Jedro

Zgolj morebitno nestrinjanje posamezne stranke tudi z dodatnimi pojasnili izvedenca še ne pomeni, da je zaradi tega podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP nalagal sodišču pridobitev novega izvedenskega mnenja. Če je tožeča stranka ocenjevala, da odgovor izvedenca še vedno ni bil ustrezno prepričljiv, je imela možnost, da se tudi te nejasnosti z dodatnimi vprašanji razjasnijo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 3.990,62 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je v delu, ki je predmet revizijskega postopka, s tožbo uveljavljala plačilo 358.780,20 EUR kot vrednost 49 % poslovnega deleža v toženi stranki, iz katere je 30. 9. 2010 izstopila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede višine 13.540,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje. V presežnem delu (glede plačila 345.239,74 EUR z obrestmi) je zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo ter uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje** – Tožeča stranka je imela 49 % poslovni delež v toženi stranki.

– 30. 9. 2010 je tožeča stranka ostalima družbenikoma poslala obvestilo, da izstopa iz tožene stranke.

– Pravdni stranki sta imeli od 1. 1. 2005 sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je tožena stranka za tožečo stranka izvajala tehnično podporo v zvezi s sejemsko dejavnostjo tožeče stranke. Tožeča stranka je 13. 10. 2010 to pogodbo odpovedala s šestmesečnim odpovednim rokom.

– Glede vrednosti poslovnega deleža v toženi stranki je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani izveden postopek zavarovanja dokazov I R 835/2010, v katerem je sodna izvedenka A. A. ugotovila vrednost deleža v višini 19.540,74 EUR. Ta znesek je tožena stranka tožeči stranki plačala 31. 12. 2012. – Sodišče je v pravdi za ovrednotenje poslovnega deleža določilo sodnega izvedenca B. B., ki je najverjetnejšo tržno vrednost deleža tožeče stranke na dan 30. 9. 2010 ocenil na 33.039,00 EUR.

**Glede dopustnih revizijskih razlogov**

7. Revizija kot izredno pravno sredstvo je dopustna samo iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 370. člena ZPP. V skladu s tretjim odstavkom tega člena pa z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče zato odgovarja zgolj na tiste revizijske očitke, ki jih je mogoče razumeti kot uveljavljanje procesnih kršitev iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ne pa tudi na tiste očitke, ki merijo zgolj na izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

**Glede uveljavljanih revizijskih razlogov**

8. Glavni revizijski očitek se nanaša na kršitev 254. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, da z zaslišanjem izvedenca ni odpravilo pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, na katere je opozarjala tožeča stranka. Po stališču revizije bi sodišče prve stopnje moralo določiti novega izvedenca. Te kršitve naj ne bi odpravilo niti sodišče druge stopnje, ker je zavrnilo pritožbene očitke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Za odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče glede na preostala nesporna dejstva moralo ugotoviti kot edino (sporno) pravno relevantno dejstvo ocenjeno vrednost poslovnega deleža ob izstopu, do plačila katere ima tožeča stranka pravico na podlagi petega odstavka 502. člena Zakona o gospodarskih družbah.1 Sodišče prve stopnje je za pomoč pri ugotavljanju tega spornega dejstva določilo izvedenca, ki za razliko od sodišča razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem (243. člen ZPP). Ugotavljanje abstraktnih pravil stroke, ki jih obvlada izvedenec, in njihova uporaba sodi med ugotavljanje dejanskega stanja, zato tega sklepanja izvedenca, ki je bilo podlaga za ugotovitev spornega dejstva, ni mogoče izpodbijati z revizijo.

10. Kot neupošteven je zato šteti revizijski očitek, da izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ne bi smel uporabiti Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti. Na istovrstne pritožbene očitke, ki so merili na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je odgovorilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi (11. točka obrazložitve).

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodni izvedenec ne bi smel vpogledati v ostale cenitve, saj je to vplivalo na njegovo nepristranskost. Sodišče prve stopnje je nalogo izvedencu opredelilo v sklepu z dne 11. 4. 2016, s katerim je izvedencu naložilo, naj poda strokovno mnenje o vrednosti poslovnega deleža tožeče stranke v toženi stranki po proučitvi podatkov sodnega spisa. Del sodnega spisa je bilo tudi izvedensko mnenje izvedenke A. A., ki je bilo pridobljeno v sodnem postopku zavarovanja dokazov in ga je predložila tožena stranka ob vložitvi odgovora na tožbo. Tožeča stranka pa je višjo vrednost svojega poslovnega deleža opirala na strokovno mnenje, ki ga je po njenem naročilu izdelala B. B..2 Vendar takšno strokovno mnenje glede na utrjeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča nima neposredne dokazne vrednosti, ampak ga je treba obravnavati le kot del trditvene podlage stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje.3 S tem, ko je bil izvedenec na ta način seznanjen s trditveno podlago strank v postopku, sodišče prve stopnje ni poseglo v njegovo nepristranskost. V fazi izvajanja dokaza z izvedencem imajo stranke možnost preizkušanja pravilnosti izvedenčevih ugotovitev, torej tudi tistih, na podlagi katerih je prišel do drugačnih zaključkov kot stranka v svojih trditvenih navedbah. Na ta način je mogoče priti do najprepričljivejšega odgovora na strokovno vprašanje tudi v primeru, ko je sodišče imenovalo več izvedencev. Revizijsko stališče, da sta nepristranskost in neodvisnost izvedenčevega mnenja podana samo v primeru, da izvedenec ni bil soočen z drugim mnenjem, je zato očitno napačno.

12. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, se revizijsko sodišče ni dolžno opredeljevati do revizijskih navedb, ki po svoji naravi predstavljajo izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Ker spadajo ugotovitve obeh sodišč o pravi vrednosti poslovnega deleža med dejanske ugotovitve, pomenijo tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na vprašanje verodostojnosti računovodskih podatkov, ki jih je upošteval izvedenec, poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi in s tem uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

13. Po določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP je pridobivanje mnenja drugih izvedencev omejeno zgolj na primere, ko naj bi bila v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se tega ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Pri tem pa za nastanek utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja ne zadostuje zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in dodatnimi pojasnili izvedenca. Bistvena kršitev postopka zaradi nepridobitve novega izvedenskega mnenja bi bila podana takrat, ko sodišče kljub podanim pripombam posamezne stranke sploh ne bi omogočilo izvedencu, da se do njih opredeli ali v primeru, da ob neposrednem zaslišanju izvedenca posamezni stranki ne bi omogočilo, da se s postavljanjem vprašanj izvedencu odpravijo pomisleki in dvomi, ki jih izraža glede izvedenčevega mnenja.

14. Revidentka se s tem v zvezi sklicuje na njeno opozorilo na glavni obravnavi 16. 11. 2016, da je bilo izvedensko mnenje vključno z dopolnitvami in izpovedbo nepopolno in v določenih delih nasprotujoče. 15. Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenec pisno mnenje izdelal 6. 6. 2016 in ga 17. 8. 2016 dopolnil glede na pripombe tožeče stranke. Na naroku za glavno obravnavo 16. 11. 2016 je bil izvedenec tudi neposredno zaslišan. Iz zapisnika o glavni obravnavi (prepis zvočnega posnetka na listovni številki 225 do 231) izhaja, da je izvedenec podal dodatna pojasnila na pisne pripombe tožeče stranke in odgovarjal na njena dodatna vprašanja. Postopek dokazovanja z izvedencem je bil tako končan, ko je tožeča stranka izčrpala svoja vprašanja za izvedenca. Tožeča stranka je torej imela vse možnosti, da se morebitne nejasnosti v izvedenskem mnenju razčistijo. Zgolj morebitno nestrinjanje posamezne stranke tudi z dodatnimi pojasnili izvedenca še ne pomeni, da je zaradi tega podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP nalagal sodišču pridobitev novega izvedenskega mnenja.4 Če je tožeča stranka ocenjevala, da odgovor izvedenca še vedno ni bil ustrezno prepričljiv, je imela možnost, da se tudi te nejasnosti z dodatnimi vprašanji razjasnijo. Pravilno je zato stališče sodišča druge stopnje, da gre pri takšnem nasprotovanju izvajanja dokaza z izvedencem le za apriorno nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca. Posledično je tudi neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 254. člen ZPP, ker ni bil določen nov izvedenec za oceno vrednosti poslovnega deleža tožeče stranke.

16. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na relevantne revizijske navedbe. Ker v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov postopka**

17. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) je druga toženka upravičena do povrnitve odvetniške nagrade v priglašeni višini 3.251,00 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08) ter materialnih stroškov po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV.

1 Uradni list RS 42/2006 s spremembami. 2 Vrednost deleža je bila ocenjena na 377.790,00 EUR. 3 Sodba II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009 in sklep II Ips 748/2005 z dne 15. 2. 2007. 4 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 15/2018 z dne 7. 6. 2018, sodbo in sklep II Ips 588/2009 z dne 18. 2. 2010 in sodbo II Ips 724/2006 z dne 21. 12. 2006 .