Jedro

Opustitve niso znak nedopustnega ravnanja le, če pomenijo kršitev zapovedi ravnati na določen način, ki je določen s predpisom oziroma pogodbo, a tudi skrbnost dobrega strokovnjaka (profesionalna skrbnost hotelirja oz. njegovih varnostnikov, portirjev ali receptorjev hotela) sama po sebi v konkretnem primeru ne seže tako daleč, da bi morala tožena stranka pričakovati oz. računati s tem, da bo nekdo ali množica ljudi poškodovala avtomobil parkiran na parkirnem mestu, zavarovanem s stebrički in verižico, ki običajno prav nasprotno – vzbujajo pri ljudeh ponotranjeno zapoved oziroma psihološko oviro (signal), da je ne le prostor temveč tudi avtomobil varovan in da se mu ne sme nihče približati na takšno razdaljo, da bi ga lahko poškodoval. Ker je tožnik kljub opozorilom tožene stranke vztrajal pri tem, da avto pusti parkiran na cesti pred hotelom, čeprav je imel možnost parkiranja v varovani garaži, je s tem v celoti nase prevzel tveganje oziroma odgovornost za morebitno škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 37.133,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške prvostopnega postopka v znesku 2.079,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške pritožbenega postopka v znesku 1.385,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala na avtomobilu v obdobju od 16.11.2004 do 17.2004, pred hotelom tožene stranke. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da zavrne v celoti tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, po preteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je presoja po načelih krivdne odškodninske odgovornosti napačna. Sodišče ne navede nobenega predpisa, ki bi izrecno nalagal dolžnost toženi stranki, da mora nadzorovati stebričke oziroma jih pospraviti potem, ko bi bil njihov namen izpolnjen oziroma jih postaviti tako, da bi bili stabilni. Opustitev mora biti izrecno sankcionirana, torej protipredpisna, ker se le tako zagotovi pravna varnost v družbi. Predpisa, ki bi toženi stranki nalagal dolžnost pospravljanja stebričkov z verigo potem, ko je bil njihov namen izpolnjen oziroma dolžnost stabilizirati stebričke, pa ni (glej sklep Cp 1346/99). Nobena od opustitev ne izvira iz kršitve nasproti stoječega in predpisano, pogodbeno ali kako drugače vnaprej predvidenega oziroma dolžnostnega ravnanja tožene stranke (glej tudi sodbo II Ips 158/2003). Nikjer namreč tudi ni predvideno oziroma zapovedano, da mora tožena stranka zagotoviti varovanje avtomobila (z odstranitvijo oziroma fiksacijo stebričkov oziroma s preprečitvijo mimoidočim, da bi dostopali do avtomobila) na javnem prostoru, ki ga je uporabljala zgolj zato, da je gostom hotela omogočala kratkotrajno ustavljanje tako, da so lahko gostje hotela iz avtomobila razložili svojo prtljago. Sodišče je tudi v nasprotju s samim seboj, saj po eni strani pravilno ugotavlja, da med strankama ni bila sklenjena shranjevalna pogodba, po drugi strani pa ugotavlja, da naj bi bila krivdno odgovorna tožena stranka prav zato, ker ni zavarovala tožnikovega vozila pred poškodbo z verigo tako, da bi odstranila stebričke oziroma bi jih stabilizirala oziroma tako, da bi zagotovila ustrezen nadzor nad stebrički. Pri presoji bi moral biti upoštevan tudi 1. odstavek 171. člena OZ. Po ugotovitvah sodišča je bil namreč tožnik opozorjen, da lahko parkira v varovani garaži in da pred hotelom parkira le na lastno odgovornost, kar pa je ta zavrnil, tožena stranka pa ga ni mogla prisiliti, da parkira v garaži. Tožnik je tudi kasneje, ko je bil obveščen, da se okrog avtomobila zbira veliko ljudi, ponovno zavrnil možnost, da mu uslužbenci hotela parkirajo avto v varovani garaži in je dovolil le, da se se parkira pred hotelom B.. Ker se gneča okrog avtomobila ni polegla, je portir nazadnje avtomobil prestavil v garažo. Z vztrajnim zavračanjem možnosti, da avto parkira v varovani garaži, je torej tožnik nase prevzel tveganje za nastanek škodne posledice. Tožnik je namreč med manj tvegano možnostjo (parkiranje na nevarovanem mestu pred hotelom) izbral bolj tvegano možnost. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen tako z možnostjo parkiranja v varovani garaži kot z dejstvom, da hotel parkirnega mesta pred hotelom ne varuje, a je kljub temu zavrnil možnost manj tveganega ravnanja in to celo dvakrat: ob prihodu v hotel in ponoči, ko je bil obveščen, da je okrog njegovega avtomobila “galama“. Ob tem je med strankama nesporno, da je tožnik glede na izjemno vrednost in redkost avtomobila vedel, da avto med ljudmi zbuja veliko pozornost. V času, ko je tožnik iz avta zložil prtljago, se tudi ne bi mogla nagnesti takšna množica ljudi, poleg tega pa bi tudi tožnikova prisotnost oz. prisotnost portirja odvrnila ljudi od tega, da bi se tako približali stebričkom, da bi na več mestih odrgnili tožnikov avto. Tožena stranka torej ni odgovorna za škodo, saj je ravnala tako, kot se pričakuje od dobrega strokovnjaka: svojemu gostu je ponudila možnost parkiranja v varovani hotelski garaži, ker pa je ta to možnost zavrnil, ga je opozorila, da prostor pred hotelom ni zavarovan. Ker je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri tem, da avto pusti parkiran na cesti pred hotelom, je nase prevzel tveganje oziroma odgovornost za morebitno škodo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana vmesna sodba ter toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pravno odločilne okoliščine, ki jih je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednje: -tožnik je bil pred škodnim dogodkom že večkrat gost hotela in je bival kot gost tožene stranke tudi v noči od 16.11.2004 do 17.11.2004, ko je parkiral avto pred vhod hotela, enako kot tudi že večkrat prej, pri čemer je tožena stranka tožniku vselej dopustila naprej opisani način parkiranja (med strankama nesporno); -parkirišče pred hotelom je imela tožena stranka v uporabi na javni površini in je bilo ograjeno s prenosnimi stebrički, povezanimi s kovinsko verigo (med strankama nesporno); -tožnik je parkiral tako, da je portir tožene stranke stebričke umaknil, da je tožnik parkiral na parkirno mesto, nato pa stebričke postavil nazaj (med strankama nesporno); -do škode na avtomobilu je prišlo tako, da je nekdo izmed množice ljudi, ki so se nagnetli okoli, ko so občudovali izjemno atraktiven in drag avtomobil, z varovalno verižico, ki je bila napeta med stebrički, avto opraskal; uslužbenec tožene stranke je tožnika zbudil in tožnik se je strinjal, da se preparkira pred hotel B., ker pa je bila tudi tam gneča okrog avtomobila, je nato priča V. avto preparkiral v garažo, s čemer se je tožnik strinjal (med strankama nesporno); -tožena stranka je tožnika opozorila, da parkira na lastno odgovornost, ponudila pa mu je tudi parkiranje v garažni hiši, kar pa je tožnik zavrnil (med strankama sporno, vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje v tem delu oprte na izpoved priče V.).

Takšen konkretni dejanski stan pa po presoji pritožbenega sodišča izključuje odgovornost tožene stranke za tožniku povzročeno škodo. Toženi stranki namreč ni mogoče očitati protipravnega oz. neskrbnega ravnanja, kar pomeni, da je izključen že ta element krivdne odškodninske odgovornosti. Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita dvoje: 1.) opustitev vidnega nadzora nad avtomobilom ter (oz.) stebrički in verigo, s katerimi je bil tožnikov avtomobil ograjen, 2.) postavitev oz. neodstranitev premaknjenih stebričkov s kovinsko verižico potem, ko je bil avtomobil parkiran v parkirni boks. Opustitev še posebnega nadzora nad ograjenim avtomobilom (stalnega vidnega oz. celo telesnega nadzora nad avtomobilom oziroma prisotnost osebe, ki bi avtomobil stalno nadzorovala) bi tudi po stališču pritožbenega sodišča morala biti prvenstveno sankcionirana s predpisom, ki bi zapovedoval dolžno ravnanje in sankcioniral opustitev takšnega ravnanja. Sicer pa iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi nadzor tožena stranka sploh opustila, saj je portir avtomobil kar dvakrat umaknil, ko je opazil, da se je okoli njega zgrnila množica ljudi. Podobno velja v zvezi z očitkom, da bi tožena stranka sploh ne smela postaviti premakljive stebričke s kovinsko verižico potem, ko je bil avtomobil parkiran na parkirnem prostoru oziroma bi jih morala odstraniti. Tudi takšnega ravnanja ne zapoveduje noben predpis oziroma opustitev takšnega ravnanja ni sankcionirana s predpisom. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je ograja s stebrički in verigo izpolnila namen, ko je bil avtomobil parkiran in bi morala biti odstranjena.

Stališče, da predstavljajo opustitve znak nedopustnega ravnanja samo, če pomenijo kršitev zapovedi ravnati na določen način, ki je določen s predpisom oziroma pogodbo, je v teoriji sporno predvsem zaradi presoje potrebne skrbnosti odgovorne osebe, kot elementa dopustnosti ravnanja oz. elementa odškodninske odgovornosti.(1) Vendar tudi skrbnost dobrega strokovnjaka (profesionalna skrbnost hotelirja oz. njegovih varnostnikov, portirjev ali receptorjev hotela) sama po sebi v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ne seže tako daleč, da bi morala tožena stranka pričakovati oz. računati s tem, da bo nekdo ali množica ljudi poškodovala avtomobil parkiran na parkirnem mestu celo zavarovanem s stebrički in verižico, ki običajno prav nasprotno – vzbuja pri ljudeh ponotranjeno zapoved oziroma psihološko oviro (signal), da je ne le prostor temveč tudi avtomobil varovan in da se mu ne sme nihče približati na takšno razdaljo, da bi ga lahko poškodoval. Ali še drugače povedano: tudi če bi bilo sprejemljivo stališče, da za izključitev odgovornosti ne zadostuje zgolj okoliščina nesankcioniranja omenjenih opustitev oziroma ravnanja, temveč je treba odgovornost presojati v luči omenjene kategorije skrbnosti, nanizani dejstveni stan celo izkazuje zelo visoko ali vsaj zadostno stopnjo skrbnosti tožene stranke, ki je prostor, kjer se je avtomobil nahajal, zamejila od ostale javne površine ter na ta način dejansko vsakega dodatno opozorila, da gre za „cono“, ki ni namenjena dostopu oziroma približevanju vozila. Slednji je bil poškodovan zaradi izjemno malomarnega, celo brezobzirnega ravnanja osebe v množici, ki se je zgrnila okrog avtomobila. Tudi sama situacija, ko se je ponoči okrog sicer atraktivnega avtomobila nagnetlo večje število ljudi, ki so se očitno nenadoma prav zgrnili na verigo in avtomobil, ni običajna oziroma je celo tako izjemna, da tožena stranka z njo objektivno ni bila dolžna računati oziroma je ni mogla pričakovati; nenazadnje iz procesnega gradiva ne izhaja, da se je kaj takšnega zgodilo že prej, kljub temu, da je tožnik z istim avtomobilom na enak način tam že večkrat parkiral.(2) Pritožbeno sodišče pa ob povedanem soglaša tudi s stališčem pritožnice, da je tožnik kljub opozorilom tožene stranke vztrajal pri tem, da avto pusti parkiran na cesti pred hotelom, in s tem v celoti nase prevzel tveganje oziroma odgovornost za morebitno škodo.(3) Takšno ravnanje glede na konkretne okoliščine (predvsem še dejstva, da je tožnik tudi vedel, da lahko parkira v garaži hotela) po presoji pritožbenega sodišča prav tako izključuje odgovornost tožene stranke.

Zgoraj povzete ugotovitve prvostopnega sodišča izključujejo tudi adekvatno vzročno zvezo med očitanima opustitvijo oziroma ravnanjem tožene stranke in nastalo škodno posledico. Poškodbe na vozilu so nastale zaradi aktivnega ravnanja tretje osebe, okoliščina, da je bila okrog vozila na premakljive stebričke postavljena veriga, s katero je bil avtomobil neposredno poškodovan, pa že sega v sfero vzročnosti – conditio sine qua non (enakovrednost vseh vzrokov, razlogov oziroma okoliščin), ki pa v našem pravnem redu oziroma sodni praksi ni sprejeta.(4) Pritožbeno sodišče pa pritrjuje dejanski in pravni presoji prvostopnega sodišča v zvezi z izključitvijo objektivne odgovornosti tožene stranke, neobstoja shranjevalne pogodbe in gostinske hrambe. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju se sklicuje na izčrpne in pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jih tudi zgolj pavšalni očitki tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ne morejo omajati.(5) Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji krivdne odgovornosti tožene stranke v opisanih smereh (5. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena ZPP, 155. člena ZPP in 2. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je v pravdi v celoti uspela in ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške prvostopnega in pritožbenega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo ter v skladu z Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov tožene stranke. Tako mora tožeča stranka plačati toženi stranki 2.079,61 EUR stroškov prvostopnega postopka in 1.385,43 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(1) Glej o tem več v dr. Nina Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga“; GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 702; v tem delu avtorica komentarja: dr. Nina Plavšak. Avtorica meni, da je stališče da pri opustitvah, ki niso predvidene s predpisom, ni nedopustnosti, preozko in da se je torej treba osredotočiti na to, katere značilnosti mora imeti „ravnanje, ki utegne drugemu povzročiti škodo“. Zato se je pritožbeno sodišče ukvarjalo tudi z vprašanji, navedenimi v nadaljevanju pritožbene odločbe.

(2) Glej o predvidljivosti negativne posledice kot merilu protipravnosti in hkrati kot merilu skrbnosti v: dr. Nina Plavšak in dr. „Obligacijsko pravo, splošni del“, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 508. V tem delu je avtorica komentarja dr. Nina Plavšak, ki zavzema stališče, da je pri presoji predvidljivosti negativne posledice ravnanja kot merila protipravnosti pomembno, da je bila predvidljiva vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in da je bila negativna posledica objektivno predvidljiva, pri presoji skrbnosti pa je pomembno, ali je odgovorna oseba vedela oziroma bi bila dolžna vedeti (bi morala vedeti), da bo njeno ravnanje povzročilo škodni dogodek (oziroma dosledneje, da utegne njeno ravnanje povzročiti škodni dogodek). V konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča negativna posledica torej ni objektivno predvidljiva, temveč nasprotno objektivno nepredvidljiva okoliščina, saj ograditev avtomobila s stebrički z verigo prav nasprotno - objektivno - z zadostno stopnjo verjetnosti - vzbuja tudi pri profesionalni osebi (v konkretnem primeru varnostniku, portirju, receptorju) utemeljeno pričakovanje, da se zato avtomobilu nihče od mimoidočih ne bo tako približal, da bi lahko nastala škoda.

(3) Glej o tem v : Ibid pod op.2, stran 542. Avtorica dr. Nina Plavšak navaja stališče, ko oškodovanec vztraja v določenem razmerju in s tem – lahko tudi v celoti - „prevzame odgovornost“ za nastalo mu škodo.

(4) Glej o tem v: Ibid pod op. 1, stran 673 in 674; v tem delu avtorica komentarja dr. Dunja Jadek Pensa.

(5) Pritožbeno sodišče se je ukvarjalo tudi s presojo navedb iz odgovora na pritožbo, ker zaradi v izreku ugodne prvostopne odločitve za tožečo stranko, ta ni vložila pritožbe, oziroma bi bila vložena pritožba neuspešna, omenjeni del razlogov pa je za tožečo stranko neugoden.