Jedro

Stališča, po katerih morajo imeti opustitve pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, so preozka in tudi sodna praksa jih je presegla. Poslovni običaji, uzance in prakse so lahko pomembni tudi v obligacijskih razmerjih, ko je samo ena stranka gospodarski subjekt, in sicer tedaj, če kateri od omenjenih standardov določa ravnanje, ki pomeni obveznost za tisto stranko obligacijskega razmerja, ki je gospodarski subjekt. Takšno razlago utemeljuje drugi odstavek 6. člena OZ, uzance pa tedaj opravljajo ti. razlagalno funkcijo, saj služijo razlagi določb OZ in konkretizirajo pojem skrbnosti dobrega strokovnjaka določenega ožjega poklicnega področja.

Tožnik je bil seznanjen z manjšim tveganjem, pa se je zavestno odločil za večjega, zato je mogoče takšno njegovo ravnanje označiti kot ne dovolj vestno in zato izključujoče v razmerju do (tudi v smislu Posebnih uzanc v gostinstvu opredeljene) strožje profesionalne odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 639,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka „odgovorna tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala na avtomobilu v obdobju od 16. 11. 2004 do 17. 11. 2004 pred hotelom tožene stranke.“

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. S sklepom II DoR 128/2010 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali imajo opustitve tožene stranke za posledico njeno krivdno odškodninsko odgovornost. 4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in „bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje“. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev sprejeli na podlagi različne razlage, kaj v konkretnih okoliščinah vključuje skrbnost dobrega strokovnjaka. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka kot dober strokovnjak morala pričakovati in predvideti, da se bodo ljudje zbirali okrog avtomobila in da bodo lahko premikali stebričke, vendar kljub temu ni poskrbela, da bi odstranila stebričke, ki niso več služili svojemu namenu oziroma bi jih morala postaviti tako, da bi bili stabilni in jih mimoidoči ljudje ne bi mogli prestavljati in popraskati vozila, ali pa zagotoviti ustrezen nadzor nad temi stebrički. Prav zaradi izostanka te skrbnosti je prišlo do škodnega dogodka. V izpodbijani odločbi pritožbenega sodišča ni navedeno, zakaj je s strani sodišča prve stopnje sprejeta razlaga pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka materialnopravno zmotna, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ustrezne prakse Vrhovnega sodišča o odgovornosti hotela za stvari gostov ni, teorija in sodna praksa pa sta različni glede razlage odgovornosti v okviru načela profesionalne skrbnosti. Skrbnost dobrega strokovnjaka je opredeljena s pravili stroke in običaji, ki so torej del pravne norme in služijo pri razlagi pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka. Zato mora sodišče najprej s pomočjo pravil stroke in običajev določiti vsebino pravne norme, šele nato pa lahko vsebino primerja z ugotovljenimi dejstvi. Glede pravil stroke in običajev ravnanj hotela v zvezi z razlago profesionalne skrbnosti se pritožbeno sodišče sploh ni izreklo. Tožnik vztraja, da tožena stranka ni poskrbela za dolžni nadzor nad prostorom in varstvo stvari, v dokaz česar je predlagal več dokazov, med drugim tudi ogled kraja dogodka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati kogentna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti in dokaznem bremenu. Prostor pred hotelom je ogradila tožena stranka in kot dober gospodar bi morala zagotoviti tudi ustrezen nadzor nad tem prostorom in stebrički ter ustrezno zaščititi stvari v ograjenem prostoru. To bi bila dolžna storiti že ob običajni pazljivosti. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do načela dokaznega bremena v odškodninskih pravdah, zaradi česar mu je mogoče očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev materialnega prava. Tožena stranka je dovolila tožniku, da parkira na prostoru pred hotelom, saj sicer avtomobila tam ne bi mogel pustiti. Zato je najmanj v nasprotju z moralnimi načeli, da bi gost hotela sam trpel škodo, ki mu nastane na prostoru pred hotelom zaradi stvari, ki so bile v posesti tožene stranke, in zaradi ravnanja, ki bi ga tožena stranka z ustreznim nadzorom lahko preprečila ter je lahko glede na vrsto avtomobila tudi ob običajni skrbnosti lahko pričakovala. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revizija ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na tiste navedbe revizije, ki presegajo s sklepom o dopustitvi dovoljen obseg izpodbijanja sodbe sodišča druge stopnje. Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, namreč ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). To velja za vse trditve, s katerimi tožnik zatrjuje in utemeljuje revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, in tudi za trditve glede dokaznega bremena strank v odškodninskih sporih.

8. S sklepom II DoR 128/2010 dopuščena revizija se nanaša na materialnopravno vprašanje o relevantnosti opustitev tožene stranke kot podlage za njeno odškodninsko odgovornost. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Ne glede na to, da iz tega pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, ni dvoma, da škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, z opustitvami. Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske terjatve se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano(1) ali zapovedano. Izraz protipravno ravnanje (ravnanje v nasprotju s pravno normo) je zato ožji od pojma nedopustno ravnanje, tj. ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Zato so preozka stališča, po katerih morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, in tudi sodna praksa jih je z zahtevami po profesionalnem ravnanju (skrbnosti) tistih, ki izpolnjujejo svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti (v skladu s stroko in ustrezno doktrino, ki se, kot navaja tudi revident, na določenih strokovnih področjih po potrebi ugotavlja tudi s pomočjo izvedenca) presegla.

9. Tožena stranka se profesionalno ukvarja z gostinsko dejavnostjo, zato mora pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 6. člena OZ). Skrbnost po tem določilu je obenem merilo za presojo, ali je stranka ravnala tako, da ji ni mogoče očitati, da je ravnala krivdno, oziroma merilo za določitev stopnje krivde.(2) Pravila stroke se opredeljujejo kot pravila, ki jih je znanost priznala kot teoretično pravilna, ki so v ustreznem strokovnem krogu splošno znana in priznana kot pravilna in nujna na podlagi kontinuiranih praktičnih izkušenj; so zbir znanstvenih in praktičnih izkušenj, ki so se potrdila v praksi in s tem postala obvezno splošno dobro vseh, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo.(3) Gre za znanje udeležencev določenega ožjega poslovnega kroga. V tem okviru so pomembne tudi uzance, ki jih starejša pravna teorija opredeljuje kot kodificirane poslovne običaje, sodobnejša pa kot podrobna pravila določenega ožjega poslovnega kroga, ki jih ne sprejme zakonodajalec, temveč najpogosteje združenja gospodarskih subjektov (gospodarske zbornice) ali posamezni gospodarski subjekti (borze, banke). Uzance so podrobna pravila zato, ker določneje urejajo vprašanja, ki so sicer v pravnih pravilih urejena na visoki abstraktni ravni.(4) Za področje opravljanja gostinske dejavnosti je Gospodarska zbornica Slovenije sprejela Posebne uzance v gostinstvu,(5) ki določajo poslovne običaje za posle, povezane z gostinskimi storitvami, vendar pa se uporabljajo, če so jih stranke predvidele v pogodbi ali če iz okoliščin izhaja, da so to hotele (1. uzanca) oziroma se po splošnem pravilu iz 12. člena OZ upoštevajo v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov. V konkretnem primeru se nobena od strank ni sklicevala na te uzance niti ni zatrjevala, da bi stranke hotele njihovo uporabo. (Obe) stranki tudi nista gospodarska subjekta, zato uzance ne morejo biti neposredna podlaga za presojo spora med njima. Vendar pa so lahko poslovni običaji, uzance in prakse pomembni tudi v obligacijskih razmerjih, ko je samo ena stranka gospodarski subjekt, in sicer tedaj, če kateri od omenjenih standardov določa ravnanje, ki pomeni obveznost za tisto stranko obligacijskega razmerja, ki je gospodarski subjekt. Takšno razlago razlago utemeljuje že navedeni drugi odstavek 6. člena OZ. V takšnem primeru uzance opravljajo ti. razlagalno funkcijo, saj služijo razlagi določb OZ in konkretizirajo pojem skrbnosti dobrega strokovnjaka določenega ožjega poklicnega področja.

10. Tožnik pravilno poudarja, da pravila gostinske stroke gostitelju narekujejo določeno skrb za gostove stvari in tudi avtomobil. Tako 50. Posebna uzanca v gostinstvu določa, da je gostitelj odgovoren, če je izginil ali bil poškodovan avtomobil, ki ga je gost pustil v garaži ali na gostiteljevem ograjenem in čuvanem parkirišču ter za škodo na gostovem avtomobilu in stvareh, če gostiteljev delavec na zahtevo gosta odvaža ali dovaža zanj avtomobil iz garaže ali mu prinaša ali odnaša kakršnekoli stvari, gost pa je to naročil pri odgovorni osebi. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bil avtomobil parkiran na s premakljivimi količki in kovinsko verigo ograjenem parkirnem mestu tožene stranke na javni cesti pred hotelom. Ne glede na izostanek opredelitve sodišč prve in druge stopnje do takšnega parkirnega prostora v smislu prej navedene določbe uzance(6) in s tem povezane odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo, pa v konkretni zadevi ni mogoče mimo nadaljnjih dejanskih ugotovitev, da je bil tožnik opozorjen na možnost (varne/jše/ga) parkiranja v garaži, pa je to izrecno odklonil in da je v preparkiranje vozila v garažo privolil šele potem, ko je najprej ob opozorilu na „galamo“ okoli vozila dovolil parkiranje avtomobila pred hotel A., ki je od frekventne Miklošičeve ulice nekoliko bolj odmaknjen kot hotel, v katerem je bil nastanjen tožnik. Povprečno razumen človek bi v enakih okoliščinah dovolil parkiranje v garaži kot zaprtem in zato po splošnem vedenju in percepciji bolj varnem in nadziranem prostoru.(7) Tožnik je bil torej seznanjen z manjšim tveganjem, pa se je zavestno odločil za večjega, zato je mogoče takšno njegovo ravnanje označiti kot ne dovolj vestno in zato izključujoče v razmerju do (tudi v smislu Posebnih uzanc v gostinstvu opredeljene) strožje profesionalne odgovornosti tožene stranke. Tudi izhajajoč iz splošnega načela neminem laedere in (najširše možne) opredelitve protipravnega ravnanja kot vsakega ravnanja (aktivnega ravnanja ali opustitve), katerega predvidljiva (čeprav ne nujno najbolj verjetna) posledica je nastanek škode, ter odgovornosti tožene stranke kot dobrega strokovnjaka zato toženi stranki ni mogoče naložiti obveznosti tožniku poravnati nastalo škodo.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker tožnik v revizijskem postopku ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene (v pravilni višini priglašene) stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, 1990, stran 23. Op. št. (2): Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 100. Op. št. (3): Nina Plavšak v navedenem komentarju, stran 147. Op. št. (4): Vesna Kranjc v navedenem komentarju, stran 130. Op. št. (5): Objavljene so bile v Uradnem listu RS, št. 22/1995. Op. št. (6): In tudi dvom v opredelitev sicer gostom namenjenega parkirišča na javni cesti pred hotelom, (bolj označenega kot) ograjenega s premakljivimi stebrički, povezanimi s kovinsko verigo, kot gostiteljevega ograjenega in čuvanega parkirišča. Op. št. (7): Ki bi nedvomno tudi izpolnjevalo zahteve po ograjenem in čuvanem parkirišču.