Jedro

Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri zasebni družbi, je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Tožnik je dvakrat prejel negativno službeno oceno. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona namreč izrecno izhaja, da lahko pripadniku stalne sestave ministrstvo enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, itd. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi: z enostranskim aktom - odpovedjo pogodbo o zaposlitvi. Odpovedni razlogi pa niso določeni le v 94. členu ZObr, saj 62. člen ZSSloV dodatno določa, da se vojaški osebi poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, lahko enostransko odpove pogodbe o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov, ki so našteti.

Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker je prejel dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je ta tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (I., II., III. in IV. točka izreka) v celoti zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Sklep Ministrstva za obrambo št. ... z dne 9. 3. 2012, s katerim je tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo tožeči stranki A.A. enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 20. 11. 2004, in odločba Ministrstva za obrambo št. … z dne 17. 5. 2012, se kot nezakonita razveljavita;

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 20. 11. 2004 na podlagi Sklepa Ministrstva za obrambo št. ... z dne 9. 3. 2012 in odločbe Ministrstva za obrambo št. ... z dne 17. 5. 2012 z dnem 22. 5. 2012 ni prenehalo, temveč je prenehalo z dnem 16. 7. 2012;

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 22. 5. 2012 do dne 16. 7. 2012 obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plače in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 22. 5. 2012 do 16. 7. 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe;

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.368,69 EUR, vse v roku 8 dni od dneva prejema prvostopne sodne odločbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila; vse pod izvršbo.“ Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, zaključki izpodbijane sodbe so nekonsistentni, sodba pa neprepričljiva. Dokazna ocena je enostranska, necelovita, sodišče pa jo povzema tudi v nasprotju z izpovedbami tožnika in zaslišanih prič ter vsebino listin. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik formalno zaposlen pri toženi stranki kot pripadnik Slovenske vojske - SV, nato pa sprejelo povsem protisloven zaključek, da je tožnik kot detaširani delavec dejansko delal za B. Za tožnika so v spornem obdobju veljali delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, kot sta Zakon o službi v Slovenski vojski in Zakon o obrambi. Tožnik je bil pripadnik stalne sestave SV, kar nenazadnje izhaja tudi iz njegove pogodbe o zaposlitvi šifra: ... in listin, ki jih je tožnik sam predložil kot dokaz (ukaz ..., sporazum …). Tožena stranka je predložila sodišču tudi pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1006/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Pd 1100/2012 z dne 20. 12. 2012, ki obravnava enako dejansko stanje in identično pravno podlago, ki jo je že zavzelo sodišče, iz katerih jasno izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju v SV. Sodišče prve stopnje je predložene dokaze povsem ignoriralo. Da je tožena stranka v konkretnem primeru postopala pravilno in zakonito, ko je tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kaže tudi odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 66/2013 v zadevi, s katero je tožnik razpolagal že najmanj od 20. 9. 2013, pa je očitno zaradi neugodne odločitve ni predložil sodišču. Tožena stranka ne more mimo tega, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je do neopravljenega poskusa gibalnih sposobnosti prišlo iz razlogov, ki so izključno na strani tožnika, ki se je ves čas spornega obdobja „zanašal“ na to, da bo „kot kontrolor zračnega prometa zaposlen pri Ministrstvu za obrambo v najkrajšem možnem času prezaposlen v B. … Če ne bi verjel, da bo prezaposlen v B., bi opozoril Pravilnik poveljnika in zahteval termin za opravljanje preverjanja.“ Tožnik je bil prepričan, da bodo prešli iz vojske v kontrolo zračnega prometa, saj je bilo tako načrtovano. Posledično navedenemu pa se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob navedenem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnika ter prič C.C., D.D. in E.E. ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke glede enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da sta sklepa nezakonita, posledično navedenemu pa je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 22. 5. 2012 do 16. 7. 2012 ter mu je tožena stranka dolžna za ta čas obračunati bruto plače s plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo zmotno materialnopravno odločitev, ko je štelo, da je bil tožnik detaširani delavec, zaposlen pri B., kar naj bi izpovedal tožnik in zaslišane priče, ter da dejansko ni bil pripadnik Slovenske vojske, čeprav je bil sicer tožnik formalno še vedno zaposlen pri toženi stranki kot pripadnik Slovenske vojske. Tako po zmotnem stališču sodišča tožnik v spornem obdobju ni imel obveznosti kot pripadnik Slovenske vojske in tako naj tožena stranka ne bi imela podlage, da bi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kot je to storila.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki v svoji pritožbi navaja, da je sodišče pri odločanju že razpolagalo tudi s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1006/2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1100/2012 z dne 20. 12. 2012, pri čemer je zadeva, povsem primerljiva z navedeno, postala pravnomočna bistveno prej, kot je odločalo sodišče v predmetni zadevi, ki je sodbo v izdalo 21. 1. 2014. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je torej v povsem identični zadevi odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije - VIII Ips 66/2013 dne 2. 9. 2013. Pritožbeno sodišče ob navedenem izrecno navaja, da je bil tožnik v zadevi VIII Ips 66/2013 izrecno naveden tudi v dopisu tožene stranke šifra ... z dne 27. 12. 2005, kjer je naveden kot prvi zaposleni pri toženi stranki, kot četrti pa je naveden A.A.. Poudariti je, da so sodišča nižje stopnje vezana na enotno sodno prakso ki jo sicer ustvarja Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kar pomeni, da morajo sodišča nižje stopnje v enakih zadevah soditi upoštevaje pri tem prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Prvi odstavek 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji, v nadaljevanju ZSSloV) določa, da za sklenitev, trajanje in odpoved pogodbe o zaposlitvi vojaških oseb, ki poklicno opravljajo delo v Slovenski vojski, pogoje, pravice in obveznosti določata Zakon o obrambi in ta zakon, kar je glede same odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovljeno v prvem odstavku 63. člena istega zakona. V ZObr so odpovedni razlogi določeni v prvem odstavku 94. člena, v ZSSloV pa v prvem odstavku 62. člena. V obeh primerih se izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mora vsebovati pravno podlago, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in pravni pouk v skladu z ZObr (drugi in tretji odstavek 63. člena ZSSloV).

Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri B. d.o.o., je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Med strankama ni sporno, da je tožnik dvakrat v letih 2010 in 2011 prejel negativni službeni oceni. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr.

Službeno ocenjevanje pri opravljanju vojaške službe, vsebino in obliko službene ocene, kriterije ocenjevanja, postopke ocenjevanja in preizkusa službene ocene ter postopek izvajanja letnih razgovorov z vojaškimi osebami določa Pravilnik o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 1/2010 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Po 11. členu Pravilnika je ocena gibalnih sposobnosti eden od kriterijev za oceno vojaške usposobljenosti, le-ta pa je sestavni del službene ocene (9. člen Pravilnika). Kot določa 16. člen Pravilnika se lahko vojaška oseba v skladu z Zakonom o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in 58/08 - ZSPJS-I) in Pravili službe v Slovenski vojski, zoper službeno oceno pisno pritoži. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker je prejel dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Tožnikovo utemeljevanje, da službena ocena ne predstavlja niti splošnih niti posebnih pogojev za opravljanje vojaške službe, je zato nerelevantno za odločitev v konkretnem sporu. Pravno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni predstavljala določba šestega odstavka 88. člena ZObr, ki določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja.

Niti v 94. členu ZObr niti v 62. in 63. členu ZSSloV ni predpisan poseben postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 88. člena ZObr določa subsidiarno uporabo predpisov o javnih uslužbencih, prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in naslednji, v nadaljevanju ZJU) pa subsidiarno uporabo predpisov o delovnih razmerjih. Kljub temu ni mogoče uporabiti delovnopravnih določb Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji, v nadaljevanju ZDR) in ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker v primeru odpovedi po ZObr in ZSSloV ne gre za takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jo urejata navedena zakona. Določba šestega odstavka 88. člena ZObr spada pod poglavje „Sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi“, iz česar izhaja, da gre tudi ob ugotovitvi, da delavec ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Le-ta se v skladu z določbo drugega odstavka 63. člena ZSSloV izda v obliki ugotovitvenega sklepa, kar predstavlja odstop od splošnih pravil o odpovedi, kjer je sklep oblikovalne narave. Odstop predstavljajo tudi posebna pravila, da v primeru razlogov po 94. členu ZObr pogodba o zaposlitvi preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja (šesti odstavek 88. člena ZObr), iz razloga po sedmem odstavku 88. člena ZObr z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa, pri razlogih po 62. členu ZSSloV pa zakon za vsak posamezni razlog določa trenutek prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Po splošnih pravilih preneha pogodba o zaposlitvi veljati s pretekom odpovednega roka - redna odpoved oziroma s samo vročitvijo - izredna odpoved. Razlogi, ki so navedeni v določbah ZObr in ZSSloV, so tako raznovrstni, da bi bilo nemogoče za vsakega od njih ugotavljati ali jih je potrebno smiselno obravnavati kot krivdni razlog oziroma razlog nesposobnosti za redno odpoved ali kot razlog za izredno odpoved s strani delodajalca po ZDR. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da ZObr predpisuje posledice za primer, če delavec preneha izpolnjevati pogoje za poklicno delo na obrambnem področju zaradi zdravstvenih razlogov (šesti odstavek 88. člena) in za primer, če vzrok za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni na strani pripadnika (tretji odstavek 94. člena), je potrebno zaključiti, da gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Takšna ureditev po presoji revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 66/2013 ni neustavna in nesistemska. Kot navedeno posebno ureditev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi omogočata že ZDR in ZJU. Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona namreč izrecno izhaja, da lahko pripadniku stalne sestave ministrstvo enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, itd. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi: z enostranskim aktom - odpovedjo pogodbo o zaposlitvi. Odpovedni razlogi pa niso zaključeni niti z določbo 94. člena ZObr, saj 62. člen ZSSloV dodatno določa, da se vojaški osebi poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, lahko enostransko odpove pogodbe o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov, ki so našteti. Iz drugega odstavka 63. člena ZSSloV nadalje izhaja, da pristojna oseba za izdajo aktov o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZObr v takem primeru izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za širjenje možnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi izven zakonskih okvirjev, saj zakon(a) ta okvir oziroma razloge za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi izrecno ureja(ta) in določa(ta).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.