Jedro

Četudi je del premoženja prenosne družbe prešlo na prevzemno družbo in je prevzemna družba univerzalni pravni naslednik, ni mogoče govoriti o pravnem nasledstvu v procesnem smislu, saj prenosna družba ni prenehala obstajati kot pravna oseba. Za procesnopravno nasledstvo je torej odločilno prenehanje pravne osebe in prevzem procesnopravnega položaja ne pa materialnopravnih pravic, ki so predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani ni dopustilo, ker je menilo, da je prišlo do singularnega pravnega nasledstva na strani tožeče stranke, zato bi morala tožena stranka v spremembo tožbe privoliti. Ker privolenja v spremembo tožbe tožena stranka ni dala, sodišče subjektivne spremembe tožbe ni dopustilo. Zoper ta sklep se je pritožila sedaj na novo označena tožeča stranka B. A., C. iz Dunaja in pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Navaja, da se je prvotna tožeča stranka kapitalska družba S. AG delila z oddelitvijo na C. AG kot prevzemno kapitalsko družbo (oddelitev s prevzemom). Oddelitev je opravila s prenosom posameznih delov premoženja S. AG (podružnic 04, 79 in 98, pod katere je spadalo sporno kreditno razmerje) in S. AG z oddelitvijo ni prenehala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu napravilo zmotni zaključek, da naj bi pri tem nasledstvu šlo za singularno nasledstvo v materialnopravnem razmerju, ker pravna oseba S. AG ni prenehala obstajati. Obe v statustnih spremembah na strani tožeče stranke udeleženi banki sta bili ustanovljeni po avstrijskem pravu in imata svoje sedeže na Dunaju v Avstriji. Za presojo tipa pravnega nasledstva pri oddelitvi s prevzemom bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 2. tč. 2. odst. paragrafa 1 avstrijskega zakona o delitvah kapitalskih družb (SpaltG iz leta 1996). Ta zakon povsem jasno določa, da prenosna družba pri oddelitvi s prenosom posameznih delov premoženja ne preneha in da nova oziroma prevzemna družba v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem stopi kot univerzalni pravni naslednik. Univerzalno pravno nasledstvo je temeljni postulat prava preoblikovanih kapitalskih družb. Takšna je ureditev tudi po slovenskem pravu (čl. 533 a Zakona o gospodarskih družbah - ZGD), ki je po svoji vsebinski zasnovi podoben avstrijskemu zakonu o delitvah kapitalskih družb. Tudi 3. odst. 533 a čl. ZGD vsebuje izrecno določbo, da pri delitvi prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem. Bistvena pravna posledica univerzalnega nasledstva je, da prevzemni pravni subjekt celostno vstopi v pravni položaj prenosnega pravnega subjekta in da je njegov pravni naslednik glede celote pravic obveznosti in pravnih razmerij. V tem je razlog, da se za prenos obveznosti po poti univerzalnega pravnega nasledstva ne zahteva soglasje sokontrahenta prenosnega pravnega subjekta, ki na ta način v nasprotju s singularno sukcesijo nima več možnosti vplivati na prenos oziroma ga z odrekom svojega soglasja zavreti. V danem primeru je na strani tožeče stranke prišlo do nasledstva v pravdi zato, ker je prišlo do univerzalnega nasledstva na materialnopravnem razmerju, na katero se nanaša predmetni civilni spor. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ima v čl. 205 in 208 pravila o zamenjavi strank po univerzalnem nasledstvu, če pravdna stranka umre ali če pravna oseba preneha obstajati. Ta pravila je potrebno smiselno uporabiti tudi tedaj, kadar pride do takšne vrste univerzalnega nasledstva, pri katerem pravne osebe ne prenehajo. Če pride do univerzalnega nasledstva stranke, preidejo njene pravice iz materialnega in procesnopravnega razmerja na njene naslednike po samem zakonu. Nasledniki podedujejo pravdo in sicer vstopijo v tisto situacijo, v kateri je bila pravda po nastopu univerzalnega nasledstva. Proceno pravno razmerje je isto in se nadaljuje med novimi subjekti. Vsa procesna dejanja prednika ostanejo in učinkujejo naprej, posebej pa imajo učinek le procesna dejanja naslednika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani dopusti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tekom tega pravdnega postopka res pri tožeči stranki prišlo do statusnega preoblikovanja. Tožeča stranka kot kapitalska družba S. AG se je delila z oddelitvijo na prevzemno kapitalsko družbo C. AG. Oddelitev pa je opravila s prenosom posameznih delov premoženja prenosne družbe, ki z oddelitvijo ni prenehala. Res je, da bi sodišče prve stopnje glede delitve kapitalske družbe moralo uporabiti avstrijsko pravo, to je Zakon o delitvah kapitalskih družb (SpaltG 1996), kajti Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - Uradni list RS št. 56/99) v 17. čl. določa, da se za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada. Pri tem pa je potrebno poudariti, da tudi obstoječa slovenska pravna ureditev prava družb, posebej pa na novo urejena delitev družb temelji na avstrijskem zakonu o delitvi kapitalskih družb iz leta 1996 (533. a do n čl. ZGD-F). Pravilno je torej razlogovanje pritožbe, da je z delitvijo na prevzemno družbo prešel del premoženja prenosne družbe določen z delilnim načrtom in je prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba, torej gre za univerzalno pravno nasledstvo in ne, kot je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo za singularno pravno nasledstvo. To res pomeni, da za prehod premoženja pri materialnem statusnem preoblikovanju ni potrebno sklepati posameznih pogodb, saj se za podlago upošteva akt, na katerem temelji preoblikovanje. Prav tako pa se to opravi brez sodelovanja upnikov oziroma njihovega soglasja. Interesi upnikov oziroma tretjih so posebej normirani, da bi njihov položaj ostal nespremenjen tudi po statusnem preoblikovanju. Upoštevati pa je potrebno, da se obravnavani prenos premoženja pri statusnem preoblikovanju z oddelitvijo na prevzemno kapitalsko družbo, za katerega velja univerzalna sukcesija, upošteva le za korporacijsko pravne vidike delitve, ki pa ne veljajo za procesno pravno nasledstvo. Četudi je del premoženja prenosne družbe prešlo na prevzemno družbo in je prevzemna družba univerzalni pravni naslednik, ni mogoče govoriti o pravnem nasledstvu v procesnem smislu, saj prenosna družba ni prenehala obstajati kot pravna oseba. Za procesnopravno nasledstvo je torej odločilno prenehanje pravne osebe in prevzem procesnopravnega položaja ne pa materialnopravnih pravic, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da družba C. AG v procesno razmerje ni mogla vstopiti, saj v to razmerje tožena stranka ni privolila (2. odst. 190. čl. ZPP). Prvotožeča stranka ima torej pravico še naprej voditi pravdo, čeprav za tujo materialno pravico. Prevzemna družba pa s tem ne bo v ničemer oškodovana. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka in ker tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo na novo označene tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).