Jedro

Sklep, s katerim sodišče zavrne predlog prevzemne družbe, da bi vstopila v pravdo namesto prenosne družbe, nima narave sklepa, s katerim bi bil za prevzemno družbo postopek pravnomočno končan.

Prevzemna družba namreč lahko v pravdi še vedno nastopa kot sosporniški intervenient. Revizija zoper tak sklep zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje ni dopustilo subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Sodišče je ni dovolilo zato, ker toženca vanjo nista privolila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo, ki jo je vložila Banka A. zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožniku je odgovorilo, da je pri tožeči stranki sicer res prišlo do statusnega preoblikovanja ter da je pritožnik res univerzalni naslednik tožeče stranke, vendar pa je ta univerzalna sukcesija upoštevna le za korporacijskopravne vidike delitve, ki pa ne veljajo za procesno nasledstvo. Za procesnopravno nasledstvo je namreč odločilno prenehanje pravne osebe, tožeča stranka pa ni prenehala.

Zoper sklep vlaga revizijo Banka A. B. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizija uvodoma utemeljuje stališče, da se je v tej pravdi postopek pravnomočno končal, saj na aktivni strani ne nastopa več noben pravni subjekt. V nadaljevanju znova pojasni, da je prišlo na strani tožeče stranke med postopkom do statusnih sprememb. Prvotna tožeča stranka kapitalska družba S. S. A. se je delila z oddelitvijo na C. kot prevzemno kapitalsko družbo (oddelitev s prevzemom). Dalje navaja, da se je oddelitev opravila s prenosom posameznih delov premoženja S. S. A. (podružnic ... pod katere je spadalo kreditno razmerje) in S. S. A. z oddelitvijo ni prenehala obstajati.

V nadaljevanju revizija sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo okoliščino, da je tista S. S. A., ki naj bi bila še vedno tožeča stranka, zaradi izvršenih statusnih sprememb izgubila stvarno legitimacijo, ker ni več nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se predmetni spor nanaša. Ohranitve procesne legitimacije prenosne družbe za tovrstne primere statusnih sprememb kapitalskih družb ne določa noben avstrijski materialnopravni predpis. V danem primeru je sodišče druge stopnje najprej sicer pravilno ugotovilo, da je šlo pri statusnih spremembah tožeče stranke za univerzalno nasledstvo, nato pa je kapitalski družbi S. S. A. podelilo procesno legitimacijo z nepravilno uporabo drugega odstavka 190. člena ZPP. Slednji se namreč povsem jasno nanaša samo na primere singularnega nasledstva. Po stališču revizije bi moralo sodišče uporabiti pravila ZPP, ki se nanašajo na procesno nasledstvo pri univerzalni sukcesiji. Ker sodišče druge stopnje pri svojem odločanju določbe 2. točke drugega odstavka par. 1 avstrijskega Zakona o delitvah kapitalskih družb (ki za tovrstno statusno spremembo eksplicitno določa univerzalno pravno nasledstvo) ni uporabilo, čeprav bi jo moralo, je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Od vpisa delitve v knjigo firm, se prvotno tožeča stranka predmetnega postopka ne udeležuje več. Razlogi, zakaj naj bi kljub konstitutivnemu učinku vpisa v sodni register bila S. S. A. v letu 2004 še vedno tožeča stranka predmetnega postopka, iz izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje niso razvidni. Revizija sodišču očita, da je zaradi nepoznavanja instituta pravnega nasledstva v pravdi pri univerzalnem nasledstvu pravnih oseb, sodišče z nepravilnim sklepom iz postopka izključilo edinega upravičenega tožnika in na ta način postopek pravnomočno zaključilo.

V nadaljevanju revizija, opirajoč se pri tem na avstrijsko procesno teorijo in prakso avstrijskih sodišč, nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je za procesnopravno nasledstvo odločilno prenehanje pravne osebe in prevzem procesnopravnega položaja, ne pa materialnopravnih pravic, ki so predmet tožbenega zahtevka. Takšnega zaključka po mnenju revizije pojem univerzalnega nasledstva ne dopušča. Pri pravnih osebah je univerzalno nasledstvo temeljni postulat prava preoblikovanja kapitalskih družb zaradi potreb gospodarskega življenja. ZPP ima v določbah 205. do 208. člena pravila o zamenjavi strank po univerzalnem nasledstvu, če pravdna stranka umre ali če pravna oseba preneha obstajati. Zato, ker se ta pravila nanašajo na univerzalno pravno nasledstvo, jih je treba uporabiti tudi tedaj, kadar pride do takšne vrste univerzalnega nasledstva, pri katerem pravne osebe ne prenehajo. To, da univerzalni naslednik postane stranka vseh postopkov, katerih stranka je bil njegov prednik, in da ga zajema pravnomočnost vseh odločitev, izdanih za ali proti njegovemu predniku, izhaja iz narave univerzalnega pravnega nasledstva.

Ugotovitev sodišča da je šlo pri sporni statusni spremembi za univerzalno nasledstvo nasprotuje zaključku, da bi bilo za vstop pravnega naslednika tožeče stranke potrebno soglasje toženih strank. To je nezdružljivo s pojmom univerzalnega nasledstva, razlogi sklepa so si v tem delu zato v nasprotju, podana je bistvena kršitev določb pravnega postopka.

Revizija, znova sklicujoč se na prakso avstrijskega sodišča, meni, da vsebinsko enake določbe nacionalnih materialnih zakonov v sodnih postopkih različnih držav EU ne morejo imeti različnih procesnih učinkov. Sklep, ki revidentu odteguje zagotovljeno sodno varstvo, je očitno napačen in brez razumne pravne podlage. Šteti ga je mogoče za samovoljnega.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizijo je dovoljeno vložiti le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Za presojo dovoljenosti revizije je bilo treba zato najprej ugotoviti, kakšna je pravna narava izpodbijanega sklepa. Gre namreč za sklep, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev, da se subjektivna sprememba na aktivni strani ne dopusti. ZPP pa ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani (187. člen ZPP). Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega (prvi odstavek 187. člena ZPP), ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji njenega ravnanja je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.

Čeprav subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani ni mogoča, pa ZPP ureja položaje, ko pride do subjektivnih sprememb na strani tožeče stranke na drug način kot s spremembo tožbe. Zastavlja se vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za katerega izmed teh položajev, ki jih ZPP predvideva in ureja, in, če je odgovor pritrdilen, ali je bil s takšnim sklepom za vlagatelja revizije postopek pravnomočno končan. Pregled urejenih procesnih položajev pokaže, da pride do spremembe na strani tožeče stranke v štirih primerih: - pri naknadnem sosporništvu (drugi odstavek 191. člena ZPP); - pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ob pogoju, da v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP); - pri nadaljevanju postopka po pravnih naslednikih pravne osebe, ki je prenehala (prvi odstavek 208. člena ZPP) in - v primeru sosporniške intervencije (202. člen ZPP).

V vseh štirih primerih (izjema je le, ko sodišče samo pozove pravne naslednike, naj prevzamejo pravdo), mora sodišče odločiti o predlagalnem aktu pravnega subjekta, ki doslej ni bil stranka postopka. Takšnemu predlogu sodišče lahko v vseh štirih primerih bodisi ugodi bodisi ga zavrne. Kadar sodišči prvih dveh stopenj tak predlog zavrneta in je takšna odločitev za predlagatelja dokončna ter je v morebitnem nadaljevanju postopka ne more več izpodbijati (npr. v okviru izpodbijanja sodbe), ker pač ni udeleženec postopka, tedaj je s takšno odločitvijo zanj postopek pravnomočno končan. Odločitev ima zanj enak učinek, kakor če bi sodišče tožbo zavrglo (op1), saj mu z zavrnitvijo vstopa v pravdo v resnici odreka sodno varstvo. Zoper takšno odločitev je predlagatelju dovoljeno vložiti revizijo (prvi odstavek 384. člena ZPP). Takšno zavrnitev predloga predstavljajo primeri iz prve, tretje in četrte alinee zgoraj, ni pa tak tudi primer iz druge alinee. Sodišče druge stopnje je naravo izpodbijanega sklepa opredelilo prav kot primer iz druge alinee zgoraj, revizija pa meni, da je bil zavrnjen predlog pravne osebe, ki želi prevzeti pravdo (prvi odstavek 208. člena ZPP).

Tudi revizija sama soglaša z ugotovitvijo nižjih sodišč, da prvotno tožeča stranka S. S. A. ni prenehala. To pomeni, da ima še vedno pravno sposobnost in je tako tudi še vedno sposobna biti stranka (tega) postopka. Ker se tožbenemu zahtevku ni odpovedala in tožbe ni umaknila, ima tudi v konkretnem primeru še vedno lastnost tožeče stranke. Čim je tako, seveda tudi ni nikakršne procesne potrebe, da bi se postopek prekinil (prvi odstavek 205. člena ZPP). Postopek se lahko veljavno konča in pri tem ne bo zagrešena kršitev postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravila o prekinitvi in nadaljevanju postopka v primeru prenehanja stranke urejajo položaj, ki je nastal v materialnopravni sferi ter bi bil brez ustreznega procesnopravnega odziva nerešljiv. Premostiti ga je mogoče le tako, da v pravdo vstopi nova stranka, ker prejšnje preprosto več ni. V obravnavani zadevi pa takšnega nerešljivega položaja v resnici ni, marveč gre le za interes tretje osebe, da bi vstopila v pravdo, ker je med njenim tekom postala nosilka materialnopravne pravice, o kateri se v njej odloča. Uresničitve tega njenega interesa ji procesna pravila tudi ne onemogočajo, marveč ji pravila o sosporniški intervenciji (202. člen ZPP) na strani tožeče stranke dajejo možnost, da kot intervenient vstopi v pravdo. Ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, ima takšna oseba po navedenem pravilu položaj enotnega sospornika. Dejanja sosporniškega intervenienta učinkujejo kot dejanja stranke, zajet pa je tudi v subjektivnih mejah pravnomočnosti (op2). To možnost lahko vlagateljica revizije tudi še vedno izkoristi. A njen predlog in sklep sodišča, s katerim ga je smiselno zavrnilo ter nato pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom tega potrdilo, ne predstavlja tega procesnega primera. Od njega se razlikuje po tem, da predlagalni akt ni težil k temu, da bi se sedanji revident pridružil prejšnji tožeči stranki, marveč da bi jo nadomestil. Gre torej za predlog, s katerim se procesno zahteva nekaj drugega. Takšen položaj pa ureja drugi odstavek 190. člena ZPP.

Nobenega razloga ni, da bi navedene določbe ne bilo mogoče uporabiti tudi v primeru, ko stvar ali pravica, o kateri teče pravda, preide na pravnega naslednika z oddelitvijo gospodarske družbe kot statusno spremembo, pri kateri je izrecno določeno, da gre za univerzalno nasledstvo, a s tem pristavkom, da prenosna družba še naprej obstaja kot pravni subjekt (2. točka drugega odstavka par. 1 avstrijskega Zakona o delitvah kapitalskih družb). Bistvo določbe drugega odstavka 190. člena ZPP namreč ni v tem, da bi moralo iti za singularno nasledstvo, marveč v tem, da ščiti pravno zavarovane interese vseh vpletenih pravnih subjektov. Prav zato je za ugoditev predlogu, ki ga postavi pravni naslednik, potrebno soglasje obeh pravdnih strank.

Tožnikovo zato, ker gre smiselno za umik tožbe z njegove strani, toženčevo pa zato, ker lahko tožeča stranka umakne tožbo le s toženčevim privoljenjem (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pri subjektivni spremembi na strani tožeče stranke po prvem odstavku 208. člena ZPP toženec nasprotno nima več pravnega interesa, da bi bil prvotni tožbeni zahtevek zavrnjen, saj prvotno tožeča stranka ne obstaja več ter tudi nikoli kasneje zoper njo ne bo mogla naperiti takšnega tožbenega zahtevka. Zato, razumljivo, njegovo soglasje v tem primeru ni potrebno. V obravnavani zadevi pa prvotno tožeča stranka še vedno obstaja in bi lahko zoper toženo stranko ponovno naperila isti tožbeni zahtevek. Če bi torej sodišče v obravnavanem primeru uporabilo pravila o prevzemu pravde po prvem odstavku 208. člena ZPP, bi na ta način obšlo toženčev pravno zavarovan interes, da se ugodi njegovemu obrambnemu predlogu iz odgovora na tožbo.

Ob ugotovitvi, da gre v obravnavanem primeru za izpodbijanje sklepa, katerega pravna narava je opredeljena v drugem odstavku 190. člena ZPP, je treba pojasniti le še to, zakaj v tem primeru ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek za revidenta pravnomočno končan. Gre namreč za procesno možnost, ki kvalitativno presega zgolj uveljavljanje pravice do sodnega varstva. S tem, ko mu je takšna kvalitativna možnost zavrnjena, zanj zato postopek še ni pravnomočno končan, saj mu še vedno ostaja možnost, ki mu jo daje prvi odstavek 202. člena ZPP. Revizija zoper sklep, ki je izpodbijan v obravnavani zadevi, zato ni dovoljena ter jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Opomba 1: V primeru, ko bi sodišče zavrnilo vstop novega tožnika po 2. odstavku 191. člena ZPP ne gre le za bistveno enak položaj kot pri zavrženju tožbe, marveč za pravo zavrženje tožbe. Do konca glavne obravnave se ob pogojih iz 1. odstavka 191. člena ZPP lahko tožniku pridruži nov tožnik (2. odstavek 191. člena ZPP). Privoljenje toženca tu ni potrebno. Dejansko to pomeni, da nov tožnik vloži svoj (torej nov) tožbeni predlog, za katerega velja posebno pravilo, da mora pač pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Razen slednjega pa zanj veljajo enaka pravila kot sicer za tožbo, kar pomeni med drugim tudi to, da jo sodišče lahko zavrže in novemu tožniku odreče pravno varstvo.

Opomba 2: Prim. J. Juhart, Zakon o pravdnem postopku s pojasnili, Ljubljana 1963, str. 220.