Jedro

Odgovornemu uredniku ni potrebno objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.

Popravek je potrebno objaviti brez sprememb in dopolnitev, dopustni so samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja. Delna objava popravka torej ni mogoča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 398,40 EUR v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na objavo popravka in prikaz nasprotnih dejstev tožeče stranke v zvezi s prispevkom z naslovom „Komu gre denar za S.“, ki je bil prikazan na programu P. 9.7.2010. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 681,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožeča stranka navaja, da navedba besedila popravka, da ne drži, da naj bi v šestih letih izginil dober milijon in pol EUR na poti od kabelskih operaterjev do upravičencev smiselno zanika namigovanja o netransparentnem ravnanju prizadete osebe posebej iz napovednika tega obvestila, da direktor Urada za intelektualno lastnino zahteva pojasnilo o izginulem denarju. Na sporne navedbe v obvestilu ni moč odgovoriti le z golim zanikanjem, pač pa tudi z navajanjem oziroma s prikazom drugih ali nasprotnih dejstev, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Tožeča stranka nasprotuje stališču, da je potrebno popravek zavrniti, ker ga je moč objaviti le v celoti. Določba člena 27 ZMed ni namenjena oženju pravice do popravka, pač pa dolžnostno nalaga uredniku, da ne sme poseči v vsebino popravka. Sodišče lahko ugodi tožbenemu zahtevku le deloma. Tudi pravdni stroški so odmerjeni prenizko.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilih drugega odstavka člena 31 Zakona o medijih (Zmed, Ur. l. RS, št. 110/06 uradno prečiščeno besedilo) odgovornemu uredniku ni potrebno objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Pri tem je pomembno tudi, da je popravek potrebno objaviti brez sprememb in dopolnitev, dopustni so samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja (1. odstavek člena 27 ZMed). Delna objava popravka torej ni mogoča. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da popravek, ki glasi: “Ne drži, da naj bi v šestih letih izginil dober milijon in pol evrov na poti od kabelskih operaterjev do upravičencev“ ne predstavlja popravka v smislu določbe 4. odstavka 26. člena, saj citirani zapis ni v zvezi z objavljenim obvestilom, saj tožena stranka kaj takega v sporni oddaji ni zatrjevala, temveč je objavila le novico, da je direktor Urada za intelektualno lastnino od tožeče stranke zahteval pojasnilo, kam je v šestih letih izginil dober milijon in pol evrov in tega tožeča stranka ne zanika. Isto velja tudi za ostale zahtevke v zvezi s tem, da producenti od tožeče stranke niso prejeli centa, saj to izhaja iz izjave tretje osebe D. H. ter izjavo, da pri enem večjih kabelskih operaterjev ne vedo, zakaj plačujejo S. (izjava R. V.). Za izjave navedenih oseb tožena stranka ne odgovarja, z ostalim zahtevkom pa tožena stranka brez pojasnila in obrazložitve le zanika trditev dejstva. Ker je zahtevek celota in tožena stranka ne more sama spreminjati ali oblikovati zahtevka, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, istočasno pa mora povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z OT in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.