Jedro

Z zahtevkom v spornem besedilu se objavljena informacija v ničemer ne popravlja ali spreminja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 492,00 EUR njenih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec kot odgovorni urednik informativnega programa A. najpozneje v drugi oddaji „...“ na A. oziroma v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe objaviti popravek tožeče stranke v obsegu in vsebini kot je napisan 15. 7. 2010 ter v celotnem besedilu povzet v izreku prvostopenjske sodbe in ki se nanaša na prispevek z naslovom „Kam gre denar za S.“, prikazan v oddaji „...“ na programu A. 9. 7. 2010; glede na tak izid postopka je tožeči stranki naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka v znesku 681,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zahtevek v delu, ki se glasi: „Ne drži, da naj bi v šestih letih izginil dober milijon in pol evrov na poti od kabelskih operaterjev do upravičencev“, ni popravek v pomenu določbe četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (Zmed), saj ni v zvezi z objavljenim besedilom. Objavljeno besedilo namreč ne govori o tem, da je v šestih letih izginil dober milijon in pol evrov, ampak da je direktor Urada za intelektualno lastnino zahteval od tožeče stranke pojasnilo, kam je v šestih letih izginil dober milijon evrov in pol – česar pa tožeča stranka ne zanika. Ker je spričo določbe prvega odstavka 27. člena ZMed nedopustno sleherno poseganje sodišča v vsebino popravka in ker le delna objava popravka ni možna, je po stališču prvostopenjskega sodišča to že zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka (v celoti).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. V celoti je pritrdilo razlogovanju sodišča prve stopnje in podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka podkrepilo še s sklicevanjem na določbo druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed; sicer pa je zunaj prvostopenjske presoje še dodalo, da za izjave drugih oseb tožena stranka ne odgovarja ter da s preostalim delom zahtevka tožeča stranka le zanika v objavi zatrjevana dejstva brez pojasnila in obrazložitve.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Dobršen del revizijskih navedb je prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zato zanje velja, da ni potrebe po njihovem ponovnem povzemanju v tem obsegu. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnik graja „dodatek“ v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ki da je s tem popolnoma zgrešilo bistvo pravnega instituta popravka. V reviziji tožeča stranka ponuja še nekaj svojih razmišljanj v zvezi z nevarnimi posledicami nenehne tendence oženja instituta popravka, ki da ga je treba presojati kot celoto – enako kot objavljeno besedilo. Namen zakonske določbe o celoviti objavi popravka ni oženje pravice do popravka, temveč nasprotno: še bolj jo učvrstiti in braniti pred nedovoljenimi urednikovimi posegi. Temu nasprotno razlogovanje sodišč prve in druge stopnje pomeni po mnenju revidenta „revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini spornega obvestila in njegovega popravka (339/II/15. člen ZPP), oziroma ima zaradi tega sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni (339/II/14. člen ZPP)“. Tožeča stranka predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

4. Po določbah 375. člena ZPP je bil izvod tožnikove revizije poslan toženi stranki, ki je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov – nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti; omogoča njeno preizkušanje le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih zakonsko dopustnih revizijskih razlogov. To pomeni, da ne terjajo odgovora dobesedno povzete revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka povsem neadekvatno uveljavlja (na delno nerazumljiv in delno očitno neutemeljen način) revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi ne revizijske navedbe, ki so prepis ali vsebinski povzetek tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in ki jih je po obsegu celovito, po vsebini pa glede nosilne argumentacije tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe.

7. Za sklep o materialnopravni neoporečnosti izpodbijane pravnomočne odločitve zadošča že preprosto ponovna napotitev revidenta na nosilno in skladno argumentacijo sodišč obeh stopenj. Z zahtevkom v spornem besedilu iz njegovega tretjega odstavka (da „ne drži, da naj bi v šestih letih izginil dober milijon in pol evrov na poti od kabelskih operaterjev do upravičencev“) se namreč objavljena informacija o tem, da je direktor Urada za intelektualno lastnino zahteval od tožeče stranke pojasnilo o izginotju navedene vsote denarja, v ničemer ne popravlja, spreminja; ostaja nespremenjena (nedotaknjena) tudi v primeru objave popravka, da „ne drži, da naj bi...izginil dober milijon in pol evrov...“. V tem delu ne gre za navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu, kar je po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed upravičen razlog za zavrnitev objave zahtevanega popravka – in to spričo določbe prvega odstavka 27. člena ZMed v celoti.

8. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

9. Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka toženca v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so mu bili odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo iz Zakona o odvetniški tarifi po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 87 spisa, in naloženi v plačilo tožniku z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid.