Jedro

Višini zneska, določenega v okviru posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, se lahko tudi razlikujeta. Obtoženi je po priznanju krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku pripoznal priglašen premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlika med višinama zneskov določenega posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne pomeni, da je izrek zaradi te razlike v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. člena KZ-1, mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen enega leta in štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi B. d. d. polovico povzročene premoženjske škode v višini 6.941,19 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati oškodovani družbi premoženjskopravni zahtevek v višini 14.002,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezno navedenih zneskov dalje do plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obtoženi povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po 374. členu ZKP ter „podrejeno in smiselno“ na podlagi 386. člena ZKP tudi zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat, oziroma „podrejeno“, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da obtožencu ne izreče in ne naloži v plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 14.002,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov.

3. Glede na zahtevi obtoženega in njegovega zagovornika je pritožbeni senat za dne 28. 2. 2022 razpisal sejo v navzočnosti strank. Na sejo je pristopil obtoženčev zagovornik C. C. Obtoženi A. A. in okrožna državna tožilka D. D. na sejo nista pristopila, sta pa bila o seji pravilno obveščena. Zagovornik je obtoženčevo odsotnost opravičil in pojasnil, da se zaradi slabega zdravstvenega stanja obtoženi seje pritožbenega senata ne more udeležiti, se je pa strinjal, da se seja opravi v njegovi nenavzočnosti. Navedeno skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP ne predstavlja razloga, da senat pritožbene seje ne bi opravil, kajti če stranka, ki je bila v redu obveščena, ne pride, to ni ovira, da se seja ne bi opravila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik oporeka izreku premoženjskopravnega zahtevka v višini 14.002,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj naj bi bila tako določena višina napačna glede na posebni pogoj. Izrek izpodbijane sodbe naj bi bil tako v nasprotju sam s seboj, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v škodo obtoženega po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega naj bi bil izrek tudi nerazumljiv, saj iz njega izhaja, da naj bi soobtožena oškodovanca oškodovala za skupni znesek v višini 13.882,38 EUR, pri čemer znaša višina premoženjskopravnega zahtevka 14.002,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnik nadalje poudarja, da je bilo z državno tožilko jasno dogovorjeno, da v primeru priznanja krivde državna tožilka predlaga izrek pogojne obsodbe pod posebnim pogojem, da obtoženi v roku enega leta poravna polovico protipravne premoženjske koristi v znesku 6.941,19 EUR. Na podlagi takšnega predloga tožilstva je obtoženi krivdo priznal. Prvostopenjskemu sodišča očita, da je poseglo v omenjeni dogovor obtoženega z državno tožilko, s čimer naj bi kršilo „izrecen dogovor o premoženjskopravnem zahtevku med navedenimi“. Posledično naj izpodbijana sodba ne bi bila v skladu s pogoji, ki jih je državna tožilka navedla in določila za priznanje očitane krivde v obtožnici. Poleg kršitve glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožnik očita tudi kršitve določb Ustave Republike Slovenije in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Nadalje izpostavlja, da sta bila v konkretnem primeru obtoženca dva, prav tako naj bi bila vprašljiva višina priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, saj je do sedaj ni nihče preizkusil. Odločitev sodišča, da naj bi obtoženi plačal za dva in to celo več kot je oškodovancu dejansko nastalo škode ocenjuje kot neutemeljeno in nepravično. Glede obtoženčeve pripoznave premoženjskopravnega zahtevka opozarja, da je imel obtoženi v mislih izključno znesek 6.941,19 EUR, o katerem je bilo edino govora na naroku, o višini tega zneska so se dogovorili z državnim tožilstvom. Zapis v zapisniku predobravnavnega naroka z dne 22. 9. 2022, iz katerega izhaja, da je zagovornik povedal: „PPZ v višini kot je naveden in sicer polovični znesek je poravnal“, pritožnik graja kot napačen, saj naj bi zagovornik povedal: „Protipravno premoženjsko korist v višini kot je navedena, in sicer polovični znesek, bo poravnal“. Poleg tega naj bi bila oškodovana družba po izpodbijani sodbi s strani obtoženega preplačana za več tisoč evrov, kot naj bi obtožena A. A. in E. E. skupaj sploh pridobila protipravne premoženjske koristi, saj naj bi skupni znesek, ki naj bi ga bil obtoženi dolžan plačati, brez zakonskih zamudnih obresti znašal 20.943,57 EUR, po navedbah oškodovanca B. d. d. pa znaša škoda 13.882,38 EUR.

6. Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da postopek v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom (X. poglavje ZKP) predstavlja kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek (adhezijski postopek) in je izrazito ekonomske narave. Smisel tega postopka je namreč, da se čim prej in s čim manjšimi stroški odloči o zahtevku oškodovanca, o katerem bi se sicer odločalo v civilnem postopku.1 Skladno s 101. členom ZKP lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. To pomeni, da je uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka izključno v sferi oškodovanca oziroma tiste osebe, na katero je prešla oškodovančeva terjatev, nikakor pa ne v pristojnosti državnega tožilca. Nadalje se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal s kaznivim dejanjem, presoja po pravilih civilnega materialnega prava, zato je kljub temu, da pridruženi postopek teče v kazenskem postopku, glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. V zvezi s tem ni nobenega dvoma, da lahko kazensko sodišče oškodovancu poleg glavne terjatve prisodi tudi ustrezne zamudne obresti (378. člen v zvezi s 374. členom Obligacijskega zakonika (OZ)).2 Namen tega instituta je tako predvsem reparacijski – omogočiti oškodovancu oziroma drugim upravičenim osebam uveljavitev svoje pravice do povrnitve s kaznivim dejanjem povzročene škode že v kazenskem postopku, nikakor pa njegov namen ni kaznovalni. Njegova pravna narava je prvenstveno civilnopravna.

7. Po drugi strani pa je določitev tako imenovanega posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi, do katere je obsojeni prišel s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, v izreku pogojne obsodbe skladno s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 predvsem kazenskopravne narave in se zanj uporabljajo določbe kazenskega materialnega prava. Določitev posebnega pogoja predstavlja dodatno utrditev splošnega pogoja, da kazen določena v pogojni obsodbi ne bo izvršena, če obsojeni v času, ki ga sodišče določi, ne bo izvršil novega kaznivega dejanja,3 kar predstavlja cilj pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave. Namen posebnega pogoja tako predstavlja izpolnitev določene obveznosti v smislu dodatnega opozorila obsojenemu oziroma zaostritve pogojne obsodbe, pri čemer je njegovo pravno naravo glede na umestitev v okvir pogojne obsodbe kot kazenske sankcije mogoče opredeliti kot kaznovalno naravnano.

8. Stična točka med obravnavnima institutoma je v tem, da predstavlja prisojeni premoženjskopravni zahtevek iz adhezijskega postopka temelj določitvi posebnega pogoja v okviru izreka pogojne obsodbe,4 v preostalem pa sta si tako njuna namena kot tudi njuni pravni naravi v bistvenem različna.

9. Upoštevaje navedeno se višini zneska določenega v okviru posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka lahko tudi razlikujeta. Ker posebni pogoj predstavlja vrnitev premoženjske koristi oziroma povrnitev škode povzročene s kaznivim dejanjem, lahko zato znesek v okviru posebnega pogoja znaša največ toliko, kot je bila v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe ugotovljena ta premoženjska korist oziroma škoda (lahko je sicer določen tudi nižje, nikakor pa ne višje). Četudi bi sodišče v kazenskem postopku na podlagi spisovnega gradiva ugotovilo višji znesek, kot izhaja iz obtožbe, je zaradi zaradi objektivne identitete med obtožbo in sodbo (prvi odstavek 354. člena ZKP) vezano na opredelitev iz obtožbe in v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe posledično ne sme opredeliti višjega zneska, kot ga je v obtožbi opredelil tožilec, saj bi tako prekoračilo obtožbo in ravnalo obtoženemu v škodo. Glede na povedano to logično velja tudi za določitev višine zneska v okviru posebnega pogoja. Nasprotno, ker premoženjskopravni zahtevek ne temelji na obtožbi tožilca temveč na predlogu oškodovanca, in ker se zanj uporabljajo določbe civilnega materialnega prava, lahko sodišče skladno z oškodovančevim predlogom prisodi premoženjskopravni zahtevek, katerega višina presega višino škode, kot ta izhaja iz opisa kaznivega dejanja, če seveda dajejo za to podatki kazenskega postopka zanesljivo podlago (primerjati 101. člen, prvi odstavek 104. člena in drugi odstavek 105. člena ZKP).

10. V konkretni zadevi je državna tožilka predlagala izrek pogojne obsodbe z določitvijo posebnega pogoja v višini 6.941,19 EUR, kar predstavlja polovico celotne pridobljene protipravne premoženjske koristi na račun oškodovane družbe v višini 13.882,38 EUR. Obtoženec je očitano mu kaznivo dejanje z navedeno celotno višino pridobljene protipravne premoženjske koristi 13.882,38 EUR po obtožbi na predobravnavnem naroku dne 22. 9. 2021 priznal. Obtoženi je skladno z določbo četrtega odstavka 285.c člena ZKP pripoznal tudi priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 14.002.38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (več o tem v nadaljevanju). Prvostopenjsko sodišče je obtoženčevo priznanje skladno z določbami drugega in prvega odstavka 285.c člen ZKP sprejelo in upoštevaje šesti odstavek 285.č člena ZKP sledilo kaznovalnemu predlogu državne tožilke in izreklo sankcijo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ter oškodovani družbi pravilno in zakonito prisodilo premoženjskopravni zahtevek v omenjeni višini. Vse navedeno je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazloženo. Razlika med višinama zneskov določenega posebnega pogoja (6.941,19 EUR) in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka (14.002.38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zato ne pomeni, da je izrek zaradi te razlike v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv, kot to posplošeno prikazuje pritožnik. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

11. Nadalje tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče poseglo v dogovor obtoženega z državno tožilko, s čimer naj bi kršilo izrecen dogovor o premoženjskopravnem zahtevku, posledično pa naj izpodbijana sodba ne bi bila v skladu s pogoji, ki jih je državna tožilka navedla in določila za priznanje očitane krivde v obtožnici. Ne drži, da bi se obtoženi s komerkoli dogovarjal glede plačila premoženjskopravnega zahtevka, še posebej pa ne z državno tožilko – kot pojasnjeno zgoraj, dogovor z državnim tožilcem glede premoženjskopravnega zahtevka že pojmovno ni mogoč, saj uveljavitev tega spada izključno v sfero oškodovanca. Nadalje tudi iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 22. 9. 2021 (l. št. 597) izhaja, da je med tožilstvom in obtoženim prišlo do dogovora, da tožilstvo v primeru priznanja krivde predlaga izrek pogojne obsodbe, med drugim pod nadaljnjim posebnim pogojem, da obtoženi v roku enega leta poravna polovico povzročene premoženjske škode v znesku 6.941,19 EUR. Tako ne more biti nobenega dvoma, da se je ta dogovor nanašal izrecno na določitev višine posebnega pogoja in ne na premoženjskopravni zahtevek. Kot že obrazloženo je prvostopenjsko sodišče tožilkinemu kaznovalnemu predlogu sledilo (pri čemer je v pogojni obsodbi določeno kazen zapora tudi nekoliko znižalo), kakor izhaja iz izreka in 3. ter 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in tako ni prekoračilo kaznovalnega predloga državne tožilke (šesti odstavek 285.č člen ZKP).

12. Očitanih kršitev načela pravne države po 2. členu, enakega varstva pravic po 22. členu, sodnega varstva po 23. členu in zakonitosti v kazenskem pravu po 28. členu Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena EKČP pritožnik ni podrobneje pojasnil, zato pritožbeni senat šteje, da je pritožba v tem delu neobrazložena in je posledično tudi ne more preizkusiti.

13. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je obtoženi ob pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka imel v mislih zgolj znesek 6.941,19 EUR. Kot že povedano, je oškodovana družba svoj zahtevek v znesku 14.002,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi priglasila že dne 2. 7. 2020, pri čemer ne gre prezreti, da imata tako obtoženi kot tudi njegov zagovornik skladno s šestim odstavkom 128. člena oziroma 73. členom ZKP pravico pregledati kazenski spis. Kot nadalje izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, ki je bil opravljen dne 22. 9. 2021 (l. št. 599), in 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je bil premoženjskopravni zahtevek na naroku prebran, zato ne drži pritožbena navedba, da je bilo na naroku govora zgolj o znesku 6.941,19 EUR, kot napačno navaja pritožnik. Dejstvo, da je ta znesek omenila državna tožilka, pri čemer se je to jasno nanašalo na določitev višine posebnega pogoja, nikakor ne more vplivati na pravilnost višine pripoznanega premoženjskopravnega zahtevka, kot je to izreklo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, saj gre za pravno različna instituta kakor pojasnjeno zgoraj.

14. Nadalje iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je bil obtoženi (v navzočnosti zagovornika) izrecno poučen, da lahko ob priznanju krivde izjavi, ali pripozna premoženjskopravni zahtevek oškodovanca. Obtoženi je na to odvrnil, da le tega pripoznava (l. št. 598). Iz nadaljevanja zapisnika ne izhaja, da bi ob branju premoženjskopravnega zahtevka na l. št. 525-531 in prilog C4 do C34 obtoženi ali njegov zagovornik kakorkoli oporekala višini zahtevka.

15. V zvezi s tem tudi ne prepriča zatrjevanje pritožnika, da zapis njegove končne besede „PPZ v višini kot je naveden in sicer polovični znesek je poravnal“ ni pravilen, saj naj bi zagovornik povedal: „Protipravno premoženjsko korist v višini kot je navedena, in sicer polovični znesek, bo poravnal“. Obtoženi kot tudi ne zagovornik nista podala pripomb oziroma zahtevala popravka zapisnika, kar je njuna pravica skladno z drugim odstavkom 315. člena v zvezi s četrtim odstavkom 285.č člena ZKP. Zapisnik o predobravnavnem naroku je namreč javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano. Velja domneva, da je tisto, kar je v njem zapisano, točno. Stranka lahko to domnevo izpodbija tudi kasneje, vendar mora svoje trditve glede neresničnosti vsebine zapisnika dokazati.5 Pritožnik svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil, saj svoje navedbe ni podkrepil z nobenim dokazom, prav tako za njegovo trditev tudi ni dejanske podlage v spisu. Navedba o netočnosti zapisnika je tako neutemeljena.

16. Višina premoženjskopravnega zahtevka iz izreka izpodbijane sodbe v skupnem znesku 14.002,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila dalje je povsem skladna z zneski iz priglašenega premoženjskopravnega zahtevka z dne 2. 7. 2020 (l. št. 525), ki ga je obtoženi pripoznal. Čemu naj bi bila sama višina zahtevka vprašljiva pa pritožnik ne obrazloži, zato pritožbeni senat te navedbe ne more preizkusiti.

17. Upoštevaje povedano tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je obtoženi v zvezi z višino premoženjskopravnega zahtevka imel v mislih znesek 6.941,19 EUR. Glede na dejstva, da se je oškodovančev pisni premoženjskopravni zahtevek nahajal v spisu že pred izvedbo predobravnavnega naroka, da je bil ta na tem naroku tudi prebran, da obtoženi, kakor tudi ne njegov zagovornik, na samo višino zahtevka nista imela pripomb, oziroma na naroku nista grajala pravilnosti vsebine zapisnika, je po prepričanju pritožbenega senata kakršnakoli upoštevna zmota obtoženega o višini premoženjskopravnega zahtevka ob njegovi pripoznavi izključena.

18. Tudi ni neutemeljeno in nepravično, kot zatrjuje pritožnik, da bi naj bi obtoženi moral plačati za dva. Prvi odstavek 186. člena OZ jasno določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno pojasnilo, da če bi se v nadaljevanju kazenskega postopka eventualno izkazalo, da je obtoženi A. A. plačal preveč v razmerju do obtoženega E. E., bo seveda imel obtoženi A. A. možnost terjati preveč plačani znesek ob drugega obtoženega po določilih obligacijskega prava (7. točka obrazložitve).

19. Prav tako tudi ne drži pritožbeno naziranje, da naj bi bil obtoženi skladno z izrekom izpodbijane sodbe oškodovancu dolžan plačati 20.943,57 EUR – torej seštevek zneska določenega kot posebnega pogoja (6.941,19 EUR) ter zneska prisojenega premoženjskopravnega zahtevka (14.002,38 EUR), saj gre za povsem različna pravna instituta in ne za dvakratno nalaganje iste obveznosti.6 Izpodbijana sodba je zato tudi s tega vidika zakonita, kršitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ni izkazana.

20. Pritožbeno izpodbijanje odločbe o odvzemu premoženjske koristi pa je očitno neutemeljeno, saj premoženjska korist obtoženemu z izpodbijano sodbo sploh ni bila odvzeta.

21. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora pri preizkusu sodbe in v okviru pritožbenih navedb skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika obtoženega zavrnil kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdil. 22. Čeprav zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP odločil, da se obtoženega, ki prejema 600 EUR mesečnega nadomestila in je trenutno v bolniškem staležu zaradi hude bolezni, oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenil, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obtoženčevo preživljanje.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 146/2007 z dne 12. 7. 2007, I Ips 22575/2010-101 z dne 01.03.2012, I Ips 3048/2010-87 z dne 25. 10. 2012 in I Ips 61836/2011-105 z dne 22.05.2014. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 94/2006 z dne 26. 10. 2006 in I Ips 220/2009 z dne 1. 7. 2010. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1477/2015 z dne 16. 1. 2020. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 220/2009 z dne 1. 7. 2010. 5 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 280/2000 z dne 10. 4. 2003 in I Ips 114/2007 z dne 12. 4. 2007. 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 66/2002 z dne 19. 2. 2004.