Jedro

Podlago za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku je sodišče imelo v obsojenčevi pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka na predobravnavnem naroku. Odločitev, da je obsojenec dolžan povrniti celotno škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je skladna s pravili o solidarni odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na to, da je obsojenec zahtevek oškodovanke pripoznal, ni relevantno.

Državni tožilec mora ob podaji takšnega predloga poleg višine povzročene škode upoštevati obsojenčeve dejanske premoženjske razmere in zmožnosti in posebni pogoj predlagati v višini, v kateri ga bo obsojenec dejansko zmožen v predlaganem roku poravnati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 9. 2021 A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovani družbi A. d.d. plača polovico povzročene premoženjske škode v višini 6.941,19 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je v plačilo naložilo premoženjsko pravni zahtevek oškodovane družbe A. d.d. v skupnem znesku 14.002,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezno navedenih zneskov do plačila. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 2. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po vsebini zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi odločitve sodišča, ki je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe A. d.d. v celotnem znesku, to je 14.002,38 EUR. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Navedla je, da sodna praksa Vrhovnega sodišča, to je sodba I Ips 220/2009 z dne 1. 7. 2010, pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je temelj za določitev povrnitve škode kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka. Za odločanje o premoženjsko pravnem zahtevku je potrebno uporabiti določbe civilnega prava, kar vse je vlagatelju izčrpno pojasnilo tudi pritožbeno sodišče. Tožilka nasprotuje zahtevi, da je izrek prvostopenjske sodbe glede priznanja premoženjskopravnega zahtevka in posebnega pogoja sam s seboj v nasprotju, in da je obsojenec pripoznal premoženjskopravni zahtevek zgolj v znesku polovice pridobljene protipravne premoženjske koristi. Prav tako ne drži, da je obsojencu z izpodbijano sodbo ista obveznost naložena na dveh različnih podlagah.

4. O odgovoru državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nezakonita. Poudarja, da so bili za kaznivo dejanja sprva trije osumljenci, da sta dva obtožena in da ne more biti obsojenec tisti, ki odgovarja za celotno pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Prav tako vztraja, da je bil dogovor z državno tožilko, da obsojenec povrne le polovico pridobljene protipravne premoženjske koristi.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obseg presoje kršitev je določen z načelom dispozitivnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik mora kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati tako, da jih je mogoče preizkusiti.

B-2

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je skupaj z B. B. izvršil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije na škodo A. d.d. ki obsega 30 izvršitvenih ravnanj s katerimi sta zavarovalnico oškodovala za 13.882,38 EUR, kolikor sta si obsojenec in sostorilec pridobila protipravne premoženjske koristi. Iz krivdoreka pravnomočne sodbe izhaja, da sta se dogovorila, da bosta lažno prikazovala poškodbe na vozilih, pri čemer bo B. B. kot strokovni sodelavec za škode, zaposlen pri A. d.d., pri posameznih ogledih vozil navedel, da je prišlo do poškodb delov vozil, do katerih dejansko ni prišlo, obsojeni A. A. pa je kot avtomehanik in samostojni podjetnik izdal račune za material in delo, ki ni bilo opravljeno. Oškodovana zavarovalnica je navedene zneske nakazala na tekoči račun obsojenca, denar sta si medsebojno razdelila.

7. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi obsojenčevega priznanja krivde. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je predsednik senata stranke uvodno seznanil, da je oškodovana družba A. d.d. priglasila premoženjskopravni zahtevek. Po podanem pravnem pouku je državna tožilka podala kaznovalni predlog, da za primer priznanja krivde predlaga, da sodišče obsojencu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti ter posebnim pogojem, da v roku enega leta poravna polovico povzročene premoženjske škode v znesku 6.941 EUR. Za tem je obsojenec izjavil, da krivdo priznava, da razume posledice priznanja in da priznanja ne more preklicati, da je priznanje dal prostovoljno in da pred priznanjem ni bil deležen nobenih pritiskov. Na vprašanje predsednika senata je obsojenec odgovoril, da se je kaznivo dejanje zgodilo točno tako, kot je navedeno v obtožnici. V nadaljevanju je zapisano, da je predsednik senata presodil, da je obtoženec razumel naravo in posledice priznanja in da je le-to podprto z drugimi dokazi v spisu.

8. V nadaljevanju predobravnavnega naroka je predsednik senata obtoženca poučil, da lahko izjavi, ali pripozna premoženjskopravni zahtevek oškodovanca in obtoženec je izrecno izjavil, „da le-tega pripoznava“. Pooblaščenka oškodovane družbe je povedala, da zoper obtoženca niso pri nobenem drugem sodišču vložili civilne tožbe iz istega naslova. Za tem je predsednik senata sprejel sklep, da priznanje sprejme. Predobravnavni narok se je nadaljeval z opravo naroka za izrek kazenske sankcije, kjer je bil med drugim prebran premoženjskopravni zahtevek A. d.d. 9. Predsednik senata je za tem razglasil izpodbijano sodbo. V odločbi o kazenski sankciji predloga državne tožilke ni presegel, obsojencu je v pogojni obsodbi določil en mesec nižjo kazen, kot jo je predlagala državna tožilka. Posebni pogoj je določil v obsegu predloga državne tožilke. Na podlagi drugega odstavka 105 člena ZKP je ugodil premoženjsko pravnemu zahtevku A. d.d. v višini celotne povzročene škode v znesku 14.002,38 EUR. Predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti je ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku. Stališče zahteve je, da se je obsojenec z državno tožilko dogovoril, da bo poravnal polovico priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, zato je sodišče z ugoditvijo zahtevku oškodovanca v celoti, prekršilo dogovor, ki ga je obsojenec dosegel z državno tožilko.

10. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je o premoženjskopravnem zahtevku odločalo po pravilih civilnega prava. Podlago za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku je imelo v obsojenčevi pripoznavi premoženjskopravnega zahtevka na predobravnavnem naroku. Dodalo je, da bo imel obsojenec možnost eventualnega regresnega zahtevka v razmerju do obtoženega B. B. Takšni odločitvi je pritožbeno sodišče utemeljeno pritrdilo. Pravilno je navedlo, da je poleg obsojenčeve pripoznave premoženjskopravnega zahtevka pravna podlaga za to, da se obsojencu naloži celotno povračilo škode v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Kot izhaja iz krivdoreka, je bil obsojenec spoznan za krivega, da je kaznivo dejanje izvršil v sostorilstvu, to je, da je škodo povzročil skupaj z B. B. Tako je odločitev, da je obsojenec dolžan povrniti celotno škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, skladna s pravili o solidarni odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na to, da je obsojenec zahtevek oškodovanke pripoznal, ni relevantno.

11. Zahteva zato neutemeljeno ponavlja, kar je uveljavljala že v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče poseglo v dogovor obsojenca z državno tožilko glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Navedeno že na načelni ravni ni mogoče, saj je odločitev o tem, ali bo uveljavljal premoženjsko pravni zahtevek, v izključni pristojnosti oškodovanca in državni tožilec nima pristojnosti, da bi sprejemal odločitve povezane s premoženjskopravnim zahtevkom.

12. Zakon o kazenskem postopku daje državnemu tožilcu pooblastilo, da v okviru podaje kaznovalnega predloga v primeru, če predlaga izrek pogojne obsodbe, skladno s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 kot tako imenovani posebni pogoj med drugim predlaga povrnitev škode, ki jo je obsojenec povzročil s kaznivim dejanjem. Državni tožilec mora ob podaji takšnega predloga, poleg višine povzročene škode, upoštevati obsojenčeve dejanske premoženjske razmere in zmožnosti in posebni pogoj predlagati v višini, v kateri ga bo obsojenec dejansko zmožen v predlaganem roku poravnati (primerjaj sodbo I Ips 5964/2013) Državna tožilka je predlog glede višine določitve posebnega pogoja podala skladno s temi izhodišči. Vendar navedeno ne pomeni, kot to zmotno trdi zahteva, da je obsojenec z državno tožilko dosegel dogovor o tem, da je dolžan plačati zgolj polovico premoženjskopravnega zahtevka in ne celotnega, saj, kot je bilo že pojasnjeno, je odločitev o tem v izključni pristojnosti oškodovanca.

13. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je temelj za določitev povrnitve škode kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi, prisojen premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku, odločilo o temelju, na podlagi katerega je lahko obsojencu naložilo povrnitev škode kot poseben pogoj v okviru pogojne obsodbe. Iz izreka sodbe tako izhaja, da je obsojeni dolžan A. d.d. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 14.002,38 EUR, pri čemer je polovico tega zneska (6.941,19 EUR) dolžan plačati v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Če zneska, ki mu je določen kot posebne pogoj, ne bo plačal v roku enega leta, bo pogojna obsodba lahko preklicana. Preostanek oškodovancu prisojenega zneska pa je obsojenec dolžan plačati brez pretnje preklica pogojne obsodbe. Vztrajanje vložnika, da je obsojenec dolžan plačati zneska kumulativno, torej skupaj 20.943,57 EUR, je v nasprotju z izrekom sodbe, kar je vložniku prav tako že pojasnilo pritožbeno sodišče. 14. Če pa bi Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti na način, kot to predlaga vložnik zahteve, to je, da bi oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, bi s tem odpadla podlaga za naložitev posebnega pogoja.

15. Glede na vse navedeno v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ki jih vložnik niti ne specificira, kakor tudi kršitev 11. točke 371. člena ZKP, to je, da naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, nista podani.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot sta ga ugotoviti nižji sodišči. Ob presoji njegovih premoženjskih razmer je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.