Jedro

Sporna hiša predstavlja kot skupna gradnja solastnino pravdnih strank. V tem primeru predstavlja podlago za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupno zgrajeni stanovanjski hiši dogovor pravdnih strank, ki predstavlja po pravilnem pravnem razlogovanju sodišča druge stopnje družbeno pogodbo v smislu pravnih pravil XXVII. poglavja Občega državljanskega zakonika (ODZ) in po kateri gre pri premoženju družbe za solastnino.

Solastninski delež tožnika na sporni hiši je bil lahko določen le na podlagi ocene vrednosti tožnikovih prispevkov k nastanku hiše (tako na podlagi pravil o družbeni pogodbi kot na podlagi 23. člena ZTLR, ki določa v primeru, da je nastala nova stvar s pomešanjem stvari različnih lastnikov - do česar pa praviloma pride na podlagi aktivnosti - da nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov in to v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele spojene ali pomešane stvari ob spojitvi ali pomešanju).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše V., s pripadajočim stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem do 1/4 ter je zato naložilo toženkama, da morata izstaviti tožniku za zemljiškoknjižni prenos dosojenega solastninskega deleža sposobno listino. Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo in obvezalo toženki tudi, da mu povrneta stroške postopka 261.357,50 SIT.

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni, na pritožbo toženk pa je delno spremenilo stroškovno odločbo ter odločilo, da morata toženki povrniti tožniku 314.047,50 SIT stroškov, tožnik pa njima 77.285,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po revizijskih izvajanjih tožnika podana zato, ker v postopkih na nižjih stopnjah niso bili pravilno ocenjeni ter ovrednoteni prispevki obeh pravdnih strank k nastanku spornega premoženja, sodbe pa v posledici navedenega tudi ni mogoče preizkusiti. Dalje je kršitev postopka podana tudi zato, ker je sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo dejstvo, da so pri dohodkih kmetije bržkone upoštevani tudi stroški kmetije in davščine, ki znašajo najmanj 50%. Določiti bi bilo potrebno tudi deleže pravdnih strank na dohodku od kmetije ter je napačen zaključek, da tožnik ni vložil vseh sredstev v gradnjo ampak nekaj tudi v avtomobil, ki pa ga je kupil na posojilo. O tej okoliščini je sodba prav tako pomanjkljiva. Les ni prodal le enkrat ampak trikrat in to ni upoštevano. Ker je kupil stavbno pohištvo za hišo in ki predstavlja 5% vrednosti novogradnje, bi moral biti njegov delež vsaj za te procente višji. Dalje je njegov delež večji za vrednost del, ki jih je sam opravil na hiši. Končno sta bili toženki v času gradnje že v letih (saj je bila ena v začetku gradnje stara 55 let in druga 50) ter sta imeli precejšnje zdravstvene težave, zaradi česar je bil njun prispevek h gradnji manjši od tožnikovega.

Toženki pa izvajata v reviziji, da bi bilo globalno vrednotenje prispevkov strank h gradnji utemeljeno le, če se tega ne bi dalo zanesljivo ugotoviti. V tem primeru je to določljivo. Toženki sta izkazali, koliko sredstev in vrednosti sta vložili, medtem ko je tožnik skromni zaslužek v tovarni IMV štedil za nakup novega osebnega avtomobila. Tožnikov prispevek h gradnji je bil lahko zato le minimalen, saj je zaradi svojih bolniških staležev, odsotnosti v bolnicah in odsotnosti zaradi službe, zaslužil komaj za lastno oskrbo. Razen nakupa nekaj oken in vrat in kar toženki priznavata, tožnik drugih omembe vrednih sredstev ni vložil v hišo in mu zato ne more iti kar 1/4 solastnine na hiši. Zaradi opisanih pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vloženih revizijah ni izjavilo, pravdni stranki pa na nasprotni reviziji nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Med pravdnimi strankami ni sporno, da se je leta 1980 na 20 ha veliko kmetijo samskih toženk, ki sta tožnikovi teti, priselil samski v tedanji tovarni I. zaposleni tožnik. Zaživeli so v skupnem gospodinjstvu, tožnik je še naprej hodil na delo v avtomobilsko tovarno, sicer pa pomagal toženkama pri obdelovanju njune velike kmetije in imel pri njima brezplačno oskrbo. Leta 1984 so stranke začele sporazumno skupaj graditi na stavbni parceli toženk nadomestno stanovanjsko hišo. Ker pa je malo po dograditvi hiše (ki je bila dograjena po 6 letih leta 1990) prišlo med strankama do spora, je tožnik sprožil predmetno pravdo, s katero je uveljavljal solastninski delež na novozgrajeni hiši do 1/2. Toženki sta odrekali tožniku kakršenkoli solastniški delež na hiši, ker da kot invalid ni mogel dosti delati, z opravljeno pomočjo pri delu pa je le povrnil stroške oskrbe pri njiju.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da sta toženki namenili tožniku kot nečaku vlogo prevzemnika njune kmetije, da so se vsi trije sporazumno odločili za skupno gradnjo nove hiše na mestu stare, da so pri gradnji sodelovale vse tri pravdne stranke z osebnim delom in denarnimi sredstvi oziroma toženki tudi z materialom s kmetije, da sta gradbeni material na gradbišče vozila tožnik in druga toženka s traktorjem, da je bil potreben les za ostrešje posekan v gozdovih toženk in da so pomoč drugih pri gradnji vračale vse tri pravdne stranke. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je novozgrajena hiša lastnina vseh treh pravdnih strank, pri čemer je sodišče prve stopnje tak svoj zaključek oprlo na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in sicer 23. člen (po katerem pripada lastninska pravica na novo nastali stvari lastnikom stvari, ki so se spojile ali pomešale) in 24. člen (ki ureja pridobitev lastninske pravice na stavbi, ki je zagrajena na tujem zemljišču), sodišče druge stopnje pa na družbeno pogodbo, ki je bila v tem primeru realizirana in po kateri postanejo lastniki sporazumno zagrajene hiše družbeniki v skladu z deleži, ki odgovarjajo vrednostim njihovih prispevkov.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem pravno pravilno zaključili, da predstavlja sporna hiša kot skupna gradnja solastnino pravdnih strank. V tem primeru predstavlja podlago za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupno zgrajeni stanovanjski hiši dogovor pravdnih strank, ki predstavlja po pravilnem pravnem razlogovanju sodišča druge stopnje družbeno pogodbo v smislu pravnih pravil XXVII. poglavja Občega državljanskega zakonika (ODZ) in po kateri gre pri premoženju družbe za solastnino. Pravni zaključek, da je sporna hiša kot skupna gradnja solastnina pravdnih strank, temelji na ugotovitvi, da so pravdne stranke gradile po predhodnem sporazumu, ki se je z dejanji vseh treh pravdnih strank realiziral med 6 let trajajočo gradnjo hiše. Revizijska izvajanja toženk, ki izpodbijajo zadevne pravne zaključke, nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju ter so zato pravno neutemeljena.

Višina tožniku dosojenega deleža na skupni gradnji, pa je sporna po stališčih obeh pravdnih strank. Odločitev, da znaša tožnikov delež na novozgrajeni to je sporni hiši 1/4 od celote (ki je sicer zemljiškoknjižna lastnina toženk), je bila sprejeta na obeh stopnjah sojenja. To odločitev sta sodišči prve in druge stopnje oprli predvsem na naslednje ugotovitve: - da so pravdne stranke živele skupaj od leta 1980 dalje, da sta se toženki izključno bavili s kmetovanjem na svoji veliki kmetiji, s katere sta prodajali krompir, živino, mleko in podobno, da je bil tožnik v istem času zaposlen kot nekvalificiran delavec v avtomobilski tovarni in da je v prostem času pomagal pri obdelovanju kmetije; - da so v času sporne gradnje, ki je trajala 6 let (1984 do 1990) vsi trije delali na novogradnji, vozili gradbeni material s traktorjem, skrbeli za organizacijo dela, vračali z delom pomoč sorodnikov pri gradnji ter toženki skrbeli za prehrano delavcev in opravljali gospodinjstvo za vse tri; - da je bil tožnik pred prihodom k toženkam telesno poškodovan v prometni nezgodi, da je bil v bolniškem staležu od leta 1972 do 1979, v času bivanja pri toženkah pa bil v bolniškem staležu prav tako večkrat in to leta 1987 skoraj celo leto, leta 1986 več kot pol leta, leta 1988 skoraj pol leta, da je v 80-tih letih enkrat preprodal les in s tem po lastni izpovedi zaslužil nekaj več kot enomesečno plačo, pred letom 1980 (ko še ni živel pri toženkah) pa je po lastni izpovedi dvakrat prodal les in še več zaslužil; - da je tožnik v času od leta 1980 do 1990 zaslužil 8,439.144,60 SIT, da sta toženki v času od 1985 do 1990 skupaj prejeli iz naslova kmečke pokojnine 5,944.126,62 SIT, kar predstavlja v razmerju do tožnikove plače le 30% manj, da je v letih 1986 in 1987 dosegala kmečka pokojnina prve toženke kar 60 % tedanje tožnikove plače in da sta toženki v času od 1980 do 1990 prejeli za prodane pridelke ter živino zgolj od KZ 12,411,834,50 SIT; - da je tožnik leta 1979 kupil nov avtomobil in leta 1990 prav tako nov avtomobil (za katerega je posojilo prve toženke vrnil že s prvo plačo po nakupu vozila, ki je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje nizka - glede na primerjavo s kmečko pokojnino prve toženke); - da je tožnik kupil stavbno pohištvo za hišo, ki je vrednostno predstavljalo cca 5% vrednosti hiše; - da je bila velika kmetija toženk strojno opremljena pred tožnikovim prihodom k njima, da se je nova hiša gradila kot nadomestna na parcelah toženk, da so zaradi tega nastali različni prihranki tako pri pribavi dokumentacije, komunalne ureditve, zemljišča in da je bil les za ostrešje hiše posekan v gozdovih toženk ter da so vse tri pravdne stranke tudi v času gradnje obdelovale kmetijo.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj o tožnikovem solastniškem deležu na sporni hiši v višini 1/4 od celote pravno utemeljena ter ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za večji tožnikov delež, kot to terja v reviziji, in tudi ne za manjšega, kot to zahtevata v reviziji toženki. Ker pravdni stranki v svojih revizijskih izvajanjih posegata v dejanske ugotovitve nižjih sodišč, je potrebno opozoriti, da je revizija izredno in omejeno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, zaradi česar je lahko preizkus take odločbe omejen le na tiste razloge, ki jih določa zakon. To pa so nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) in zmotna uporaba materialnega prava. Preizkus dejanskih vprašanj oziroma dejanske podlage odločitve procesni zakon izrecno izključuje (tretji odstavek 385. člena ZPP), zaradi česar revizijsko sodišče tovrstnih revizijskih izvajanj ni smelo upoštevati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da stranki očitata različne kršitve postopka, ki jih formalno ne opredelita, dejansko pa z njimi pretežno napadata določene dejanske ugotovitve. To velja predvsem za revizijo toženk, katerih izvajanja o procesnih kršitvah se v celoti izražajo v očitku, da zaključki sodišč ne upoštevajo pravilno vseh izvedenih dokazov (ker da nista izračunali vseh prispevkov pravdnih strank). Taka izvajanja predstavljajo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem in zato ne more iti za procesne kršitve. Enaki zaključki veljajo za tista tožnikova revizijska izvajanja, ki očitajo sodiščema nižjih stopenj nepravilno vrednostno oceno različnih prispevnih oblik strank ali nepravilno ugotovitev višine določenih dohodkov oziroma sploh ocene dokazov. Očitek o nemožnosti preizkusa sodb pa meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je taka kršitev postopka podana, če med drugim v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju ali, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki in se zato sodba ne more preizkusiti. Vendar pa taka kršitev po presoji revizijskega sodišča ni bila storjena, ker so razlogi sodbe jasni in izčrpni ter med ugotovljenimi dejstvi in izpovedbami prič in strank, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, ni očitanih nasprotij. Dokazna ocena je bila na obeh stopnjah sojenja obširno in podrobno pojasnjena (ter gradi na življenjsko možnih in sprejemljivih vrednotenjih vseh in različnih prispevkov pravdnih strank, bodisi v denarnih oblikah ali v delu, ki ne more biti matematična - računska že zaradi relativnosti teh vrednosti, saj je imel tožnik le cca 40% višjo plačo kot pa je znašala kmečka pokojnina ene od toženk, za katere pa je splošno znano, da so izredno nizke, bil je izjemno veliko v bolniškem staležu zaradi težav z nogo, kar je nujno vplivalo na delovno sposobnost na kmetiji in pri gradnji, dohodki kmetije so bili v veliki meri odvisni od stanja kmetije same to je zemljišč, živine, strojne opremljenosti, gospodarskih poslopij in podobno, kar vse je bila izključna last toženk, dohodki strank pa se v celoti niso mogli prelivati v investicije, v tem primeru gradnjo, zaradi vrste potreb vsake izmed strank in dr). Vse to sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča dovolj razumljivo pojasnili. Ugotovljene računske podatke sta tako vzeli le kot dokaze o določenih okoliščinah, ki so bili z drugimi dokazi podlaga za globalno vrednotenje prispevkov strank h gradnji. V tej luči sta sodišči nižjih stopenj upoštevali tudi podatke o dohodkih kmetije, ki so predstavljali v vsej izplačani višini dohodek kmetije, brez ozira na to, kakšne obveznosti sta toženki iz njih poravnali. Ob takem stanju stvari zato ni mogla biti zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo na tožnikova pritožbena izvajanja, s katerimi je po svoje ocenjeval višino dohodkov kmetije in lastnih vlaganj ter med njimi preprodaje lesa (pri čemer je opozoriti, da naj bi dve v pritožbi ponovno omenjeni preprodaji tako opravil še v času, ko je živel pri svojih starših in ne pri toženkah). Sodišče prve stopnje je pojasnilo okolnosti v zvezi z nabavo zadnjega novega tožnikovega vozila, pri čemer je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da bi ga bil res v celoti kupil na kredit. Na zadevna pritožbena izvajanja tožnika pa je dalo sodišče druge stopnje odgovor s svojo oceno o globalnem vrednotenju posameznih ugotovitev.

Končno revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo tudi v odločbi o višini tožnikovega solastninskega delaža na sporni hiši. Ta delež je bil lahko določen le na podlagi ocene vrednosti tožnikovih prispevkov k nastanku hiše (tako na podlagi pravil o družbeni pogodbi kot na podlagi 23. člena ZTLR, ki določa v primeru, da je nastala nova stvar s pomešanjem stvari različnih lastnikov - do česar pa praviloma pride na podlagi aktivnosti - da nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov in to v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele spojene ali pomešane stvari ob spojitvi ali pomešanju). Ker je gradnja pravdnih strank potekala od leta 1984 do 1990, ko so živele v skupnem gospodinjstvu in ker so v gradnjo vlagale poleg zaslužkov oziroma dohodkov tudi delo, prihranke, premoženje in podobno, kar predstavlja vlaganja različnih oblik in vrednosti, ki se medsebojno tudi prepletajo (kot je značilno za vlaganja v skupnostih), je bilo mogoče vrednost prispevkov strank oceniti le globalno (in ne računsko kot meni tožnik). Na nižjih stopnjah uporabljena presoja je bila utemeljena tudi zato, ker je bil tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj udeležen pri dohodkih kmetije v bistveno manjšem obsegu kot toženki, ker je za razliko od toženk delal na kmetiji le ob prostem času, bil pogosto v bolniškem staležu, kmetija in kmetijski stroji pa so bili izključna last toženk. Vse to in dejstvo, da je imel tožnik pri toženkah celotno brezplačno oskrbo ter da je bil njegov zaslužek v tovarni skromen (kot je že spredaj pojasnjeno s primerjavo med njegovim zaslužkom in kmečko pokojnino), le potrjuje pristop sodišč nižjih stopenj kot pravilen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj upoštevali pri določitvi tožnikovih prispevkov oziroma velikosti njegovega solastninskega deleža, vse pravno pomembne ugotovitve in med njimi tudi v reviziji posebej izpostavljene, ki se nanašajo na okolnosti v zvezi z nabavo novega avtomobila leta 1990, vrednost stavbnega pohištva ter preprodajo lesa (ki jo sodišči nižjih stopenj ugotavljata v treh primerih, od katerih pa je bil le en primer v času tožnikovega življenja v skupnosti toženk in s katerim naj bi po lastni izpovedi ustvaril zaslužek v višini dobre enomesečne plače). Na drugi strani sta sodišči nižjih stopenj po presoji revizijskega sodišča v celoti pravilno ocenili tudi vrednostne prispevke toženk, ki pri neutemeljenem zavračanju zaključka o velikosti tožnikovega deleža v višini 1/4 na novo zgrajeni hiši dejansko izpodbijata na nižjih stopnjah sprejeto dokazno oceno (česar v revizijskem postopku ni mogoče, kot je bilo že pojasnjeno). Revizijsko sodišče po povedanem zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno določili tožnikov solastninski delež na novo zgrajeni hiši v obsegu 1/4 ter da reviziji pravdnih strank v smeri drugačne določitve višine solastninskih deležev nista utemeljeni.

Na podlagi povedanega ugotavlja revizijsko sodišče, da v revizijah pravdnih strank uveljavljene kršitve niso bile zagrešene, uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni ugotovilo. Zato je obe reviziji pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).