Jedro

Zmotno je sicer pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na 23. in 24. členu ZTLR. V konkretnem primeru namreč ne gre ne za spojitev ali pomešanje stvari, niti za gradnjo na tujem zemljišču, marveč za skupno gradnjo. In ker so se stranke (tožnik in toženki) dogovorile za skupno vlaganje (dela, denarja in drugega premoženja) zaradi realizacije skupne koristi (zgraditev hiše), je podlaga pridobitve lastninske pravice na zgrajeni hiši pravni posel - družbena pogodba. Kljub temu, da ta pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (145. člen Zakona o stanovanjskih zadrugah, ki je veljal ob začetku gradnje, je namreč za družbeno pogodbo predpisoval pisno obliko), je spričo realizacije vendarle veljavna (73. člen ZOR).

Družbeniki (graditelji) pridobijo (so)lastninsko pravico na zgrajeni stavbi v skladu z deleži, ki so jih določili v pogodbi. Če pa se o tem niso dogovorili, se deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev. In ker v konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da bi se bile o tem dogovorile - ne izrečno niti konkludentno (npr. s fizično delitvijo uporabe hiše), je sodišče prve stopnje (kljub sicer zmotnemu sklicevanju na določbe ZTLR o spojitvi in pomešanju ter o gradnji na tujem zemljišču) vendarle pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino solastninskih deležev določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji hiše. Glede na to, da so stranke gradile od leta 1984 do leta 1990, ter da so ves čas živele v skupnem gospodinjstvu, in da so v gradnjo vlagale ne le zaslužek, marveč tudi svoje delo, prihranke, premoženje ipd., česar vsega ni mogoče natančno ugotoviti, zlasti pa ne izraziti v številu denarnih enot (to še toliko bolj, ker je gradnja potekala v času izjemno visoke inflacije), je ocena njihovih prispevkov mogoča le z uporabo prostega preudarka (223. člen ZPP). To pomeni, da se njihovi prispevki ne preračunavajo matematično, marveč se vrednotijo globalno. Sodišče prve stopnje je sicer marsikatero obliko vlaganj ugotovilo oz. izrazilo tudi s številom enot takratne (in sedanje) valute. Vendar je treba vzeti to le ilustrativno, ne pa kot edino relevantno podlago za izračun prispevkov pri gradnji in s tem deležev na hiši.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških delno spremeni tako, da se glasi: Tožnik mora toženkama v 15. dneh nerazdelno povrniti 77.285,00 SIT stroškov postopka, toženki pa njemu v istem roku nerazdelno 314.047,50 SIT stroškov postopka.

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožnik mora toženkama v 15. dneh povrniti 43.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, sicer pa se zahtevka (višji zahtevek toženk in v celoti tožnikov zahtevek) za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše V., s pripadajočim stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem do ene četrtine. Toženki je zavezalo, da morata tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižil kot solastnik do ene četrtine. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval polovičen solastninski delež) je zavrnilo ter toženki zavezalo, da morata tožniku povrniti 261.357,50 SIT stroškov postopka.

Zoper ugoditveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožujeta toženki in predlagata razveljavitev. Zatrjujeta, da je prišel tožnik k hiši brez vsega, star 28 let. Neresnične so njegove navedbe, da je imel do začetka gradnje privarčevanih 20.000,00 DEM. Glede na vse brezplačne usluge, ki sta mu jih nudili toženki, si je konec leta 1979 kupil osebni avtomobil R4. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so vse priče pojasnile, da so pravdne stranke hišo gradile skupaj. Že po nakupu gradbenega materiala za hišo je 23.10.1985 le A. A. dala zapisati na sodišču v Trebnjem oporoko v korist tožnika. Še to oporočno razpolaganje je omejila, saj je določila, da naj njen nečak B. B. dobi njen del na gozdni parceli G., ki obsega 1,5 ha gozda in še njivo, po domače V. Tako ne držijo ugotovitve, da sta toženki leta 1985 napisali oporoko v korist tožnika. Na to dejstvo sta toženki opozarjali že v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 1997. Traktor je bil pri hiši že pred tožnikovim prihodom. Vozila ga je B. A. Tožnik je priznal, da v hlevu ni krmil živine, kidal gnoja, pa tudi na voz ali na prikolico ga ni nakladal. Kljub temu je sodišče tožnika štelo kot enakovrednega delavca na kmetiji. Kadar ni bil v bolniškem staležu, je šel že zgodaj zjutraj v službo in se vračal pozno popoldne. Nerazumljivo je, kako lahko sodišče šteje tožniku v prid, da je bil toliko v bolniškem staležu, češ da je potem več delal na kmetiji. Bil je nekvalificiran delavec in je imel zato nizko plačo. Gradbeni material sta pripeljali toženki s traktorjem, nabavili pa sta tudi opeko, cement, apno ipd. Zato je zmotna ugotovitev, da je tožnik nabavil material, če ga je bilo treba kupiti drugje. Zmotne so tudi ugotovitve glede obsega tožnikovega dela na kmetiji. Preden je prišel tožnik k hiši, sta toženki zgradili prizidek k stari hiši z dvema večjima sobama. To dokazuje, da sta bili sposobni sami veliko narediti. Letno sta pridelali 25 do 30 ton krompirja, prodajali živino, les iz gozda, imeli druge pridelke itd. Sodišče jima je sicer priznalo, da sta bili pridni, vendar je povzelo tožnikove navedbe o tem, koliko je pomagal pri delu s kmetijskimi stroji in pri večjih kmečkih delih. Njegova pomoč je bila namreč le priložnostna. V spisu je dovolj podatkov, koliko sta toženki po hranilnih knjižicah Kmetijske zadruge dobili dohodkov od kmetije. Vendar to niso edini dohodki. Denar sta dobivali tudi od drugod,med drugim tudi od svojih sorodnikov v Ameriki. Nesporno je, da je tožnik leta 1990 kupil osebni avtomobil R4 ter ga plačal z gotovino. Jasno je, da je denar lahko privarčeval le tako, da ni ničesar vlagal v gradnjo. Toženki sta takoj na začetku spora tožniku priznali, kaj je kupil za hišo in plačal s svojim denarjem. To so bila le okna in vrata. Tožnik je res dajal na račune ali potrdila o plačilu zapisati svoje ime. Vendar sta toženki dokazali z dvigi denarja s hranilnih knjižic, da sta denar dajali oni. Tožnik je navajal, da je material za vodovodno napeljavo in delo V. J. ter S. L. v celoti plačal sam. Vendar je V. J. povedal, da so ga za delo večkrat prosile vse tri stranke ter da je bil v glavnem material nabavljen že prej. Zanimivo je tudi, da je tožnik navajal, da je bil navzoč, ko se je izvajala vodovodna napeljava, V. J. pa je izpovedal, da se ne spomni, da bi bilzraven. Potrjuje pa, da je ena od toženk s sekalom in kladivom delala jarek po zidu. Žalostno je, da je morala takšno delo opravljati ena od toženk, ne pa, da bi ga namesto nje opravil tožnik. Sodišče bi moralo od bolnic, kjer se je tožnik zdravil, dobiti poročila ter opraviti poizvedbe o ceni osebnega avtomobila R4 leta 1997 ter leta 1990. Sodišče bi moralo verjeti priči M. K., saj je neobremenjena ter je lepo povedala, da sta se toženki sami odločili za gradnjo. Povedala je tudi, da sta bili glavni za delo pri gradnji hiše, vedela pa je tudi, da sta sami plačevali material in delavce. Ni razlogov, da ji sodišče ne bi verjelo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo prič B. B. st., F. Z., A. L. in A. S. Končno je tudi nepravilna odločba o stroških postopka. Tožnikov uspeh v pravdi ni 75 %, nepravilno pa je tudi to, da je toženki zavezalo, da mu morata v celoti povrniti stroške za sodne izvedence.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Sodišču očita, da je dohodek kmetije v celoti štelo v korist toženk. Upoštevati bi bilo treba, da je to bruto dohodek, kar pomeni, da bi bilo treba od njega odšteti vse izdatke. Splošno znano je, da so stroški na kmetiji zelo visoki ter da znašajo najmanj polovico bruto dohodka. Od dohodka pa bi bilo treba odšteti še prispevke za pokojninsko, zdravstveno in socialno zavarovanje. Sodišče bi moralo jasno navesti, kolikšen je bil tožnikov delež glede na celoten dohodek. Ker pa je ocenitev njegovega deleža na dohodku iz kmetije bistvena, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Njegov delež na dohodku od kmetije ne more biti tako majhen, da bi bili potem njegovi skupni dohodki le nekoliko višji od ene tretjine skupnih dohodkov. Opravljal je namreč vsa kmečka dela tako na njivah, travnikih, gozdovih, kot tudi v hlevu. Čeprav sta bili toženki pridni delavki, je bil priden tudi sam, saj je kljub službi večino prostega časa porabil za delo na kmetiji. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik očitno ni vložil vseh sredstev v gradjo hiše, ker da sicer leta 1990 ne bi mogel zamenjati avtomobila. Denar za nakup avtomobila sta mu namreč posodila brat J. M. in oče, nekaj pa tudi teta, ki pa ji je posojilo vrnil. O tem bi moralo sodišče zaslišati tožnikovega očeta in brata. Sodišče je sicer navedlo, da je tožnik kupil stavbno pohištvo, kar predstavlja okoli 5 % od vrednosti stanovanjske stavbe in zemljišča, vendar tega prispevka pri določitvi deležev ni upoštevalo. To pomeni, da bi moral biti njegov delež višji vsaj za 5 %. Prihranki toženk zaradi nadomestne gradnje in ker je bil les za ostrešje iz domačega gozda, so bili le minimalni. Izvedenec ni priznal prihranka iz naslova spremembe namembnosti, saj je napisal, da ta prispevek odpade. Zato se toženkama to ne more šteti v korist. Po drugi strani pa bi bilo treba upoštevati v tožnikovo korist tudi vsa tista dela, ki jih je opravil sam in ki jih je opisal v pripravljalnem spisu z dne 3.2.1997. Gre za manjša dela, za katera je treba angažirati različne obrtnike, ki so precej dragi. Upoštevati bi bilo treba tudi stroške rušenja stare hiše. Tožnik je imel pred gradnjo privarčevanih približno 20.000,00 DEM. Zaposlil se je namreč že leta 1971 in bil v službi od začetka gradnje. Do leta 1978 je živel pri svojih starših, nato pa pri toženkah. Nikjer mu ni bilo treba plačevati najemnine, režijski stroški so bili minimalni, hrano pa so pridelali doma. Njegove plače so ostale skoraj nedotaknjene. Razen tega je tožnik precej zaslužil s preprodajanjem lesa. Lesne panje je kupil trikrat in s prvima prodajama zaslužil vsakokrat za približno pet mesečnih plač, s tretjo prodajo pa približno enomesečno plačo. Skupaj je torej tožnik s prodajo lesa zaslužil skoraj enoletno plačo. Poleg tega je preprodajal devize, kar je znano tudi F. J., ki je bil ob neki priložnosti z njim, ko je devize kupoval v Ljubljani. Sicer pa so priče potrdile, da je bil tožnik zelo priden in da je opravljal vsa dela, tudi v času bolniškega staleža. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče ugotavljalo le njegovo zdravstveno stanje, ne pa tudi zdravstvenega stanja toženk. Precej delavcev je prišlo pomagat le njemu in le on jim je pomoč z delom tudi vrnil. Tako so izključno tožniku pomagali T. G., A. P., F. S., J. N., A. K. idr., katerih zaslišanje je tožnik tudi še predlagal. Vse te priče bi bilo treba zaslišati in ugotoviti, komu so pomagale in kdo jim je pomoč vrnil. Toženki sta odgovorili na tožnikovo pritožbo, pri čemer oporekata njegovim trditvam in predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdi sodbo prve stopnje.

Utemeljeni sta le pritožbi zoper odločbo o stroških postopka.

Zmotno je sicer pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na 23. in 24. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V konkretnem primeru namreč ne gre ne za spojitev ali pomešanje stvari, niti za gradnjo na tujem zemljišču, marveč za skupno gradnjo. In ker so se stranke (tožnik in toženki) dogovorile za skupno vlaganje (dela, denarja in drugega premoženja) zaradi realizacije skupne koristi (zgraditev hiše), je podlaga pridobitve lastninske pravice na zgrajeni hiši pravni posel - družbena pogodba. Kljub temu, da ta pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (145. člen Zakona o stanovanjskih zadrugah, ki je veljal ob začetku gradnje, je namreč za družbeno pogodbo predpisoval pisno obliko), je spričo realizacije vendarle veljavna (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Toženki v pritožbi sicer oporekata ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo za skupno gradnjo. Vendar pritožbeno sodišče sprejema tak zaključek sodišča prve stopnje, saj ga potrjujejo ne le priče (ki so pojasnile, da so stranke gradile hišo skupaj, z namenom, da si uredijo skupen dom), marveč tudi dejstvo, da so stranke (ki so sorodstveno povezane) že pred začetkom gradnje več kot pet let živele v skupnem gospodinjstvu, hiša pa je bila zgrajena z delom in sredstvi vseh treh. Za take situacije sodna praksa šteje, da niti ni nujno, da bi bila pogodba o skupni gradnji izrecno sklenjena - predpostavlja se, da je bil s tihim soglasjem in konkludentnimi dejanji (v konkretnem primeru s šest let trajajočo skupno gradnjo, ki je vsekakor terjala določeno medsebojno organizacijo in koordinacijo strank) sklenjen dogovor o skupni gradnji. Pritožnici se v tej zvezi sklicujeta na oporoko prve toženke z dne 23.10.1985, s katero je določila tožnika kot dediča polovice nepremičnin ter opozarjata, da druga toženka (take) oporoke ni napravila. Vendar so te njune trditve irelevantne, saj ne izključujejo ugotovitev sodišča prve stopnje o skupni gradnji.

Družbeniki (graditelji) pridobijo (so)lastninsko pravico na zgrajeni stavbi v skladu z deleži, ki so jih določili v pogodbi. Če pa se o tem niso dogovorili, se deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev. In ker v konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da bi se bile o tem dogovorile - ne izrečno niti konkludentno (npr. s fizično delitvijo uporabe hiše), je sodišče prve stopnje (kljub sicer zmotnemu sklicevanju na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o spojitvi in pomešanju ter o gradnji na tujem zemljišču) vendarle pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino solastninskih deležev določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji hiše. Glede na to, da so stranke gradile od leta 1984 do leta 1990, ter da so ves čas živele v skupnem gospodinjstvu, in da so v gradnjo vlagale ne le zaslužek, marveč tudi svoje delo, prihranke, premoženje ipd., česar vsega ni mogoče natančno ugotoviti, zlasti pa ne izraziti v številu denarnih enot (to še toliko bolj, ker je gradnja potekala v času izjemno visoke inflacije), je ocena njihovih prispevkov mogoča le z uporabo prostega preudarka (223. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da se njihovi prispevki ne preračunavajo matematično, marveč se vrednotijo globalno. Sodišče prve stopnje je sicer marsikatero obliko vlaganj ugotovilo oz. izrazilo tudi s številom enot takratne (in sedanje) valute. Vendar je treba vzeti to le ilustrativno, ne pa kot edino relevantno podlago za izračun prispevkov pri gradnji in s tem deležev na hiši. Zato tožnik ne more uspeti s trditvami, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zneska 12,411.834,50 SIT kot dohodka kmetije (KZ) od leta 1980 do leta 1990, ker da od njega niso odšteti stroški, prispevki in davki. Ne le, da so pri dohodku bržkone že poštevani stroški in davščine, je višina tega dohodka (ki se nanaša na obdobje, ki je bistveno daljše od obdobja gradnje hiše) očitno navedena le ilustrativno in bolj za primerjavo s tožnikovimi dohodki iz delovnega razmerja za enako obdobje. Pomembnejša od tega je primerjava tožnikovih osebnih dohodkov po posameznih letih s pokojninami toženk za ista obdobja ter dohodkom od prodaje pridelkov. Kar zadeva dohodek od kmetovanja, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ga je treba tožniku pripisati manj kot tretjino. Vendar kot je že prej rečeno, ga ni treba (in ga tudi ni mogoče) natančno opredeliti. Za globalno oceno njegovega prispevka (in prispevkov toženk) pri gradnji je namreč bistveno, da je on sicer delal tudi na kmetiji, vendar za razliko od toženk le v prostem času (vsak dan je bil zdoma 9 do 10 ur), ter da je bil pogosto v bolniškem staležu (kar pomeni, da so bile takrat manjše tudi njegove zmožnosti za delo na kmetiji), nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da je sama kmetija v lasti toženk. Vse to ter tudi dejstvo, da sta toženki ves čas opravljali vsa gospodinjska opravila za vse tri, saj je imel tožnik pri njima celotno oskrbo in tudi brezplačno stanovanje v njuni hiši, dokler se niso preselili v novo, je (pravilno) upoštevalo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju prispevkov strank pri gradnji hiše. Zato je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek toženk, da "sodišče pa kar šteje tožnika kot enakovrednega delavca na kmetiji ob toženkah, ki sta garali od zore do mraka, takrat še v popolni delovni moči, dočim je tožnik, kadar ni bil na bolniškem staležu ali v bolnici, šel že zgodaj zjutraj v službo in se vračal pozno popoldne.

Vendar je treba po drugi strani tožniku priznati, da je kljub bolezni in zaposlitvi v ... vendarle pomagal tako pri gradnji hiše kot pri večjih kmečkih delih (oranje, košnja, siliranje, spravilo pridelkov). To je namreč med drugim potrdil celo B. B., zaslišan kot priča, ki je gotovo najbolj zainteresiran za izid te pravde (po sporu s tožnikom sta toženki naredili oporoko v njegovo korist). Res da je priča M. K. zanikala, da bi tožnik delal na kmetiji ali pri gradnji hiše. Vendar ji sodišče prve stopnje opravičeno ni verjelo. Vse ostale priče in celo toženki sami so namreč izpovedale drugače. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik leta 1990 kupil nov avtomobil. Tudi ob hipotezi (ki jo ponuja v pritožbi), da sta mu denar za to posodila brat in oče, kaže to dejstvo, da bržkone ni vložil vseh sredstev v gradnjo hiše. Pomembno je tudi (kar je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ovrednotilo), da je bila nova hiša zgrajena na zemljišču toženk, da je bil ves za gradnjo potreben les posekan v njunih gozdovih, da sta toženki pripravljali hrano delavcem, ki je bila po večini pridelana doma ter da je bila hiša zgrajena kot nadomestna gradnja. Zaradi tega so pri pridobitvi dokumentacije nastali prihranki; tudi zato, ker je, kot tožnik sam priznava v pritožbi (in se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca - a ga očitno napačno razume) odpadel prispevek za spremembo namembnosti.

Brez pomena je tožnikova trditev, da je imel pred gradnjo hiše privarčevanih 20.000,00 DEM. Za njo namreč ne ponuja nobenih dokazov (npr. devizne hranilne knjižice). Trditve, da je do leta 1978 "živel pri svojih starših, nato pa pri toženkah, kjer mu ni bilo treba plačevati najemnine, režijski stroški so bili minimalni, hrano pa so tudi pridelali doma", pa so same po sebi še premalo za zaključek, da je imel res zatrjevane prihranke. Kar zadeva preprodajo lesa, pa pritožbeno sodišče sprejema to, kar je ugotovilo (in pravilno ovrednotilo) že sodišče prve stopnje. To, da je bil njegov zaslužek z enkratno preprodajo lesa le nekoliko več kot je znašal njegov mesečni dohodek, je namreč izpovedal tožnik sam. Pravilni so tudi zaključki glede dohodka od preprodaje tuje valute. Glede na znane vire dohodkov (razmeroma nizka plača nekvalificiranega delavca) tožnik pač ni imel razpoložljivih sredstev, da bi preprodajal devize v večjih količinah, s čemer bi dejansko lahko nekaj zaslužil. Končno so brez pomena tudi pritožbene trditve, da "je precej delavcev prišlo pomagat le njemu in le on jim je pomoč z delom tudi odvrnil". Prvič zato, ker je šlo v konkretnem primeru za skupno gradnjo ter je zato bolj logično, da je bila pomoč dana vsem graditeljem, in drugič zato, ker bi (hipotetično) dejstvo, da je tožni k delavcem pomoč vrnil, pomenilo hkrati, da je temu ustrezno manj delal pri gradnji in na kmetiji (kjer je že sicer delal le v prostem času). Tudi če bi predlagane priče potrdile omenjene tožnikove trditve, to ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev prispevkov strank k gradnji hiše. Zavrniti pa je treba tudi pritožbeno relevantnost trditev toženk, s katerimi le ponavljata svoje dosedanje trditve ter to, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje (koliko sta delali na kmetji in pri gradnji hiše, da je bila tožnikova plača nizka, da sta že pred tožnikovo priselitvijo zgradili prizidek k stari hiši, da sta pridelali veliko kmetijskih pridelkov, prodajali živino in les, da je bila tožnikova pomoč le priložnostna, da si je leta 1990 kupil osebni avtomobil itd.). Kajti te trditve je sodišče prve stopnje bodisi sprejelo, bodisi zavrnilo kot nedokazane. Zgolj s pavšalnim ponavljanjem svojih tez (npr. tistih, s katerimi želita minimalizirati tožnikovo delo in vlaganja) zato ne moreta vzbuditi pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ne z očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko je leta 1979 stal osebni avtomobil R4 ter koliko leta 1990, si priskrbeti poročila bolnic, kjer se je zdravil tožnik ter zaslišati priče B. B. st., F. Z., A. L. in A. S., saj pritožnici nista navedli, katere trditve naj bi te priče potrdile.

Pač pa pritožba toženk utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo. A ne zato, ker je upoštevalo tudi tožnikov uspeh glede podlage zahtevka (toženki sta se namreč upirali tudi podlagi zahtevka, stroški pa so nastajali tako v zvezi z ugotavljanjem podlage kot višine), marveč zato, ker je stroške izvedbe dokazov z izvedencema, stroške strank s prihodi na sodišče ter pričnino, obravnavalo drugače kot ostale stroške. Ker pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za posebno obravnavanje teh stroškov (tudi sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je to storilo), je pritožbi toženk zoper odločbo o stroških postopka (in ker gre za zmotno uporabo materialnega prava, po uradni dolžnosti tudi tožnikovi pritožbi - 2. odstavek 365. člena ZPP) ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženki zavezalo, da morata tožniku povrniti 314.047,50 SIT stroškov postopka (t.j. 75 % od 418.730,00, kolikor znašajo njegovi celotni stroški - pri čemer so upoštevani tudi stroški za izvedbo dokaza z izvedencema in stroški s prihodom na sodišče), tožnika pa, da mora toženkama povrniti 77.285,00 SIT stroškov postopka (t.j. 25 % od 309.141,00 SIT, kolikor znašajo njuni celotni stroški - pri čemer so upoštevani tudi stroški s prihodom na sodišče in pričnina). Sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvestopnje (368. člen ZPP).

Ker s pritožbo zoper odločbo o stroških postopka niso nastali nikakršni dodatni stroški, s pritožbama zoper odločbo o glavni stvari pa stranki nista uspeli, je pritožbeno sodišče zavrnilo predloga za povrnitev stroškov vložitve pritožb (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 166. člena ZPP). Iz tega razloga pa je ugodilo predlogu toženk za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo in tožnika zavezalo, da jima mora povrniti 43.250,00 SIT teh stroškov, ki predstavljajo sodno takso (5.000,00 SIT) ter nagrado odvetniku za sestavo odgovora (38.250,00 SIT). Ker je v nagradi za sestavo odgovora za tožbo že zajeta nagrada za posvet s stranko, sodišče toženkama ni priznalo nagrade tudi za to opravilo, kot tudi ne stroškov za prihod k odvetniku in za zamudo časa, ker ti stroški niso specificirani.