Jedro

tožena stranka ni mogla predvideti, da bi lahko prišlo do samomora moža in očeta tožnikov, saj je bilo njegovo ravnanje nepredvidljivo, ravnanje vseh predstavnikov državnih organov pa povsem ustrezno ter nobenemu ni mogoče očitati opustitve kakšnega dolžnega ravnanja. Glede na to je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da element protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti v ravnanju tožene stranke ni podan, zaradi česar v skladu s 172. čl. ZOR ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine na račun nepremoženjske škode v višini 1,500.000,00 SIT za vsakega tožnika (skupaj 4,500.000,00 SIT), skupaj z zamudnimi obrestmi, ter plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožnici, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 171.406,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper tako sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da bi se v postopku v zvezi z uvedbo pripora udeleženi državni uradniki glede na naravno kaznivega dejanja, katerega storitve je bil osumljen pokojni (z lesenim kladivom za meso naj bi pretepal svoja ndl. otroka po glavi), morali zavedati, da takšna označba dejanja kaže na psihično stanje, ki je samo po sebi depresivno in stresno ter pri takšnih storilcih ponavadi, statistično gledano, prihaja do poskusov oz. samomora, ko se zavejo svojega ravnanja. Tožba nobenemu izmed udeleženih v postopku ni očitala nedopustnega ravnanja temveč le premalo skrbno in v danih okoliščinah potrebno ravnanje z osumljencem, ki je prav s tem, ko je bil miren in tih, nakazoval svojo rešitev problema, pa mu nihče od prizadetih ni nudil ustrezne psihične ali zdravstvene pomoči. Tako je podana objektivna odgovornost države za smrt priprtega in pravica tožeče stranke do povračila škode, saj bi vsi državni uradniki v postopku morali, glede na način storitve kaznivega dejanja in obnašanje priprtega, to videti in nuditi priprtemu zdravstveno pomoč, pa tega niso storili. Predlaga, da naj višje sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni preizkus zadeve pokaže, da je prvostopno sodišče na podlagi obsežnega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ob tem pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu zadeve sicer ugotovilo, da prvostopno sodišče pri odločanju ni upoštevalo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, ampak določbe OZ, vendar pa to na materialnopravno pravilnost prvostopne odločitve ni vplivalo. V obravnavani zadevi relevantne določbe ZOR so namreč vsebinsko popolnoma enake uporabljenim določbam OZ.

Ne gre pritrditi očitkom pritožbe, da bi v postopku udeležene uradne osebe morale glede na psihično stanje pokojnega priprtega ukrepati tako, da bi le-temu nudili zdravstveno - psihiatrično pomoč. Na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka ni mogla predvideti, da bi lahko prišlo do samomora moža in očeta tožnikov, saj je bilo njegovo ravnanje nepredvidljivo, ravnanje vseh predstavnikov državnih organov pa povsem ustrezno ter nobenemu ni mogoče očitati opustitve kakšnega dolžnega ravnanja. Glede na to je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da element protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti v ravnanju tožene stranke ni podan, zaradi česar v skladu s 172. čl. ZOR ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ob tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno zatrjevano objektivno odgovornostjo tožene stranke pripominja, da odgovornost države na podlagi 172. čl. ZOR ni avtomatično objektivna, ampak za ugotavljanje ali gre za krivdno ali objektivno odgovornost tudi v primeru odgovornosti pravne osebe (države) za škodo, ki jo tretji osebi povzročijo njeni organi, veljajo splošne predpostavke, na katere veže zakon nastanek odškodninske odgovornosti ter morajo biti za objektivno odgovornost izpolnjene predpostavke iz II. odstavka 154. čl. ZOR, oziroma mora iti za primere, ko zakon sicer določa odgovornost ne glede na krivdo (III. odstavek 154. čl. ZOR), tak pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje v obrazložitvi navedenim razlogom prvostopne sodbe ter jih v celoti povzema. K temu pa še dodaja, da očitki pritožbe, da bi v pripornem postopku udeležene uradne osebe, predvsem preiskovalni sodnik in tožilka, morale na depresivno in stresno stanje pokojnega priprtega, ki statistično gledano pogosto vodi k samomoru oz. poskusu samomora, sklepati že na podlagi samega načina storitve očitanega kaznivega dejanja in že na podlagi tega ukrepati ter mu zagotoviti ustrezno zdravniško pomoč, niso utemeljeni. Čeprav so pokojnemu priprtemu očitana kazniva dejanja (priprti je bil osumljen, da je dne 28.10.2000 v vinjenem stanju svoja mladoletna sina udarjal po glavi ter mlajšega po kolenu, zaradi česar je pri sinu povzročil krvavitev, 05.11.2000 otrokoma zvijal roke, ju tepel, udaril z dlanjo po obrazu, zaradi česar je ta udaril z glavo v zid, oklofutal starejšega sina in ju zaklenil v klet ter jima naložil, da morata pospraviti, ju nadzoroval, med delom pa še obema dal klofuto zaradi neprimerno postavljenih otroških koles, 07.11.2000 pa kljub nasprotovanju in prošnjam žene v vinjenem stanju vztrajal pri spolnih odnosih, pri tem pa ji je tudi grozil, da jo bo vrgel skozi okno) vredna vse graje, pa zgolj način storitve kaznivega dejanja, glede na siceršnje dokazano normalno obnašanje tako ob odvzemu prostosti kot na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in kasneje v priporu, ter ob dokazani odsotnosti kakršnihkoli informacij o predhodnih poskusih samomora oz. o grožnjah s samomorom, s katerimi bi razpolagala tožena stranka, ni indic, da pri priprtem obstajajo samomorilska nagnjenja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Odločitev o stroških pritožbe je odpadla, saj le-ti niso bili priglašeni.