Jedro

Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To velja tudi v primeru, če gre za delo na delovnem mestu, na katerem ima delavec opravka z denarjem – kljub sodni praksi, ki te primere obravnava strožje. Pri presoji okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja je namreč treba upoštevati še druge okoliščine primera, ki zajemajo tudi dotedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca ob ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku, itd. ter jih ustrezno ovrednotiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 30. 5. 2007, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 6. 2007 in mu še traja, zaradi česar je naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, mu obračuna in izplača pripadajoče plače z davki, prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini treh zadnjih povprečnih izplačanih plač.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik (zaposlen na delovnem mestu voznika avtobusa) ob ugotovljeni kontroli ni izdal vozovnic trem potnikom (kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), temveč enemu potniku. V zvezi s tem je sicer sprejelo izpoved tožnika (da je ravnal tako zato, ker se je ta potnik vedno vozil na relaciji Postojna – Planina, da je takrat plačal 4,10 EUR, kolikor znaša vozovnica do Vrhnike, da se je dogajalo, da so potniki tožnika obdolžili, da jim je zaračunaval preveč in se je zato odločil, da bo potniku vozovnico izdal, ko bo izstopil na Planini - kar se je tudi zgodilo), vendar je štelo, da tak zagovor ni opravičilo za neizdajo vozovnice. Kljub temu pa je upoštevalo, da je kontrolor P. G. med drugim izpovedal, da se tožniku še nikdar ni očitalo neizdajanje vozovnic, tožena stranka pa tudi ni prerekala njegovih trditev, da je bil vedno vesten in pošten in da mu je bila zaradi tega celo skrajšana poskusna doba. Zato bi tožena stranka lahko tožnika le opomnila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v smislu določbe prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Presodilo je, da zaradi ene neizdane vozovnice in predhodne „nekaznovanosti“ ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, predvsem s stališčem, da ugotovitev, da tožnik ni izdal ene same vozovnice, ni razlog za takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da sodišči druge in prve stopnje nista obrazložili, zakaj neizdaja ene vozovnice ni razlog za takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, torej sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih - to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno stališče je tudi sicer materialnopravno zmotno; je v nasprotju s 110. in 111. členom ZDR oziroma takšno ravnanje delavca predstavlja kršitev 31., 32. in 35. člena ZDR. Če voznik potniku ne izda vozovnice, mu pri obračunu ni treba dati denarja. Enako velja v primeru, ko potnik plača polno vozovnico, ta pa se glasi na manjši znesek. Ugotovljene kršitve so porušile zaupanje v tožnika glede bodočega izpolnjevanja delovnih obveznosti; tožena stranka v primeru nadaljevanja delovnega razmerja nikoli ne bi vedela, ali tožnik vozovnice izdaja ali ne. Glede na pomen pravilnega ravnanja pri pobiranju voznine je podan pogoj iz 110. člena ZDR – da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Nato tožena stranka poudarja, da ni šlo za neizdajo ene same vozovnice, odločitev sodišča druge stopnje pa je tudi v nasprotju z odločitvijo istega sodišča v odločbi Pdp 789/2006. Za obstoj kršitve pogodbenih obveznosti ni bistveno, ali tožnik ni izdal ene ali več kart, saj zadošča že, da bi na podlagi ravnanja delavca lahko nastala škoda delodajalcu. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo prič J. Ž., I. Š. in N. V., sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke glede neizvedenega zaslišanja prvih dveh predlaganih prič. Izpodbijana sodba je zato ostala neobrazložena, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, odločitve pa ni utemeljilo, toženi stranki tudi ni bila dana možnost obravnavanja, kar predstavlja bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zato je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišči druge in prve stopnje nista pojasnili, zakaj nista sledili lastnoročno napisani izjavi priče N. V. in sodbi v tem delu nista obrazložili. Ugotovitev sodišča je tudi v nasprotju z izjavami potnikov, zaradi česar je poleg nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje in se sklicuje na poročilo o opravljeni kontroli, na izpoved kontrolorjev, izpoved priče N. Š. in ravnanje tožnika ob kontroli, itd. 4. V odgovoru na revizijo tožnik predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženega zaključka, da neizdaja ene vozovnice ni razlog za takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo to kršitev, presodilo, da tožnikov zagovor v zvezi s to kršitvijo ni „najbolj opravičljiv“, vendar je ugotovilo tudi, da tožena stranka tožniku še nikoli ni očitala neizdajo vozovnic, da ni prerekala njegove trditve, da je bil vesten in pošten delavec in mu je bila zaradi tega celo skrajšana poskusna doba - torej je v konkretnem primeru glede na dodatne ugotovitve presodilo, da v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR ni mogoče pritrditi toženi stranki, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker se je tudi sodišče druge stopnje strinjalo z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje oziroma je te tudi potrdilo, je neutemeljen zaključek, da izpodbijana sodba ni obrazložena oziroma je ni mogoče preizkusiti.

8. V zvezi z opredelitvijo do pritožbenih navedb tožene stranke glede tega, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič I. Š. in N. V., oziroma da že sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem treh prič, te odločitve pa ni utemeljilo, revizijsko sodišče najprej opozarja na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dveh potnikov (J. Ž. in N. V.) ter zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem I. Š., vendar je tožena stranka v pritožbi konkretno v zvezi s tem navajala le to, da izvedeni dokazi niso zadoščali za ugotovitev dejanskega stanja in sodišču prve stopnje očitala kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj teh prič ni zaslišalo. Sodišče druge stopnje je navedlo, da nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene, pa tudi, da pritožba neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi tega, ker sodišče ni zaslišalo še treh prič. Navedlo je tudi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem se sicer res ni izrecno opredelilo do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prav v zvezi z zaslišanjem prič, vendar je bil ta pritožbeni očitek tudi sicer protispisen, saj se je, kot navedeno, sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do tega, zakaj teh prič ni zaslišalo. Tudi nasprotne revizijske navedbe so protispisne.

9. Bistvena kršitev določb postopka tudi ni podana, ker naj sodišči druge in prve stopnje v obrazložitvi ne bi izrecno pojasnili, zakaj nista sledili lastnoročno napisani in podpisani izjave potnice N. V.. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje to izjavo vpogledalo in na podlagi drugih izvedenih dokazov, ki jih je sprejelo, tudi jasno obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnik tudi tej priči izdal vozovnico, vendar je ni vzela. S tem je zadostilo standardu obrazložitve dokazne ocene, čeprav ni izrecno omenilo te izjave.

10. Tudi revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih ni zaslišalo treh prič, in ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Po določbi drugega odstavka 287. člena ZPP predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Med te razloge v skladu s sodno prakso spadajo npr. nesubstancirani dokazni predlogi, dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (za predlagan dokaz z zaslišanjem I. Š. v zvezi z izdajanjem kart veljata oba razloga), dokazi za ugotavljanje dejstev, ki so že dokazana (zaslišanje I. Š. glede seznanjenosti tožnika s pravilnikom in zaslišanje J. Ž. o tem, ali mu je tožnik izdal karto), ali dokazov, ki ob upoštevanju ostalih že izvedenih dokazov ne morejo vplivati na drugačno dokazno oceno in torej niso pravno relevantni (dodatno zaslišanje N. V.). Zato niso utemeljeni revizijski očitki o kršitvi 5. člena ZPP, bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ali 22. člena Ustave.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta izhajali iz izvedenih dokazov in te tudi pravilno povzeli. Tožena stranka v reviziji nasprotuje tudi dejanskim ugotovitvam sodišč druge in prve stopnje oziroma v zvezi s tem uveljavlja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Teh revizijskih navedb ni mogoče upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To nadalje pomeni, da revizijsko sodišče pri presoji pravilne uporabe materialnega prava lahko izhaja le iz dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Ob dejanskem zaključku sodišč druge in prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik trem potnikom ni izdal vozovnic (kar je utemeljitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), temveč je dokazala, da ni izdal vozovnice le enemu potniku, kljub temu da je od njega prejel plačilo 4,10 EUR, in da zagovor tožnika, zakaj vozovnice ni izdal, ni opravičljiv, je (upoštevajoč tudi naravo njegovega dela) pravilen zaključek, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

14. Nadaljnje pravno pomembno vprašanje pa se nanaša na to, ali ugotovitev, da je ta kršitev (s predvideno stopnjo krivde) podana, sama po sebi zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da „vsak odklon oziroma nepravilnost poruši zaupanje v delavca, ki je osnovni in bistveni predpogoj za obstoj delovnega razmerja, kjer ima zaposleni (v tem primeru voznik) opravka z denarnimi sredstvi.“

15. Pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni le ugotovitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z naklepom ali iz hude malomarnosti, temveč tudi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo (sklep VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005), da so pri presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja, sodelovanja in podobno.

16. Narava, teža in posledice kršitve pogodbe v obravnavanem primeru niso hude, prav tako pa je ustrezna ocena sodišč druge in prve stopnje, da zaradi tega ni prišlo do tolikšne izgube zaupanja, da ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

17. Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To smiselno izhaja že iz usmeritve revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 286/2005. To velja tudi v primeru, če gre za delo na delovnem mestu, na katerem ima delavec opravka z denarjem – kljub sodni praksi, ki te primere obravnava strožje. Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, se namreč (glede na naravo takšnega dela) upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja. Posebno še v primeru voznikov samoinkasantov, saj je tudi kontrola njihovega dela v zvezi z izdajanjem vozovnic nekoliko težja. Tudi morebitni generalno preventivni vidik (kot ga je navedla tožena stranka) ne zadošča sam po sebi. Pri presoji okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja je namreč treba upoštevati še druge okoliščine primera, ki zajemajo tudi dotedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca ob ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku, itd. ter jih ustrezno ovrednotiti.

18. Ob obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da tožniku pred tem ni bila nikoli očitano, da potnikom ne bi izdal vozovnic in da tožena stranka ni prerekala njegovih navedb o vestnosti in poštenosti ter skrajšanju poskusne dobe, tudi revizijsko sodišče soglaša z oceno, da zaradi neizdaje ene vozovnice, katere znesek ni visok, ni mogoče presoditi o tako omajanem oziroma celo porušenem zaupanju med strankama, ki bi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja in s tem utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni nepomembno, da je tožnik vseskozi zanikal, da dvema potnicama ni izdal vozovnice in da je bilo to ugotovljeno tudi v sodnem postopku, priznal pa je, da tretjemu potniku vozovnice ni izdal (sicer z navedbo razlogov, ki jih sodišči druge in prve stopnje nista sprejeli). Tožnik torej ni prikrival ravnanja, ki je bilo ugotovljeno kot kršitev oziroma opustitev pogodbenih obveznosti. Ta okoliščina dodatno potrjuje presojo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

19. Prav z upoštevanjem vseh okoliščin tega primera je revizijsko sodišče odločilo drugače kot v zadevi VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007 - v kateri sta že sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tako porušenih odnosov med strankama, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče do izteka odpovednega roka. Za presojo revizijskega sodišča ni pomembna odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 789/2006, saj v tej zadevi ni prišlo do presoje revizijskega sodišča (po določbi 109. člena Zakona o sodiščih – ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj. skrbi za enotno sodno prakso vrhovno sodišče), tudi sicer pa odstopa od nekaterih odločitev pritožbenega sodišča v podobnih zadevah.

20. Podobno kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zato v danih okoliščinah prišla predvsem v poštev izvedba disciplinskega postopka, ki seveda nima za posledico prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ali pisno opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo kasnejše odpovedi (v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR).

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

22. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).