Jedro

Četudi je tožnik kot voznik avtobusa kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker enemu potniku ni izdal vozovnice, ni mogoče šteti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj niso podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2007 nezakonita in se razveljavi, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 6. 2007 in še traja naprej, tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto voznik avtobusa po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 1. 2007, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovnega nastopa dela in mu za ta čas obračunati pripadajoče zneske bruto plač, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni v višini treh zadnjih izplačanih povprečnih plač. Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 886,37 EUR, v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, odtlej dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pod izvršbo.

Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik ni izdal vozovnic potnikom, neizdaja ene vozovnice pa ne zadošča za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sledilo je izpovedi tožnika, da potnici N.Š. in N.V. vozovnic nista sprejeli, potniku R.Ž. pa karte ni izdal, ker ni vedel, na kateri relaciji se namerava peljati. Ugotovitev sodišča je napačna. Iz poročila o opravljeni kontroli prometa z dne 7. 5. 2007 je razvidno, da so potniki N.Š., R.Ž. in N.V. ob kontroli izjavili, da so voznino plačali, karte pa niso prejeli. Dejstvo, da vozovnic navedenim potnikom tožnik ni izdal, je razvidno iz kontrolnega traku. Tudi iz zaslišanja kontrolorjev je razvidno, da so vsi trije potniki ob kontroli povedali, da so voznino plačali v Postojni, navedeno pa je razvidno tudi iz izpovedi N.Š.. Tudi iz ravnanja tožnika ob kontroli, ko je na hitro (ko je zagledal kontrolo) izdal vozovnici št. 632 in 633, ki so jih nato našli pri vozniku, kaže, da vozovnic ni izdal. Navaja, da je priča N.Š. svojo izpoved na glavni obravnavi spremenila in izpovedala, da je voznino plačala, karte pa ni vzela, očitno zato, da bi pomagala tožniku, ker ga očitno pozna. Priča je jasno izpovedala, da jo je tožnik prosil, če bi lahko šla za pričo. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič R.Ž., I.Š. in N.V., zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priči J.Ž. in N.V. bi lahko izpovedali, da sta voznino plačali, pa kart nista vzeli. Zaključek sodišča je tudi v nasprotju z izjavama navedenih potnikov. Sodišče se ni opredelilo do navedenega nasprotja, zato je podan tudi pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je nekritično povzelo izpoved tožnika glede izdaje vozovnice potniku J.Ž., kar bi lahko preverilo z zaslišanjem priče. Sodišče je dokazni sklep že sprejelo, vendar predlaganega dokaza ni izvedlo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da neizdaja ene karte ne pomeni tako hude kršitve, da bi tožniku zato prenehalo delovno razmerje. Stališče je tudi v nasprotju s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. Sklicuje se na sodbo opr. št. Pdp 789/2006. Tožena stranka se sklicuje tudi na navedbe v 2. točki pripravljalne vloge z dne 20. 8. 2007. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka. Urnina z obravnave dne 14. 11. 2007 znaša manj kot 600 točk, posvet s stranko pa je že zajet v plačilu za sestavo tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da iz poročila o opravljeni kontrola prometa izhaja, da so potniki J.Ž., N.Š. in N.V. izjavili, da so voznino plačali, kart pa niso prejeli. Priča N.Š. je jasno izpovedala, da je zgolj potrdila plačilo, ni pa imela možnosti pojasniti, da ji je tožnik ponujal karto, vendar je ni vzela. Napačna je tudi obrazlaga glede oštevilčenja vozovnic. Kontrolorja je zanimalo zgolj dejstvo, ali potniki imajo karto ali ne in ne razlogi, zakaj jih nimajo. Zavajajoča so tudi navajanja tožene stranke, da je bil tožnik nervozen, ko sta kontrolorja stopila v avtobus. Glede na obnašanje kontrolorja (agresivna in nesramna) je logično, da je bil tudi tožnik nervozen, glede na to, da je bilo njegovo delo kontrolirano. Glede izpovedi priče N.Š., bi tožena stranka lahko tudi navedla, da je priča sodnika opozorila, da je bila pred obravnavo deležna pritiskov s strani kontrolorja D.M.. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in na podlagi tega ugotovila vsa odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 30. 5. 2007 podala tožniku, nezakonita. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, iz katerih izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik potnikom vozovnic ni izdal, oziroma je ni izdal le enemu potniku, kar pa ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2007 zaposlen na delovnem mestu voznik avtobusa. Dne 7. 5. 2007 sta kontrolorja ugotovila, da tožnik trem potnikom ni izdal vozovnic, čeprav so plačali voznino. Po Pravilniku o nalogah, pogojih in načinu dela pri izvajanju javnega prevoza potnikov, o delu blagajne in prometne kontrole v skladu s 47. členom voznik – samoinkasant opravlja delo voznika in sprevodnika. Pri svojem delu mora dobro poznati vse prenosne izkaze in izdajati pravilno izpolnjene oziroma skrbno kontrolirati v predprodaji izdane izkaze. V skladu s pogodbo o zaposlitvi je naloga voznika avtobusa tudi kontroliranje vozovnic pri potnikih in samoinkasiranje z almex strojčki. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo prič J.Ž., I.Š. in N.V.. Sodišče prve stopnje je že samo ugotovilo brez zaslišanje priče J.Ž., da mu vozovnica ni bila izdana, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika. Dejstvo, da so vsi trije potniki ob kontroli zahtevali izdajo vozovnice, še ne dokazuje, da tožnik vozovnic ni izdal. Potniki morajo namreč v primeru, ko ne morejo dokazati plačila voznine za vozovnice, plačati kazen. Zato je bilo v njihovem interesu, da se jim ob kontroli (ki je prvenstveno služila kontroli potnikov ali imajo vozovnico) le-to zahtevali.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je priča N.Š. svojo izpoved spremenila, da bi pomagala tožniku. Priča je bila opozorjena, da je dolžna govoriti resnico in na posledice krivega pričanja. Sodišče prve stopnje v njeno izpoved ni dvomilo in tudi nanjo delno oprlo svojo odločitev. Pri tem pa ni nepomembna izpoved priče, da jo je pred zaslišanjem eden od kontrolorjev opozoril, da mora govoriti resnico.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da iz izpovedi kontrolorja izhaja, da so trije potniki ob kontroli povedali, da so voznino plačali v Postojni, vozovnice pa niso dobili. Kontrolorju D.M. ni bilo pomembno, da mu je tožnik ob vstopu v avtobus hotel vročiti dve vozovnici, ki jih potnici nista hoteli vzeti. Kontrolorja sta izpovedala, da je tožnik na hitro izdal dve vozovnici, potem ko ju je zagledal ob cesti. Vozovnici, ki so jih našli pri tožniku, sta imeli številki 632 in 633. Ne drži, da je priča izpovedala, da so za njo in N.V. vstopili še drugi potniki (kar naj bi pomenila, da zadnja vozovnica s številko 633 ni bila izdana N.V., ampak drugemu potniku). Priča je le izpovedala, da je „menda vstopilo še nekaj potnikov, da pa se ne spominja natančno“. Napačno je razlogovanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni kršil svojih delovnih obveznosti. Po določbi 2. odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2004 in nadaljnji) je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik ni kršil delovnih obveznosti, temveč da tožena stranka ni dokazala očitane kršitve.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo opr. št. Pdp 789/2006. Sodno prakso uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in ne praksa višjega sodišča. Sodne odločbe niso pravni vir, zato sodna praksa sama po sebi ne more biti pravna podlaga za odločitev. Enotna (ustaljena) sodna praksa zavezuje sodnike zato le v toliko, da v enakem primeru enako uporabi oziroma enako razlaga materialno pravo, ali da utemelji, zakaj je konkretni primer presodil drugače. V konkretnem primeru sodba višjega sodišča ne predstavlja odstopa od enotne sodne prakse.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dokazana neizdaja le ene vozovnice ni razlog za takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a, drugi odstavek 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca).

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče odmerilo stroške postopka previsoko. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) in ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve.