Jedro

Tarča izpodbijanja je lahko vsako dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala njegova plačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. S pravnim dejanjem razumemo vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje. Darilna pogodba je pravni posel, ki ustreza pojmu pravnega dejanja, ki se ga lahko izpodbija s paulijansko tožbo, ne glede na to, da tožence (še) nista lastnika sporne nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da darilna pogodba, ki so jo 6. 11. 2000 sklenili A. Ž. kot darovalec ter H. P. in Z. Ž. kot obdarjenca glede solastninskega deleža do ½ nepremičnine parc. št. 1853 k.o. ... nima pravnega učinka do tožnika do višine njegove terjatve 6.276,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 1994 do plačila in 774,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 1999 do plačila. Odločilo je še, da sta toženca za izterjavo tožnikove terjatve, ki jo imata do A. Ž., dolžna dovoliti izvršbo na svoja solastninska deleža, vsak do ¼ celote na nepremičnini parc. št. 1853 k.o. ... Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da so izpolnjene vse predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Toženca sta zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da nista lastnika predmetne nepremičnine oziroma je bil njun zemljiškoknjižni predlog zavržen. V zvezi s tem in glede (ne)obstoja potrebe po prekinitvi postopka izpodbijana sodba nima razlogov. Pritožbeno sodišče je v celoti ignoriralo določbe Stvarnopravnega zakonika in Zakona o zemljiški knjigi. V zadevi III P 748/2007 je sodišče ob identičnem dejanskem stanju pravno pravilno in pravnomočno prekinilo pravdni postopek do odločitve o zemljiškoknjižnem predlogu tožencev. Tožnik nima aktivne legitimacije, ker je bila njegova terjatev zoper tožnika A. Ž. zarubljena v korist tožnikovega upnika, kar pomeni, da toženca tožniku na podlagi izvršilnega sklepa ne smeta ničesar plačati. Sodišče se pri tem zmotno sklicuje, da je tožnikova terjatev višja od terjatve Š. C., pri čemer ne pojasni, koliko znašata ena in druga terjatev. Dejansko stanje je bilo v tem delu nepopolno ugotovljeno. Višina tožnikove terjatve v letu 2003 nikakor ni mogla znašati 14,996.212,77 SIT. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče zamudnih obresti, navedenih v izreku, ni omejilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je tudi posledica dejstva, da tožnik ni predlagal dokazov za resničnost trditve, da sta toženca lastnika sporne nepremičnine. Darilna pogodba sama po sebi lastništva ne dokazuje. Nepravilno je bil zavrnjen ugovor zastaranja tožene stranke, saj zastaralni rok znaša eno leto, ne pa tri leta. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sporna pogodba le iz davčnega razloga sklenjena kot darilna pogodba, tega dejstva ni upoštevalo in je štelo, da je šlo za neodplačni pravni posel. Neetično je, da tožnik v tej pravdi trdi, da sta toženca solastnika nepremičnine, v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo toženca vodita zoper njega, pa to zanika. Sodišče druge stopnje je se v svoji sodbi sklicuje na pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 31/95 z dne 4. 3. 1999, na podlagi katere je tožnik pridobil predmetno terjatev. Odločitev v tej zadevi je bila izrazito krivična za A. Ž., zato sodnica ..., ki je bila predsednica senata v zadevi P 31/95, ne bi smela predsedovati senatu pritožbenega sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

6. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi in ocenili, da so izpolnjeni objektivni (zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika in oškodovanje upnika s pravnim dejanjem) in subjektivni (neodplačno razpolaganje z darilno pogodbo) pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

7. Iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči vse navedbe tožene stranke vzeli na znanje, pretehtali njihovo relevantnost ter da sta se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredelili. Pri tem je treba upoštevati, da je vsebina obveznosti do opredelitve za pritožbeno sodišče ožja kot za sodišče prve stopnje – pritožbeno sodišče se mora izjaviti o pritožbenih navedbah, ki so po razumni oceni sodišča za odločitev o zadevi bistvene. Pravkar opisani standard obrazloženosti odločb je sodišče druge stopnje v celoti spoštovalo. S tem ko je pojasnilo, da je za uspeh izpodbojne tožbe irelevantno, ali je tretji, v čigar korist je bila pogodba sklenjena, že pridobil lastninsko pravico z vpisom v zemljiško knjigo, je smiselno odgovorilo tudi na ugovor tožencev, da bi bilo treba postopek prekiniti zaradi reševanja predhodnega vprašanja. Iz istega razloga je odpadla potreba, da se sodišče izreče o ugovoru tožencev, da je bil njun zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini zavržen. Obe sodišči (sodišče prve stopnje na 5. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa na 6. strani sodbe) sta se izrecno opredelili do ugovora tožene stranke o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije. Kritiko, da bi moralo sodišče postopek prekiniti zaradi reševanja predhodnega vprašanja, tožena stranka neumestno gradi na primerjavi z zadevo III P 748/2007, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Mariboru po tožbi tožencev zoper tožnika zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe. Medtem ko je odločitev o nedopustnosti izvršbe odvisna od vprašanja, kdo je lastnik sporne nepremičnine (13. člen ZPP), odločitev v obravnavani zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni odvisna od obstoja oziroma neobstoja lastninske pravice tožencev.

8. Tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Dejstvo, da je bila sodnica ... predsednica senata na prvi stopnji v zadevi P 31/95, ne pomeni, da ne bi smela biti predsednica senata na pritožbeni stopnji, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi tožencev v obravnavani zadevi. Izločitveni razlog iz 5. točke 70. člena ZPP je namreč podan le, če je sodnik v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom.

9. Sodišče pravilno ni upoštevalo, da je bila sporna pogodba le iz davčnega razloga sklenjena kot darilna pogodba. Toženca namreč nikoli nista trdila, da bi šlo za odplačni pravni posel. Glede dejstev je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo. Stranke so odgovorne, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago (prvi odstavek 7. člena ZPP); če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Okoliščina, da se neko dejstvo mimo navedb strank odkrije v dokaznem postopku (na primer ob izpovedbi priče ali stranke), stranke ne odvezuje omenjene odgovornosti. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana, ne pa temu, da se širi ali dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

10. Napačno je stališče tožene stranke, ki svojo prepričanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljuje z neobstojem lastninske pravice tožencev na sporni nepremičnini. Revizijsko sodišče ponavlja, kar sta obrazložili že nižji sodišči, da se v konkretnem primeru izpodbija zavezovalni pravni posel, zato ni pomembno, ali sta toženca v zemljiški knjigi (že) vpisana kot solastnika. Tarča izpodbijanja je lahko vsako dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala njegova plačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. S pravnim dejanjem razumemo vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje.(1) Nobenega dvoma ne more biti, da je darilna pogodba pravni posel, ki ustreza pojmu pravnega dejanja, ki se ga lahko izpodbija s paulijansko tožbo.

11. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja tožnikovi aktivni legitimaciji. Čeprav je izvršilno sodišče tožnikovo terjatev zoper A. Ž. zarubilo v korist tožnikovega upnika Š. C., to ne more ovreči trditve, da je imetnik (zdaj zarubljene) terjatve tožnik. Rubež pomeni le, da je tožnikov dolžnik dolžan to terjatev, in sicer do višine terjatve tožnikove upnika, izpolniti upniku, ne pa tožniku. Odločitev v obravnavani zadevi ni v nasprotju z odločitvijo izvršilnega sodišča, kot izhaja iz sklepa I 2000/01 333 z dne 3. 7. 2007, saj sodišče prve stopnje ni naložilo tožencema, da morata zarubljeno terjatev plačati tožniku, temveč je ugotovilo, da darilna pogodba nima učinka v razmerju do tožnika in da sta zato toženca dolžna dopustiti izvršbo na podarjenem solastninskem deležu nepremičnine do višine tožnikove terjatve.

12. V predmetnem postopku, v katerem je sodišče odločalo, ali je darilna pogodba do višine terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo, brez učinka v razmerju do tožnika, ni mogoče omejiti teka obresti v skladu s pravilom ne ultra altera tantum. O tožnikovi terjatvi je bilo odločeno s pravnomočno sodno odločbo P 31/95 z dne 4. 3. 1999, s katero je sodišče med drugim odločilo, da obresti od glavnice 6.278,79 EUR tečejo od 21. 4. 1994 do plačila, od 774,80 EUR pa od 4. 3. 1999 do plačila. V skladu s pojmom materialne pravnomočnosti je bilo sodišče v tej zadevi, v kateri je predmet spora izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, na tako vsebino sodne odločbe vezano in vanjo ni smelo posegati.

13. Za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj rok za vložitev tožbe znaša tri leta (prvi odstavek 285. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), zato prekluzivni rok za vložitev tožbe ni bil zamujen.

14. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožencev zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Juhart et al., Obligacijski zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 255.