Jedro

Predmet izpodbijanja je lahko tudi zavezovalni pravni posel, obligacijska pogodba, iz katere izvira obveznost prenosa lastninske pravice.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

2. Toženi stranki sami krijeta stroške pritožbe zoper sodbo.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sodbo: Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je darilna pogodba, ki so jo dne 6.11.2000 sklenili (dolžnik tožnika) kot darovalec ter prvotoženka in drugotoženec kot obdarjenca glede solastniškega deleža do ? nepremičnine, brez pravnega učinka do tožnika, do višine njegove terjatve v znesku 6.278,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1994 do plačila in v znesku 774,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1999 do plačila (I. del izreka). Hkrati je odločilo, da sta toženca dolžna dovoliti izvršbo na svoja podarjena solastniška deleža (vsak do ? celote) na nepremičnini (II. del izreka). V presežku, da je darilna pogodba v celoti brez učinka do tožnika, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe sta se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožila toženca. V obširni pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in sodišču primarno predlagata, da se tožba zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Po njunem prepričanju je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Toženca sta sklenila darilno pogodbo, vendar njuna lastninska pravica še ni vpisana, saj je bil zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice zavržen, zato še nista solastnika predmetne nepremičnine. Ker sta se zoper sklep o zavrženju njunega predloga pritožila, sta predlagala, da sodišče prekine predmetni pravdni postopek do odločitve o tem, ali bo njuna lastninska pravica vpisana. Razlogi sodbe ne pojasnijo, zakaj ni potrebno prekiniti tega postopka. Nerazumno in pravno nepravilno je dovoliti izvršbo na solastninski pravici tožencev, ko pa sploh nimata lastninske pravice na tej nepremičnini. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker tožnik ni predlagal nobenih dokazov, da sta toženca solastnika nepremičnine in je v tem oziru tožba nepopolna, tožbene trditve pa nedokazane. Drugi razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka je podan v posledici neupoštevanja sklepa izvršilnega sodišča, v katerem je bila tožnikova terjatev do(tožnikovega dolžnika) zarubljena v korist tožnikovega upnika. Sodišče o tem ugovoru aktivne legitimacije ni odločilo. Lastnik terjatve je tožnikov upnik. Izpodbijana sodba pa pravno nepravilno nalaga tožencema, da morata dovoliti izvršbo v korist tožnika, čeprav je sodišče predhodno odločilo, da dolžnik tožniku ne sme plačati obveznosti v korist tožnika. Dejansko stanje je tu nepopolno ugotovljeno, saj bi sodišče prve stopnje moralo preračunati tako tožnikovo terjatev, kot tudi terjatev tožnikovega upnika in v okviru postavljenega zahtevka odločiti le o delu terjatve, ki ni obsežen s sklepom o rubežu tožnikove terjatve. Obresti navedene pod točko I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje niso omejene skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno odločiti v delu izreka, ki se nanaša na zamudne obresti, da le-te tečejo od 21.4.1994 do tedaj, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih zamudnih obresti, doseže glavnico. Nadalje pritožba navaja, da bi prvostopno sodišče lahko na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je izpodbijana pogodba sklenjena kot darilna pogodba zaradi davčnih razlogov. Toženca sta odplačevala obveznosti tožnikovega dolžnika, saj dejansko toženca opravljata dejavnost v tej nepremičnini in sta v korist banke plačala že več kot 220.000, 00 EUR. Zaradi kreditov je vpisana tudi hipoteka na predmetni nepremičnini. Toženca ves čas plačujeta na ime dolžnika, ker je on kreditojemalec in hkrati zastavitelj nepremičnine, zato toženca nista predložila nobenih pisnih potrdil o nakazilih kredita. Nerazumljiva in protislovna je navedba sodišča v sodbi na strani 4, ob koncu drugega odstavka: „...saj so določila darilne pogodbe povsem jasna in ne vzbujajo dvoma, da ne gre za darilo.“ nedvomno torej ne gre za darilo, hkrati pa sodišče prve stopnje nedvomno presoja, da je šlo za darilo. Takšna navedba je nerazumljiva in protislovna. Odplačnost oz. neodplačnost pa ima pravno posledico tudi trajanje zastaralnega roka, glede na podani ugovor zastaranja. Potrebno je tudi navesti protislovno in zavajajoče stališče tožnika v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru kjer sta toženca vložila tožbo na nedopustnost izvršbe na predmetni nepremičnini, kjer tožnik trdi, da toženca nista solastnika nepremičnine.

Tožnik odgovora na pritožbo tožencev ni vložil. Pritožba tožencev ni utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno, pri tem pa ni zagrešilo ne zatrjevanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih pravil. Izpodbijano pravno dejanje je bila darilna pogodba, sklenjena med dolžnikom tožnika in njegovima otrokoma (hčerko in sinom). Z darilno pogodbo je dolžnik prenesel svoj solastninski delež (1/2) na nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika. Tožnik ima zapadlo terjatev zoper svojega dolžnika, ki jo neuspešno uveljavljal v postopku izvršbe (objektivni pogoji iz 280. člena ZOR, zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika). Izpolnjen pa je tudi subjektivni pogoj po 281. členu ZOR, saj je darilna pogodba sklenjena med sorodniki v ravni vrsti, za katere se domneva, da so vedeli, da darovalec s takim svojim ravnanjem škoduje upnikom, zraven tega je bilo ugotovljeno, da gre za neodplačni pravni posel, kjer se prav tako šteje, da je bilo obdarjencema (tožencema) to znano in je upnik vedel, da s takim svojim ravnanjem škoduje svojemu upniku (tožniku).

Neutemeljena je pritožbena graja, da tožba ni popolna, ker tožnik ni predlagal nobenih dokazov, ki bi dokazovali, da sta toženca solastnika nepremičnine. Tožba ima namreč vse sestavine, ki jih mora imeti po 180. členu ZPP in je sposobna za obravnavanje. V kolikor pravdne stranke ne predložijo vseh dokazov, še ne pomeni, da tožba ni popolna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti predmetnega postopka do odločitve o zemljiškoknjižnem predlogu o vpisu lastninske pravice na nepremičnini. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da se v predmetni pravdi izpodbija darilna pogodba kot zavezovalni pravni posel in je za uspeh izpodbojne tožbe irelevantno, ali je tretji, v čigar korist je bila pogodba sklenjena, že pridobil lastninsko pravico z vpisom v zemljiško knjigo. Te okoliščine niso predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev sodišča o glavni stvari, to je o izpodbijanju pravnega dejanja dolžnika. Izpodbijana sodba pa vsebuje zadostne razloge o tem. V tem postopku se le ugotavlja, ali je določen pravni posel brez učinka v razmerju do tožnika in le do višine njegove terjatve.

Krog izpodbojnih dejanj je zelo širok in načeloma zajema vsa pravna dejanja, če so bila storjena v škodo upnikov. Predmet izpodbijanja je lahko tudi zavezovalni pravni posel, obligacijska pogodba, iz katere izvira obveznost prenosa lastninske pravice. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se lahko izpodbija darilna pogodba kot zavezovalni pravni posel. S pojmom pravnega dejanja je razumeti vsako ravnanje dolžnika, iz katerega izvirajo pravne posledice in zaradi katerega se zmanjša dolžnikovo premoženje oz. je to ravnanje storjeno v škodo upnikov. Vsekakor je sklenjena darilna pogodba glede solastninskega deleža na nepremičnini sklenjena v škodo tožnika, saj se bo zaradi tega zmanjšalo premoženje dolžnika in tožnik kot upnik ne bo mogel dobiti poplačane terjatve. Dolžnik je namreč s pogodbo zavezan prenesti lastninsko pravico na nepremičnini na toženca.

Za prenos lastninske pravice na nepremičnini je potreben zavezovalni pravni posel (iustus titulus) in razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo) ter pridobitni način (modus aquirendi), to je vpis v zemljiško knjigo. Ko je neko dolžnikovo razpolaganje sestavljeno iz več pravnih aktov, potem je za izpodbijanje celotnega dejanja dovolj, da se lahko izpodbija eden od teh aktov, ali pravni naslov, ali pridobitni način. Izpodbijanje enega od teh aktov pa ima za posledico izpodbijanje celotnega pravnega dejanja oz. razpolaganja. Tožnik je zahteval, da sodišče ugotovi, da sta toženca dolžna dovoliti izvršbo na solastninskem deležu nepremičnine. Ker se z darilno pogodbo ustvarja obveznost prenosa lastninske pravice na nepremičnini, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožencema, da sta dolžna dopustiti izvršbo na podarjenem solastninskem deležu na tej nepremičnini do višine tožnikove terjatve. V izpodbijani darilni pogodbi je namreč tudi zemljiškoknjižno dovolilo, v katerem darovalec (dolžnik) dovoljuje tožencema vpis lastninske pravice na nepremičnini, vsakemu do 1/4. Podpis darovalca na pogodbi pa je overjen. Ob upoštevanju, da je izvršbo na nepremičnino mogoče predlagati tudi, če se predloži listina, ki je primerna za vpis lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), je odločitev sodišča prve stopnje, ko je naložilo tožencema, da sta dolžna dopustiti izvršbo na svojih solastninskih deležih na nepremičnini, pravilna.

Na podlagi trditvene podlage je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena darilna pogodba. Toženca namreč sploh nista trdila, da bi šlo za odplačni pravni posel. Priče in stranki so le izpovedali, da sta toženca koristila predmetno nepremičnino in plačevala kredite, zato jima je oče oz. dolžnik to nepremičnino podaril. Zgolj na podlagi izpovedbe strank in priče, pa sodišče ne more samo ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, saj bi s tem kršilo razpravno načelo, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Nasprotna pritožbena izvajanja pa so neutemeljena, v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Sodišče ne sme samo zaključiti, da ni šlo za darilno pogodbo oz. kot je navedeno v pritožbi, da je darilna pogodba bila sklenjena iz davčnih razlogov, saj tega nobena od strank tekom postopka ni zatrjevala. Takšne navedbe v pritožbi pa predstavljajo tudi pritožbeno novoto, saj toženca nista pojasnila, zakaj tega nista navedla že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila sklenjena darilna pogodba, ki je odplačni pravni posel, kot je to trdil tožnik. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni v tem delu nobene nejasnosti, kot to poskušata prikazati toženca v pritožbi. Navedeno je namreč, da sodišče ni bilo dolžno razjasnjevati dejanskega stanja v smeri morebitne odplačnosti pravnega posla, saj so določila darilne pogodbe povsem jasna in ne vzbujajo dvoma, da ne gre za darilo. Gre le za dvojno zanikanje, s katerim je sodišče prve stopnje želelo poudariti, da ni nobenega dvoma, da ne bi šlo za darilo.

Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja, je neutemeljen. Roki za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanja so prekluzivne narave, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. V danem primeru je bila darilna pogodba sklenjena dne 6.11.2000, izpodbojna tožba pa je bila vložena dne 5.11.2003, torej pravočasno, v roku treh let, ki velja za neodplačna razpolaganja (285. člen ZOR).

Dejstvo, da je tožnikova terjatev zarubljena s sklepom do višine, ki je potrebna za dokončno poplačilo tožnikovega upnika, ne vpliva na aktivno legitimacijo tožnika v tej zadevi. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpodbojni upravičenec v primeru izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika je upnik, čigar terjatev v izvršilnem postopku ni bila poplačana oz. je drugače ugotovljeno, da dolžnik nima sredstev za poplačilo. Ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da tožnik ni lastnik terjatve, ker mu je bila zarubljena s strani njegovega upnika. Tožnik je še vedno imetnik terjatve, kljub temu da je bila zarubljena. Slednje pomeni le, da je tožnikov dolžnik dolžan izpolniti to terjatev, do višine terjatve tožnikovega upnika, njemu in ne tožniku. Vse to pa bo moralo ob izvršbi upoštevati izvršilno sodišče, ki bo tudi preračunalo, koliko znaša terjatev tožnika in koliko terjatav njegovega upnika. Tožnik nedvomno ima pravni interes za izpodbojno tožbo, saj bo s predlagano izvršbo na predmetno nepremičnino poplačan tudi njegov upnik. Sodišče prve stopnje pa tudi ni naložilo tožencema, da bi morala zarubljeno terjatev plačati tožniku, temveč je ugotovilo, da je darilna pogodba brez učinka v razmerju do tožnika, ter da sta posledično toženca dolžna dopustiti izvršbo na podarjenem solastniškem deležu nepremičnine do višine terjatve tožnika.

Zavrniti pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje omejiti tek zakonskih zamudnih obresti. Izvršilno sodišče bo namreč v postopku izvršbe moralo upoštevati tek zakonskih zamudnih obresti, dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zakonskih zamudnih obresti. Potrebno bo zlasti ugotoviti, kdaj so zapadle pa neplačane obresti dosegle glavnico. Ne more pa tega ugotavljati sodišče v predmetnem postopku, saj je bilo o terjatvi tožnika odločeno s pravnomočno sodno odločbo z dne 4.3.1999, v kateri je bilo določeno, da obresti od glavnice v znesku 6.278,79 tečejo od 21.4.1994 dalje do plačila, ter od zneska 774,80 od 4.3.1999 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presodilo le, da je darilna pogodba brez učinka do višine te terjatve v razmerju do tožnika. Torej je presojalo le utemeljenost izpodbijanega dejanja, ne pa obstoj in višino terjatve.

Po obrazloženem je bilo o pritožbi odločiti tako, kakor izhaja iz I. dela izreka te odločbe (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Toženca sta s pritožbo v celoti propadla, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Določila ZOR so bila v tej zadevi uporabljena v skladu z določbo 1060. člena OZ.

K pritožbi zoper sklep: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo, da sta toženca dolžna plačati sodno takso za tožbo v znesku 71,36 EUR in sodno takso za sodbo v znesku 73,89 EUR, skupaj 145,25 EUR, v roku 15 dni od vročitve sklepa.

Zoper ta sklep sta se pritožila toženca. V pritožbi navajata, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in posledično tudi uporabljeno materialno pravo. Sodba zaradi vloženega pravnega sredstva še ni pravnomočna, zato ni mogoče ugotoviti, katera stranka je uspela v postopku. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) ne določa, da se uspeh v pravdi presoja na podlagi nepravnomočne sodne odločbe. Pravnomočna sodna odločba je predhodno vprašanje v primeru izdaje sklepa o odmeri sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje naložilo plačilo sodne takse za tožbo in sodbo tožencema, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks. Prvi odstavek 17. člena ZST namreč določa, če stranka, ki je oproščena sodnih taks, v postopku uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku. V danem primeru je oproščena stranka v celoti uspela v postopku. Takso je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, za tožbo takrat, ko je izročena sodišču, za sodno odločbo pa, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi pa takrat, ko se ji vroči prepis odločbe. Takso bi moral v skladu s 3. členom ZST ob nastanku taksne obveznosti plačati tožnik, ki pa je bil oproščen plačila sodnih taks. Zato je sodišče v skladu s citiranim 17. členom ZST, po načelu uspeha naložilo plačilo sodnih taks tožencema. Pritožbena graja, da je sklep o odmeri sodne takse preuranjen in zato nezakonit, je neutemeljena. ZST namreč ne določa da se lahko sodna taksa odmeri le, ko je uspeh pravdnih strank ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo. Tudi kadar stranki priglasita stroške postopka, je o njih odločeno na podlagi uspeha, ki je ugotovljen v sodni odločbi, ki še ni pravnomočna. Stranki nista priglasili stroškov postopka, zato sodišče o njih ni odločalo v sodbi. Ker pa je sodišče je dolžno takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča izterjati po uradni dolžnosti od stranke, ki jih je dolžna povrniti (3. odst. 173. člena ZPP), je pravilno naložilo tožencema plačilo sodne takse s sklepom, pri čemer je upoštevalo uspeh pravdnih strank, ugotovljen v sodbi.

Navedeni pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz točke II. izreka te odločbe (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj je bila predlagana oprostitev plačila takse za pritožbo zoper sklep, o kateri odloča sodišče prve stopnje (prvi odstavek 169. člena ZPP).