Jedro

Upravni organ ni mogel upoštevati določb o posebni odmeri dohodnine glede na to, da je tožnik zakonski rok, določen v 7. odstavku 145. člena ZDavP-2B, zamudil, kar pomeni, da je s potekom tega roka izgubil tudi s tem povezano pravico do posebnega odpisa dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ptuj je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2008 odmeril dohodnino v znesku 4.660,16 EUR; ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 2.944,74 EUR znaša 1.715,42 EUR; da se za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi dne 30. 6. 2009 do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 10. 11. 2010 obračunajo obresti po Evropski medbančni obrestni meri v višini 1,50400, povečani za 4 odstotne točke v višini 128,82 EUR; odločil, da morajo biti razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 1.715,42 EUR in obračunane obresti v višini 128,82 EUR, v skupni višini 1.844,24 EUR, plačane v roku 30-dni od dneva vročitve odločbe; da se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe ter da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 10. 11. 2010 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2008 na podlagi samoprijave. Dohodnina mu je bila odmerjena na podlagi uradnih podatkov organa in podatkov samega davčnega zavezanca. Dalje organ pojasnjuje, da lahko na podlagi 45. člena ZDoh-2 zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in iz dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Ti stroški se priznajo pod pogoji in do višine, določene v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V skladu s 109. členom ZDoh-2 ugotovljena letna davčna osnova, zmanjšana za olajšave, znaša 18.203,22 EUR. Dohodnina je bila odmerjena po stopnji 25,60075 % in znaša 4.660,16 EUR. Od tega zneska je bila v skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZDoh-2 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine v znesku 2.944,74 EUR. Tožnik je uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini oziroma oprostitev na podlagi mednarodne Pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja od dohodka v višini 31.959,37 EUR. Napovedi je predložil tudi vsa ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije. V pogodbi, ki jo je Slovenija sklenila z Avstrijo, je določeno, da se v primeru, kadar rezident Slovenije doseže dohodek, ki se po tej pogodbi sme obdavčiti tudi v drugi državi pogodbenici, odprava dvojne obdavčitve iz tovrstnega dohodka rezidentu Slovenije zagotovi tako, da se mu dovoli odbitek v tujini plačanega davka v znesku, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tujini, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov, če odbitek ni bil možen. Na tej podlagi in v skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZDoh-2 je bil tožniku od odmerjene dohodnine odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov v skupnem znesku 2.944,74 EUR. Od razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v znesku 1.715,42 EUR se mu obračunajo še obresti po Evropski medbančni obrestni meri povečani za 4 odstotne točke, ki se obračunajo od poteka roka za predložitev davčne napovedi, to je od 30. 6. 2009, do dneva predložitve davčne napovedi, to je dne 10. 11. 2010 in ki znašajo 128,82 EUR.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo zavrnil. V svoji obrazložitvi se sklicuje na 145. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku, ki določa, da se zavezancem, ki so prejeli dohodek iz Avstrije, dohodnina od tega dohodka za posamezno leto odpiše, če je zavezanec napovedal ta dohodek najpozneje do 31. 3. 2010, česar pa tožnik ni storil. Tožnik v tožbi navaja, da za leto 2008 (kot tudi za leto 2005, 2006, 2007 in 2009) ni oddal napovedi glede prihodkov, doseženih z delom v Avstriji, ker slovenski državljani zaradi sprememb zakonodaje niso vedeli, kakšna je njihova obveznost in ali so dolžni oddati napoved tudi za dohodke, dosežene v tujini, za katere so že plačali davek ali ne. Med obema državama je sicer veljala Konvencija o prepovedi dvojnega obdavčenja, glede katere pa so med državama tekli razgovori o spremembi oziroma dopolnitvi le-te. Smisel dvostranskih pogodb pa je v tem, da se uredi položaj, ko bi bil rezident dvakratno obdavčen, tako da se določi, kje mora plačati davek. Tožnik nadalje vztraja pri tem, da bi mu bilo treba odpisati dohodnino za leta 2006, 2007, 2008 in 2009 ne glede na potek roka, saj je bil rok za vložitev samoprijave po spremembi Zakona o davčnem postopku relativno kratek, tožnik pa je zamudil rok zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja. Tožena stranka se ni opredelila do tega, da tožnik ni pravočasno opravil samoprijave, ker je davčni organ na podlagi mednarodne izmenjave razpolagal z vsemi podatki o dohodkih, doseženih v tujini, tudi že plačanimi akontacijami davka od dohodka iz plače v tujini. Vsi, ki so oddali napoved dohodnine do 31. 3. 2010, niso dolžni plačati nič, čeprav pred tem niso opravili samoprijave. To pomeni, da je sodelavec od prihodka enkratno obdavčen, medtem ko je tožnik dvakratno obdavčen. V kolikor bi tožnik oddal napoved dohodnine za posamezno koledarsko leto in plačal dohodnino, bi dejansko plačal nekaj, kar ni dolžan. Res je sicer, da bi mu bil denar vrnjen, vendar brez obresti. Izpodbijana odločba in predpis, na katerega se opira, povzroča neenakopravnost v odnosu do delavcev, zaposlenih v Sloveniji. Njihova plača oziroma dohodki so namreč samo enkratno obdavčeni, medtem ko je tožnik deležen večjega davčnega bremena. Davčni organi pri tem po uradni dolžnosti upoštevajo podatke o prejetih dohodkih davčnih zavezancev, za razliko od tožnikovega primera ter še mnogih drugih, ki delajo v Avstriji. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in odločbo o odmeri dohodnine za leto 2008 odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v odločbi davčnega organa druge stopnje z dne 20. 10. 2011. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila tožniku na podlagi samoprijave odmerjena dohodnina za leto 2008. Za presojo so relevantne določbe 145. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B) o posebni odmeri in posebnega odpisa ter pogojev za posebni odpis dohodnine za davčne zavezance, prejemnike določenih dohodkov iz Avstrije za leto 2005, 2006, 2007 in 2008. Navedeni člen se uporablja za davčnega zavezanca, rezidenta Slovenije, ki je bil zaposlen pri avstrijskem delodajalcu in je zaposlitev opravljal v Republiki Avstriji ter je v zvezi s tem v letu 2005, 2006, 2007 in 2008 prejel dohodek iz delovnega razmerja v Avstriji in je dohodek iz Avstrije za leto 2005, 2006, 2007 ali 2008 napovedal najpozneje do 31. 3. 2010 (prvi odstavek 145. člena). Za vprašanja, ki v tem členu niso urejena, se uporabljajo določbe zakona o dohodnini, ki se je uporabljal za leto, za katero se odmerja dohodnina, ter veljavni zakon, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek 145. člena). Dohodnino za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 na letni ravni odmeri davčni organ po določbah zakona o dohodnini, ki se je uporabljal za leto, za katero se dohodnina odmerja, na podlagi napovedi, ki jo je vložil davčni zavezanec, če ni s tem členom določeno drugače (tretji odstavek 145. člena). Davčnemu zavezancu, rezidentu Slovenije, ki je v letu 2005, 2006, 2007 ali 2008 prejel dohodek iz Avstrije, se dohodnina od tega dohodka za posamezno leto, vključno z akontacijo dohodnine, odpiše, če je napovedal dohodek iz Avstrije, najpozneje do 31. 3. 2010 in se pod enakim pogojem odpišejo tudi obresti in druge dajatve (sedmi odstavek 145. člena). Če je davčni zavezanec, ki je upravičen do odpisa dohodnine in pripadajočih dajatev po tem členu, plačal dohodnino od dohodkov iz Avstrije za posamezno leto, se mu v Sloveniji plačana dohodnina in pripadajoče dajatve od dohodkov iz Avstrije vrnejo (deveti odstavek 145. člena).

Ob upoštevanju navedene posebne ureditve je po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega) pravilna. Upravni organ je po mnenju sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Pravilno je ugotovil, da je bil tožnik v relevantnem obdobju rezident Slovenije in da je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu v Avstriji. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnik dohodka iz Avstrije ni napovedal najpozneje do 31. 3. 2010, temveč je napoved za odmero dohodnine za leto 2008 vložil na podlagi samoprijave dne 10. 11. 2010. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ pravilno uporabil materialno pravo o odmeri dohodnine za leto 2008. Upravni organ namreč ni mogel upoštevati določb o posebni odmeri dohodnine, glede na to, da je tožnik zakonski rok, določen v 7. odstavku 145. člena ZDavP-2B, zamudil, kar pomeni, da je s potekom tega roka izgubil tudi s tem povezano pravico do posebnega odpisa dohodnine.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača (pri)tožnikove ugovore in se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno je po mnenju sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v tožbi smiselno zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej njegovi navedbi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.