Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker je določba prvega odstavka 145. člena ZDavP-2B tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje razlage citirane določbe ni pomembno pravno vprašanje.

Samo zatrjevanje materialnih oziroma finančnih posledic, ki naj bi jih imela izpodbijana odločitev, samo po sebi še ne izkazuje zelo hudih posledic, zato te v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča niso izkazane.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) po pooblaščencu vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj, št. DT 40-00638-0 z dne 15. 3. 2011, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentu odmeril dohodnino v višini 4.660.16 EUR in naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 1.844,24 EUR. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo, št. DT 499-01-280/2011-4 z dne 20. 10. 2011, revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa zavrnil. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revident v reviziji kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali je v obravnavani zadevi pravilno, da je bila revidentu kljub samoprijavi izdana odločba o odmeri dohodnine, čeprav je iz opravičljivih razlogov zamudil rok iz 145. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2B)(1).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča postavljeno vprašanje ne izpolnjuje standardov, pojasnjenih v 5. točki te obrazložitve. V prvem odstavku 145. člena ZDavP-2B je določeno, da se posebna ureditev (posebna odmera in posebni odpis) za davčne zavezance, prejemnike določenih dohodkov iz Avstrije, za leto 2005, 2006, 2007 in 2008, uporablja za davčnega zavezanca, rezidenta Slovenije, ki je bil zaposlen pri avstrijskem delodajalcu in je zaposlitev opravljal v Republiki Avstriji ter je v zvezi s tem v letu oziroma v letih 2005, 2006, 2007 ali 2008 prejel dohodek iz delovnega razmerja in je napovedal dohodek iz Avstrije za leto 2005, 2006, 2007 ali 2008 najpozneje do 31. 3. 2010. Ta rok je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in po njegovem poteku pravica do posebne odmere oziroma posebnega odpisa dohodnine ugasne. Ker je navedena določba prvega odstavka 145. člena ZDavP-2B tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje razlage citirane določbe ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Revident pa ne zatrjuje, da bi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje odstopala od navedene jasne razlage citirane določbe ZDavP-2B. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, so nedefiniran pravni pojem, kateremu je treba dati relevantno vsebino v vsakem primeru posebej. Da bi sodišče lahko presojalo, ali gre za zelo hude posledice za revidenta, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010), natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Revident navaja, da mora zaradi odločitve v obravnavani zadevi in na podlagi odmernih odločb, izdanih v drugih postopkih, plačati več davka kot drugi slovenski državljani, saj mora plačati davek v Sloveniji in tujini. Za leta 2005 do 2008 mora skupno plačati 7.973,39 EUR davka in 584,54 EUR obresti.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj njegove navedbe niso v zadostni meri konkretizirane. Plačilo davka samo po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic, zato bi moral revident v reviziji navesti in izkazati, kakšne konkretne posledice ima za njegovo premoženjsko stanje finančna obremenitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Sklicevanje na davčne obveznosti, ki jih bo moral poravnati na podlagi odmernih odločb, izdanih v drugih postopkih, v tem postopku ne more biti upoštevno. Šele če bi revident navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident tega ne navaja niti ne izkazuje, tudi pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 110-4984/2009.