Jedro

Neizkaz pravnega temelja ne izključuje dobre vere, na obstoj dobre vere v časovno oddaljenih obdobjih (in spričo zapostavljenosti pomena zemljiške knjige v družbenem sistemu) je mogoče sklepati tudi na podlagi dolgotrajne posesti, ki ji zemljiškoknjižni lastnik ni z ničimer nasprotoval. V takih primerih, kot je obravnavani, ko pridobitev posesti sega v obdobje pred več desetletji, bi bilo pogojevanje priposestvovanja s posestnikovim vedenjem o izvornem poslu pretirano strogo.

Ker za celotno obdobje vse do vložitve tožbe (80 let) toženka ni izkazala okoliščine, ki bi kazala na to, da je sama ali njena zemljiškoknjižna prednica izvrševala posestna ravnanja ali vsaj nasprotovala izvrševanju posesti tožnice ali njenih prednikov, je prepričljiv dokazni zaključek, da so tožnica in njeni predniki vsaj od 1909 izvrševali nemoteno posest sporne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele 274/109 k. o. X in toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišče je odločilo v nasprotju s trditvami in ni odgovorilo na toženkine ugovore (še zlasti glede nedobrovernosti tožnice in njenih prednikov) ter s tem kršilo toženkino pravico do izjave.

Dokazna ocena o nemoteni in dobroverni posesti najmanj od leta 1909 temelji predvsem na izpovedbi priče A. A. Dokazni predlog za njegovo zaslišanje je bil podan šele v tretji pripravljalni vlogi, po izteku 15-dnevnega roka pred narokom, ki ga je sodišče določilo v pozivu, in zato prepozno ter ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Z njegovim upoštevanjem je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). O njenem ugovoru prekluzije se sodišče ni izreklo.

Dokazni zaključek je tudi iz drugih razlogov zmoten. Ker nobena od prič ni točno vedela, katera parcela je predmet tožbe, njihove izpovedbe niso pomembne. Iz naznanilnega lista (A8) izhaja, da so tožničini predniki in tožnica ves čas vedeli, da gre za dve različni parceli. Listina izvira iz leta 1964 in se zato nanaša na B. B. ml., ki ni tožničina prednica. Sporna parcela in parcela 274/13 sta bili vpisani tudi v različnih zemljiškoknjižnih vložkih. O tem in njeni trditvi, da je tožnica vedela, da gre za dve nepremičnini, se sodišče ni izreklo oziroma bi sodišče to dejstvo kot neprerekano moralo šteti kot priznano. Če bi tožnica mislila, da gre za eno parcelo, ne bi v GERK od 2001 prijavljala dveh parcel. Zato ne drži njena izpovedba, da je šele pred nekaj leti izvedela, da gre za dve parceli. Da gre za dve nepremičnini, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica sosednjo parcelo 274/13 pridobila z dedovanjem po materi in v 2006 še po očetu. Tako ni mogla biti v dobri veri od 2001, ko je oddajala GERK-e, niti od 2006, ko je dedovala.

Zmoten je zaključek, da so tožničini pravni predniki posedovali nepremičnino v dobi, potrebni za priposestvovanje po par. 1468 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ugotovitev, da se je priposestvovalna doba iztekla v letu 1939, nima podlage v trditvah. Zaključek je tudi neobrazložen in je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni trdila, da je C. C. ob rojstvu imela posest sporne parcele, ampak da jo je začela izvrševati v letu 1947. Sodišče ni upoštevalo nesporne toženkine navedbe, da sta bili dedinji nepremičnin, vpisanih v vl. št. 15 k. o. X, C. C. in B. B. in da nista podedovali sporne parcele. C. C. ni nobene parcele podedovala v celoti. Tožnica je v nasprotju s sklepom o dedovanju izpovedala, da B. B. ni podedovala ničesar. Tožnica niti ni imela pravnega naslova za pridobitev sporne nepremičnine. Ne gre zgolj za to, da tožnica ni poznala podrobnosti, ampak ni zatrjevala in izkazala niti osnovnih podatkov o tem, zakaj naj bi njeni predniki sploh uporabljali ali začeli uporabljati sporno parcelo oziroma na kakšni podlagi so mislili, da je njihova. V sodbi ni ugotovitev o načinu uporabe nepremičnine, niti o tem, ali je sploh šlo za lastniško uporabo. Pravilna je ugotovitev, da priposestvovalna doba med 1947 in 1993 ni tekla, ker je šlo za družbeno lastnino, zmotna pa je ugotovitev, da je bila tožnica dobroverna lastniška posestnica (tudi) po letu 2003. Tako tožnica kot njena mati sta vedeli, da nista lastnici celotne parcele, o čemer se sodišče ni izreklo. Prav tako se ni opredelilo do toženkinega ugovora glede neobstoja pasivne legitimacije, da je parcela z 11. 3. 1993 na podlagi zakona prešla v last Republike Slovenije.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek v zvezi z zaslišanjem priče A. A. 1 je neupošteven (286.b člen ZPP). Sodišče je zaslišanje priče napovedalo na naroku 9. 6. 2022 in jo na naslednjem naroku zaslišalo. Pritožnica ni izkazala, da bi v zvezi s tem uveljavljala ugovore, ki jih navaja v pritožbi.2

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo o toženkinih ugovorih, še posebej v povezavi z nedobrovernostjo tožnice in njenih prednikov. Sodišče se je dolžno izreči o bistvenih navedbah strank, odgovor nanje pa je lahko podan tudi implicitno. Osrednje vprašanje v pravdi je bila dobrovernost tožnice oziroma njenih pravnih prednikov pri izvrševanju posesti sporne nepremičnine. Po toženkinem stališču bi tožnica mogla vedeti, da ni lastnica, ker ni niti zatrjevala pravnega naslova za zatrjevano izvrševanje posesti s strani njenih prednikov in ker se je sama v več situacijah srečala s pravnim položajem svojih oziroma domnevno svojih parcel in je zato mogla vedeti, da sporna parcela ni bila predmet dedovanja po starših. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče ob upoštevanju stališč sodne prakse Vrhovnega sodišča ni sprejelo tako strogih zahtev glede zahteve po dobrovernosti posesti.3 Zavrnitev toženkinih posameznih ugovorov je tako vključena v presoji, da neizkaz pravnega temelja ne izključuje dobre vere in da je na obstoj dobre vere v časovno oddaljenih obdobjih (in spričo zapostavljenosti pomena zemljiške knjige v družbenem sistemu) mogoče sklepati tudi na podlagi dolgotrajne posesti, ki ji zemljiškoknjižni lastnik ni z ničimer nasprotoval. 7. Zaključek, da je bila posest tožnice in njenih prednikov dobroverna in razvidna navzven, temelji na ugotovitvah, - da parcela 274/13 skupaj s parcelo 274/109 obe k. o. X predstavlja zaokroženo celoto, - da so ju tožnica in pravni predniki nemoteno posedovali in obdelovali vsaj od 1909, - da je tožnica po materi v letu 1997 podedovala pol parcele 274/13, po očetu v 2006 pa ostalo polovico, - da je tožničina mati dobila svoj delež navedene parcele z dedovanjem po svoji materi D. D. v letu 1949, - da je bila sporna parcela na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah z dne 3. 6. 1947 vknjižena kot splošno ljudsko premoženje, da je tožnica od 2001 obe parceli prijavljala v GERK, - da je kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine vpisana toženka.

8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da zaključek o izvrševanju nemotene posesti temelji predvsem na izpovedbi tožničinega sina A. A. Tako iz zaporedja razlogov v sodbi kot tudi iz vsebine argumentov izhaja, da je sodišče odločilno težo dalo izpovedbam E. E., F. F. in G. G., ki so o tem, kdo je obdeloval njivo na navedenih parcelah, povedali iz lastnih zaznav, glede na njihovo starost pa so lahko izpovedali tudi o izvrševanju posesti tožničinih prednikov. Okoliščino, da so govorili o njivi kot enoviti površini, je sodišče prve stopnje prepričljivo štelo v prid zaključku, da so tožničini predniki in tožnica šteli obe parceli kot zaokroženo celoto. Glede na to, da ni ugotovljeno, da bi tožnica prijavljala v GERK le sporno in sosednjo parcelo, dejstvo, da je celotno njivo prijavljala kot dve parceli, ne vzbuja dvoma o njeni dobrovernosti. Tudi dejstvo, da sta bili parceli vpisani v različna zemljiškoknjižna vložka, ne govori prepričljivo v prid tožničini nedobrovernosti. Enako trdno je sklepanje, da tožnica ni poizvedovala o zemljiškoknjižnem stanju, opustitev preverjanja zemljiškoknjižnega stanja pa ne zadostuje za izpodbitje njene dobre vere.

9. Dvoma o dobrovernem izvrševanju posesti ne vzbuja niti dejstvo, da sta sosednjo parcelo dedovali tožničina mati in njena sestra. Iz izpovedb izhaja, da je bila tožničina teta samska in so zaradi invalidnosti zanjo poskrbeli v tožničini družini. Četudi je sestra tožničine matere dedovala po svoji materi, toženka ne zatrjuje, da sosednja parcela ne bi kasneje prešla v tožničino last (ampak nasprotno: da je polovico parcele dedovala po materi, drugo polovico pa po očetu).

10. V zvezi z obstojem pravnega naslova se je sodna praksa, na katero se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, že izrekla, da bi bilo v takih primerih, kot je obravnavani, ko pridobitev posesti sega v obdobje pred več desetletji, pogojevanje priposestvovanja s posestnikovim vedenjem o izvornem poslu pretirano strogo.4 V sodbi VS RS je res navedeno, da priposestvovalcu ni treba poznati "podrobnosti pravne podlage", vendar iz dejstev, ki so bila podlaga stališču, izhaja, da ni bil ugotovljen pravni naslov za izvrševanje posesti. Pritožbeni očitek, ki izhaja iz nasprotnega stališča, tako ni utemeljen.

11. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovitev o izteku priposestvovalne dobe v letu 1939 nima podlage v trditvah. Tožnica je v tožbi, vloženi v letu 2020, zatrjevala, da sama in njeni predniki izvršujejo posest na sporni parceli že vsaj 110 let. Z ugotovitvijo, da je priposestvovalna doba pričela teči najkasneje z rojstvom njene matere – ko je posest že izvrševala tožničina babica,5 tako ni bilo kršeno razpravno načelo. Ugotovitev temelji na oceni izpovedb prič, da so sporno parcelo obdelovali že tožničini stari starši in kasneje starši. Za tako oddaljeno obdobje je nabor dokaznih sredstev skromen. To je oteževalo dokazni položaj tako tožnice kot toženke. Sodišče je zato pravilno upoštevalo tudi okoliščine po izteku priposestvovalne dobe. Ker za celotno obdobje vse do vložitve tožbe (80 let) toženka ni izkazala okoliščine, ki bi kazala na to, da je sama ali njena zemljiškoknjižna prednica izvrševala posestna ravnanja ali vsaj nasprotovala izvrševanju posesti tožnice ali njenih prednikov, je prepričljiv dokazni zaključek, da so tožnica in njeni predniki vsaj od 1909 izvrševali nemoteno posest sporne nepremičnine.

12. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o pravilnosti zaključka, da je tožnica tudi po letu 2003 izvrševala posest sporne nepremičnine v dobri veri. Tudi o tem vidiku se je sodna praksa že izrekla, tako da se je sodišče prve stopnje nanjo utemeljeno oprlo. V zadevi II Ips 622/2008 je tako Vrhovno sodišče navedlo: "Od vsakogar se pričakuje, da bo skrben ob pridobitvi posesti, preveč pa bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj. Zato postane posestnik naknadno nedobroveren, če dejansko izve, da nima pravice do posesti in kljub temu z izvrševanjem posesti nadaljuje. Nasprotno posestnik ni nedobroveren, če je sicer obstajala možnost, da izve, da nima pravice do posesti, pa tega vseeno ni izvedel. Določeno skrbnost je treba zahtevati tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki naj prepreči vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem." Četudi pustimo ob strani, da se je priposestvovalna doba iztekla že več desetletij prej, dejstvo, da sporna parcela ni bila navedena v sklepih o dedovanju po tožničinih starših, samo za sebe ne utemeljuje tožničine nedobrovernosti. Še posebej velja to ob dejstvu, da toženka več desetletij ni izkazala nikakršne namere po izvrševanju lastninskih upravičenj.

13. Sodišče se sicer ni izrecno izreklo o toženkini pasivni legitimaciji, vendar ta izhaja iz nespornega dejstva, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Toženka bi bila pasivno legitimirana tudi v primeru, če bi v 1993 na podlagi zakona postala last Republike Slovenije. Le sodba zoper toženko namreč tožnici omogoča vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. 14. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Toženka je upravičena do povrnitve 279,99 EUR, in sicer gre za odgovor na pritožbo (375 točk), 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na 279. in 378. členu Obligacijskega zakonika.

1 Ker se v spisu pojavlja tudi zapis B. B., ni jasno, katero ime je pravo, nedvomno pa gre za tožničinega sina. 2 Poleg tega je tudi neutemeljen. Četudi je bil dokazni predlog podan po izteku roka, ki ga je določilo sodišče na podlagi 286.a člena ZPP, ga sme sodišče po petem odstavku tega člena upoštevati, če njegova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Ker narok, na katerem je bila vložena vloga, ni bil zadnji narok (na naslednjem naroku sta bili zaslišani tudi priči, ki jih je predlagala toženka), je na dlani, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožničinega sina ni podaljšala postopka. 3 Sklicevalo se je na odločbe VS RS II Ips 544/97 z dne 5. 2. 1998, II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 85/2020 z dne 19. 5. 2021. 4 Glej sodbo VS RS II Ips 85/2020 z dne 19. 5. 2021, tč. 22 obrazložitve. 5 V sodbi ni ugotovljeno, da bi tožničina mati začela izvrševati posest sporne parcele ob svojem rojstvu, kot v svojem očitku predpostavlja pritožnica.