Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala vtoževane zneske plač, je tožbeni zahtevek za njihovo plačilo utemeljen.

V reviziji stranka lahko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar le preko uveljavljanja ustreznih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih mora določno opredeliti in vsebinsko utemeljiti.

Z zgolj splošnim očitkom o tem, da priča na sodišče ni bila pravilno vabljena, tožena stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova neizplačane plače za julij 2002 in obdobje od januarja 2003 do maja 2005 zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obračunati mu je dolžna regres za letni dopust za leto 2004 v bruto znesku 575,25 EUR, za leto 2005 pa v bruto znesku 247,36 EUR, ter mu izplačati ustrezen neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenih listin, s katerimi bi dokazala, da je tožniku izplačala vtoževane zneske plač in regresov. V obliki plačila gotovine na roke se je izvrševalo le plačilo potnih stroškov, stroškov prehrane, nadurno in nedeljsko delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni izvedlo bistvenih dokaznih predlogov tožene stranke in za to ni navedlo pravno relevantnih dejstev. Razlogi sodbe so zato v neskladju z njenim izrekom (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Tožena stranka je zaradi blokade računa izplačevala tožniku plačo na roke, zaradi spremembe računovodje in selitve sedeža dejavnosti pa ni mogla najti pisne dokumentacije, ki bi ta izplačila izkazovala. Sodišče je oprlo odločitev le na izpovedbo tožnika in priče R., zavrnilo pa je izvedbo dokaza z zaslišanjem računovodje I. in delavcev, ki so tako kot tožnik prejemali plačo in regres na roke. Njihovo zaslišanje bi bilo zaradi tožnikovega spreminjanja izpovedbe nujno za razjasnitev dejanskega stanja. Drugostopenjska ugotovitev, da se I. vabilu na obravnavo ni odzval, ne drži popolnoma, saj ni izkazano, da je bil pravilno vabljen. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005. 5. Pri presoji dovoljenosti revizije je treba upoštevati 39. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP, ki med drugim določa, da se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Ker zneska prisojenega regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 ne dosegata navedenega revizijskega minimuma, sodišče druge stopnje pa glede njiju revizije ni dopustilo (31. in 32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je Vrhovno sodišče glede tega dela odločitve revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

6. V delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu plače, revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z njenim izrekom (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in utemeljujejo sprejem ugodilne odločitve: ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala vtoževane zneske plač, je tožbeni zahtevek za njihovo plačilo utemeljen.

9. Revizija očita, da sodišče ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja in da bi moralo v ta namen zaslišati tudi preostale delavce in računovodjo; da je spregledalo navedbe tožene stranke o tem, da je zaradi blokade računa tožniku na roke izplačevala plače; da tožnikova izpovedba in dejstvo, da je prijavil dohodke v okviru davčne napovedi dokazujeta, da je plačo in regres prejel; da ne gre verjeti izpovedbi priče R. o tem, da tožena stranka njemu in preostalim delavcem ni izplačevala plače; itd. V reviziji stranka lahko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar le preko uveljavljanja ustreznih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih mora določno opredeliti in vsebinsko utemeljiti. Na podlagi prvega odstavka 370. člena ZPP se revizija lahko vloži zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (razen v primeru kršitev, ki so v 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP izrecno izvzete), in zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Kot je razvidno iz revizije ta ne uveljavlja, da naj bi dokazna ocena sodišča temeljila na relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (na primer kršitvi prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov). Tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala - na primer kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve pravice do obravnavanja v postopku -, zato te kršitve ne more uspešno zatrjevati šele v reviziji (v kolikor je v tej smeri razumeti revizijsko zatrjevanje, da sodišče ni izvedlo bistvenih dokazov in za to ni navedlo pravno relevantnih razlogov). Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje so bili vsi bistveni dokazi v postopku izvedeni, Vrhovno sodišče pa je na dokazno oceno, ki je bila napravljena na njihovi podlagi, vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Drugostopenjska ugotovitev o tem, da je bil priča I. v postopku vabljen kot priča, a se vabilu ni odzval, po mnenju revizije ne drži popolnoma, ker naj bi iz spisa ne izhajalo, da je bil dejansko pravilno povabljen na sodišče. Z zgolj splošnim očitkom o tem, da priča na sodišče ni bila pravilno vabljena, tožena stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z drugostopenjskimi razlogi o vabljenju priče I. na narok pa revizija ne uveljavlja.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Izpodbijana sodba ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala izplačila plače tožniku za julij 2002 in obdobje od januarja 2003 do maja 2005. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna za navedeno obdobje izplačati tožniku vtoževane zneske plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (134. in 135. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

13. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).