Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v gotovini oziroma na roko proti podpisu na blagajniški prejemek izplačala plačo in regres za letni dopust, je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo teh terjatev utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neto plače za julij 2002 ter za obdobje od januarja 2003 do februarja 2004, za obdobje od marca 2004 do maja 2005 pa neto plače in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila, vse od bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč. izreka), nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku za leto 2004 obračuna regres v bruto znesku 575,25 EUR in izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2004 dalje ter da mu za leto 2005 obračuna regres v bruto znesku 247,36 EUR in izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005 dalje (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 873,73 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v plačilo pa ji je naložilo še 316,90 EUR sodne takse (1. in 2. odst. 3. tč. izreka).

V odprtem pritožbenem roku se zoper navedeno sodbo pritožuje tožena stranka in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika le iz razloga, ker tožena stranka ni predložila listin, s katerimi bi izkazala, da je tožniku za vtoževano obdobje plačala plačo in regres, pri tem pa je spregledalo navedbe tožene stranke, da je tožencu plačo zaradi blokade računa izplačevala na roke in da zaradi spremembe računovodje in selitve sedeža dejavnosti, ni mogla najti pisne dokumentacije, ki bi izplačila dokazovala. Sicer pa je tožena stranka v zvezi z navedenim predlagala zaslišanje računovodja I.I., prav tako pa tudi ostale delavce, ki so bili v spornem času pri toženi stranki zaposleni, pa sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo. Tožbena zatrjevanja tožnika je tožena stranka že tekom postopka postavila na laž, saj je tožnik sprva vtoževal plačilo plač tudi za leto 2002 in pri tem kategorično zatrjeval, da v vseh letih, ko je bil zaposlen pri toženi stranki ni prejel nobene plače, potem pa je, ko je tožena stranka navedene trditve izpodbila z dokazili o izplačani plači za leto 2002, svojo izpovedbo spremenil in prilagodil predloženim dokazilom. Sicer pa je tožnik v svoji izpovedbi smiselno priznal, da mu je tožena stranka na roke mesečno plačevala določene zneske, da pa je plačo prejel in da je prejel tudi regres za letne dopuste pa nedvomno dokazuje tudi okoliščina, da je dohodke prijavil na DURS-u v okviru davčne napovedi. Da je tožnik prejel določena mesečna izplačila pa je potrdila tudi priča M.R., ki je pojasnil, da mu je tožnik sam povedal, da je določena plačila prejel, medtem ko z višino teh izplačil ni bil seznanjen. Sicer pa velja izpostaviti, da je tožnik delal pri toženi stranki več kot tri leta, po navedbah tožene stranke pa se ni nikoli pritoževal, da ne bi prejel plače, niti delodajalca tožnik v zvezi s tem ni prijavil na inšpektorat za delo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa še navaja: Ni utemeljen pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni predložila listin, s katerimi bi uspela dokazati, da je tožniku v vtoževanem obdobju izplačala plačo in regres. Tudi zaslišana priča M.R., ki je bil pri toženi stranki praktično zaposlen v istem časovnem obdobju kot tožnik in je opravljal istovrstna dela je pojasnil, da tudi on v tistem času ni prejel niti plače niti regresa za letni dopust. Resda je navedeno pričo predlagal tožnik, vendar je prav iz tega razloga sodišče prve stopnje njegovo pričanje še posebej pazljivo ocenilo in tako na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP) odločilo, da je tožnikov zahtevek utemeljen. Vsaka stranka mora v postopku navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke ter predlagati ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. čl. v zvezi z 212. čl. ZPP). Tožena stranka je zatrjevala, da je večino plač tožniku izročila v gotovini, občasno je tožnik to potrdil tudi s podpisom blagajniškega prejemka (list. št. 15). Za to svojo trditev pa tožena stranka ni predložila nobenega dokaza (npr. s strani tožnika podpisanih blagajniških prejemkov). Tožena stranka je še pojasnila, da je blagajniške prejemke pošiljala svojemu računovodji I.I.. Navedena priča, ki bi lahko izpovedala glede izplačil na roko ter blagajniških prejemkih, je bila sicer vabljena na narok za glavno obravnavo, vendar ni pristopila. O razlogih za to, pritožbeno sodišče lahko samo ugiba. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo. S sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje ter njegovo presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, soglaša tudi pritožbeno sodišče in je zato ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da predlagane dokaze strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter izvede le tiste, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1.odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je nadalje sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 154. čl. ZPP).