Jedro

Za odmero delnega nadomestila ni odločilna starostna, temveč invalidska pokojnina. Najprej je potrebno odmeriti invalidsko pokojnino, delno nadomestilo pa se nato v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, odmeri v višini 50 % od odmerjene invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2014 in št. ... z dne 13. 6. 2014 in da se tožniku delno nadomestilo odmeri v višjem znesku upoštevaje pravnomočno odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2012 in 18 letno obdobje delovne dobe in da mu tožena stranka izplača razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev glede priznanja pravic tožnika v zvezi z njegovo invalidnostjo. Pri tem tudi ni pravilno uporabilo materialno pravo in je tudi kršilo določbe postopka. Tožnik se ne strinja, da mu je tožena stranka pri odmeri delnega nadomestila upoštevala 19 letno obdobje zavarovanja. Opozarja na odločbo z dne 18. 10. 2012, s katero mu je bila za krajši čas priznana pravica do starostne pokojnine, pri odmeri katere je bilo upoštevano 18 letno obdobje. Tako obdobje pa je bilo upoštevano tudi že pri priznanju pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče zaključuje, da pravica do starostne pokojnine in tudi odmera le-te ni povezana s pravico do delnega nadomestila. Po mnenju tožnika pa je tak zaključek napačen. Sklicuje se na sodbe V Ps 2484/2014 in V Ps 876/2013 ter Psp 388/2014. V navedenih zadevah se je sodišče večkrat sklicevalo na dejstvo, da mu je bila delna invalidska pokojnina odmerjena glede na 18 letno delovno obdobje. Sodišče tako ni upoštevalo že sprejete odločitve in stališča zavzetega v sodbi V Ps 876/2013, ki je zadevalo vprašanje v zvezi z reaktiviranjem tožnika. Tožnik se je 12. 11. 2012 ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in opravljal dejavnost s polovico polnega delovnega časa, pa čeprav je prispevke plačeval za polni delovni čas v izogib izvršbi davčnega organa. Sodišče je v zadevi Ps 876/2013 upoštevalo določbo prvega odstavka 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(1) , po kateri pridobi zavarovanec pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Nadalje je tudi določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Tožnik bi tako moral pridobiti pravico do delne invalidske pokojnine z dnem reaktivacije in pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Tudi pri odmeri bi bilo potrebno upoštevati določbe ZPIZ-1, saj tedaj Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) še ni stopil v veljavo, enako tudi ne Zakon o matični evidenci zavezancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na katerega se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Vprašanje časovnega obdobja zavarovanja oziroma zaposlitve je torej šteti za že razsojeno stvar in ne more biti podvrženo ponovni presoji in še toliko manj kasneje sprejetim predpisom. Takšno nedopustno ponovno odločanje in spreminjanje že pridobljenih pravic je nezakonito, kar izhaja tudi iz sodne prakse sodišč. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede ponovnega vpisa v imenik odvetnikov in ponovne prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče je tako napačno ugotovilo, kdaj se je tožnik reaktiviral in začel opravljati delo v polovičnem delovnem času. Ne gre za datum 14. 11. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, temveč 12. 11. 2012. Opozarja tudi, da mu je bila s sodbo že priznana pravica do delne invalidske pokojnine za čas od 12. 11. 2012 do 13. 11. 2013. Sodišče ni upoštevalo svojih že pravnomočnih sodnih odločb, zaradi česar je prišlo do kršitev določb postopka in do kršitve nekaj ustavnih načel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. … z dne 25. 11. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznal pravico do delnega nadomestila v znesku 344,28 EUR na mesec od 14. 11. 2013 dalje. V zadevi je sporna odmera delnega nadomestila.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno delno nadomestilo odmeriti po določbah ZPIZ-1. Za odločitev v sporni zadevi je odločilna dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delu, na katerem dela, to je opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in sicer odvetnik s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 14. 8. 2013 dalje, s tem, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo na zahtevo zavarovanca. Pravico do delnega nadomestila ureja šele ZPIZ-2. Iz dokumentacije v upravnem spisu je tudi razvidno, da je tožnik 27. 11. 2013 vložil zahtevo za priznanje pravice do delnega nadomestila.

7. V 86. členu ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. V drugem odstavku pa je nadalje določeno, da se delno nadomestilo odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 50 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Upoštevaje že citirano odločbo z dne 23. 10. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, je tožena stranka tako pri priznanju same pravice kot tudi pri odmeri le-te, pravilno izhajala iz določb ZPIZ-2. 8. Za odmero delnega nadomestila ni odločilna starostna pokojnina oziroma odmera le-te, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Glede na že citirani drugi odstavek 86. člena ZPIZ-2 je bistvena invalidska pokojnina. Potrebno je torej najprej odmeriti invalidsko pokojnino. Delno nadomestilo pa se nato odmeri v višini 50 % od odmerjene invalidske pokojnine, kot je to tudi pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. V času odmere invalidske pokojnine pa je bilo potrebno upoštevati tudi dolžino delovne oziroma zavarovalne dobe, ki se upošteva za izračun pokojninske dobe. Le-ta je v letu 2013 znašala 19 let. 9. Za odločitev v zadevi tudi niso odločilne sodne odločbe, na katere se sklicuje tožnik. Z njimi je bilo odločeno o pravici do delne invalidske pokojnine. Gre za obdobje od 12. 11. 2011 do 13. 11. 2013. Za odmero delne invalidske pokojnine je bila odločilna odločba, s katero je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti št. ... z dne 7. 7. 2010. Odmera je bila opravljena po določbah takrat veljavnega ZPIZ-1. Upoštevaje novo odločbo pa je tožnik začel delati s skrajšanim delovnim časom z 14. 11. 2013. Tako je tudi sam v zahtevi za priznanje pravice do delnega nadomestila v 1. točki navajal, da je odvetnik in da je začel s 14. 11. 2013 delati s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na delovnem mestu odvetnik. Gre torej za realizacijo nove odločbe iz invalidskega zavarovanja št. ... z dne 23. 10. 2013, s katero je bila tožniku priznana nova invalidnost. Glede na navedeno so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče nedopustno ponovno odločalo in spreminjalo že pridobljene pravice.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.