Jedro

Osnova za odmero delnega nadomestila je invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Oblikovanje pokojninske osnove določa 30. člen ZPIZ-2. Obdobje, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, določa drugi odstavek tega člena. Za izračun se upoštevajo osnove, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšane za davke in prispevke, iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. januarja 1970 dalje, ki so za zavarovanca najugodnejša. V sedmem odstavku tega člena je določeno prehodno obdobje. Tako v letu 2013 obračunsko obdobje za izračun pokojninske osnove znaša 19 let in se z začetkom vsakega naslednjega koledarskega leta podaljša za eno leto, dokler ne doseže 24 let, določenih v drugem odstavku tega člena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 25. 11. 2014 in 13. 6. 2014 in za odmero delnega nadomestila na podlagi odločbe z dne 18. 10. 2012 tako, da se za odmero upošteva 18-letno obdobje delovne dobe, da je toženec dolžan tožniku izplačati nastalo razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka. Sodišče je presodilo, da je bilo tožniku delno nadomestilo pravilno odmerjeno po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)1 ter pravilno upoštevano 19-letno povprečje plač oziroma osnov za izračun osnove za odmero pravice.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je toženec nepravilno uporabil določila ZPIZ-2, ki še ni stopil v veljavo in zato ne more predstavljati pravne podlage za odločanje. Reaktiviral se je le enkrat in sicer 14. 11. 2012, ne pa 14. 11. 2013. Zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine oziroma delnega nadomestila, ki ga je posredoval tožencu 17. 11. 2013, je izpolnil tako, kot mu je to narekovalo besedilo obrazca. Pri tem je uporabil podatke iz odločbe z dne 23. 10. 2013. V njej je navedeno, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo na njegovo zahtevo. Iz odločbe izhaja še, da je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno. Tožencu bi moralo biti znano, da je na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 338/2014 z dne 4. 9. 2014 pričel s 4-urnim delom 11. 12. 2012, ko se je reaktiviral in ponovno vpisal v imenik odvetnikov. Šteti je, da je odvetniško dejavnost opravljal le v polovičnem delovnem času. Pravice na tej podlagi mu gredo vse od pričetka takšnega dela in dokler tako delo opravlja. Ker sta sodišči napačno uporabili materialno pravo in nista upoštevali že pravnomočnih odločilnih dejstev in okoliščin, sta tudi kršili določbe pravdnega postopka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP )2 vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija očita sodišču, da ni pravilno upoštevalo pravnomočno ugotovljenih odločilnih dejstev in okoliščin glede začetka dela v skrajšanem delovnem času. Tožnik s tem uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Poleg tega so revizijske navedbe v nasprotju z navedbami v tožbi, ki je predmet tega postopka. V njej tožnik navaja, da so bila v upravnem postopku pravilno ugotovljena odločilna dejstva, to je, da je pričel delati s krajšim delovnim časom 14. 11. 2013 in da se je tega dne ponovno obvezno zavaroval. Izdani odločbi je izpodbijal iz razloga, ker je bilo za odmero delnega nadomestila uporabljeno 19-letno in ne 18-letno povprečje. Tako je tudi oblikoval tožbeni zahtevek. Sporno ni bilo, kdaj je pričel delati po 4 ure. Gre torej za novoto, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

8. Revizija se sklicuje na neupoštevanje odločitve, sprejete v zadevi Psp 388/2014. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve, gre v navedeni zadevi za odločitev o pravici do delne invalidske pokojnine pred spornim obdobjem na podlagi odločbe o ugotovljeni invalidnosti z dne 17. 5. 2010. Predmet tega spora pa je priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ugotovljene z odločbo z dne 23. 10. 2013. Zato očitana kršitev ni podana.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Osebni zdravnik tožnika je 10. 4. 2013 podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Z odločbo toženca z dne 23. 10. 2013 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do dela na svojem delu s krajšim delovnim časom od polnega, štiri ure dnevno, od 14. 8. 2013 dalje. Odločeno je bilo še, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo na zahtevo zavarovanca. Tožnik navedene odločbe ni izpodbijal in je postala pravnomočna.

11. Dne 27. 11. 2013 je vložil zahtevek za priznanje pravice do delnega nadomestila. Zahtevku je priložil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, da od 14. 11. 2013 opravlja odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa. Z odločbo z dne 13. 6. 2014 mu je bila priznana pravica do delnega nadomestila od 14. 11. 2013 dalje, ki jo kot pravico na podlagi dela v skrajšanem delovnem času zaradi invalidnosti določa ZPIZ-2. 12. Tožnik se ni strinjal z uporabljenim 19-letnim povprečjem plač in z uporabo ZPIZ-2. Glede na datum vložitve zahteve in razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti pravno podlago za odločitev predstavlja ZPIZ-2. Izjema je v 391. členu določena le za primere, ko se je postopek začel pred njegovo uveljavitvijo, za kar ne gre v primeru tožnika. S pravnomočno odločbo z dne 23. 10. 2013 je bilo odločeno, da je datumu nastanka invalidnosti 14. 8. 2013. Zato je podlaga za priznanje pravice do delnega nadomestila in njegovo odmero podana v 86. členu ZPIZ-2. 13. Osnova za odmero delnega nadomestila je invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Oblikovanje pokojninske osnove določa 30. člen ZPIZ-2. Obdobje, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, določa drugi odstavek tega člena. Za izračun se upoštevajo osnove, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšane za davke in prispevke, iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. januarja 1970 dalje, ki so za zavarovanca najugodnejša. V sedmem odstavku tega člena je določeno prehodno obdobje. Tako v letu 2013 obračunsko obdobje za izračun pokojninske osnove znaša 19 let in se z začetkom vsakega naslednjega koledarskega leta podaljša za eno leto, dokler ne doseže 24 let, določenih v drugem odstavku tega člena.

14. Glede na to, da je bil zahtevek tožnika za ugotovitev invalidnosti vložen 10. 4. 2013, zahtevek za delno nadomestilo 27. 11. 2013 na podlagi odločbe z dne 23. 10. 2013, da je invalidnost III. kategorije podana od 14. 8. 2013, da osnovo za odmero pravic iz invalidskega zavarovanja predstavlja invalidska pokojnina ter da je za leto 2013 določeno 19-letno obračunsko obdobje, je materialno pravo pravilno uporabljeno, revizija pa neutemeljena.

15. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.