Jedro

Dolžnost omogočanja varnega odvijanja prometa ni absolutna ter je ni mogoče razlagati tako, da so vzdrževalci cest dolžni odstraniti vse možne ovire, ki bi utegnile ogroziti varnost prometa, ampak je to njihovo obveznost treba presojati upoštevaje tudi pomen ceste za povezovanje prometa v prostoru (ceste se prav zaradi funkcije, ki jo imajo za prometno povezovanje v določenem prostoru razvrščajo v različne kategorije – 2. člen Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest, predmetna cesta pa je bila kategorizirana kot regionalna cesta III. reda – 9. člen Uredbe), prav tako pa tudi upoštevaje gospodarnost vzdrževanja ceste.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 24.377,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2004 pa do plačila, ter ji povrniti vse nastale pravdne stroške skupaj z 20% DDV – vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila – vse v roku 15 dni – vse pod izvršbo," se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 1502,45 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka s pritožbo v znesku 668,73 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženki naložilo, da mora tožniku plačati 9.338,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.900,00 EUR od 23.11.2004 naprej do plačila in od zneska 1.438,56 EUR od dne 27.3.2008 naprej do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.880,69 EUR s pripadki, v roku 15 dni.

Zoper tako sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi uvodoma nasprotuje ugotovitvi njegovega soprispevnega deleža za nastali škodni dogodek v višini 50%. Izpostavlja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnik vozil s hitrostjo, s katero je mogoče sporni ovinek varno izpeljati upoštevaje vsa pravila cestnoprometnih predpisov, sicer pa je mogoče ovinek brez padca izpeljati z bistveno višjo hitrostjo. Vzrok za tožnikov padec tako ne more biti njegova vožnja, ampak izključno gramoz oziroma kamenje, posuto na cesti, zaradi česar je podana izključna odgovornost toženke, kar bi bilo treba upoštevati tudi pri prisoji odškodnine tako iz naslova premoženjske kot nepremoženjske škode. Nadalje pa kot prenizko graja tudi višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh odškodninskih postavkah ter se zavzema za prisojo odškodnine v celotni vtoževani višini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno postopanje in odločanje.

Pritožbena graja toženke se v pretežnem delu osredotoča na ugotovitev obstoja krivdne odgovornosti toženke za nastalo nezgodo. Izpostavlja, da je Cestno podjetje – zavarovanec toženke – redno opravljalo preglede in vzdrževalo predmetni odsek, kar izhaja iz dnevnika čiščenja cest, tudi policisti pa niso zabeležili nobenih posebnosti cestišča, kar bi v primeru, ko bi bilo na cesti dosti kamenja oziroma peska, gotovo storili. Če bi taka količina kamenja predstavljala nevarnost za promet, pa bi bil zavarovanec toženke o tem tudi obveščen s strani OKC. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe priče G. V konkretnem primeru Cestnemu podjetju ni mogoče očitati, da ni opravljalo rednega vzdrževanja z zadostno skrbnostjo. Kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič in tožnika, za padec z motorjem zadostuje že en sam kamen, zaradi česar se od motorista pričakuje večja skrbnost. Tožnik za nezgodo v celoti odgovarja sam ter je ta posledica njegove neprilagojene vožnje. Tudi če bi se na cestišču nahajali majhni kamenčki, to ne pomeni odgovornosti Cestnega podjetja za nesrečo, saj je to izvajalo vzdrževanje in čiščenje ceste. Je pa na cestah občasno pričakovati, da se najdejo kakšni kamenčki, česar Cestno podjetje ne more počistiti. Nadalje pavšalno kot previsoko in v neskladju s sodno prakso v primerljivih zadevah graja tudi odmero odškodnine. Prav tako pa se zavzema za začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine šele od izdaje sodne odločbe dalje in ne že s potekom 14-dnevnega roka od vložitve izvensodnega zahtevka dalje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnika pa obsodi na povračilo stroškov postopka s pripadki.

Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nista podali.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

Preizkus zadeve v okviru razlogov, ki jih navajata pritožbi, ter glede kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pokaže, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva, ki so pomembna za presojo obstoja temelja odškodninske odgovornosti toženke sicer pravilno ugotovilo ter pri svojem postopanju kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da zavarovanec toženke ni poskrbel za redno vzdrževanje ceste skladno z Zakonom o javnih cestah (ZJC) in Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja (v nadaljevanju "Pravilnik") ter da je kršil obveznost izvajanja nujnih vzdrževalnih del, zaradi česar je ugotovilo, da je krivda toženke za nesrečo podana, in sicer, upoštevaje tudi sokrivdo tožnika zaradi njegove razmeram neprilagojene vožnje, v višini 50%. Pravilna uporaba materialnega prava namreč pripelje do zaključka, da obveznosti rednega vzdrževanja prometnih površin tako, da je omogočen varen in neoviran promet (15. člen Pravilnika) ter obveznosti čiščenja tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa (23. člen Pravilnika), ni mogoče razlagati tako široko, da zajema tudi odstranitev vsega drobnega kamenja oziroma gramoza na cesti, zaradi česar zavarovanec toženke s tem, ko ni očistil drobnega kamenja oziroma peska, ki se je v trenutku nezgode nahajal na spornem odseku ceste, ni ravnal v nasprotju z merili profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste, zaradi česar krivda zavarovanca toženke za nezgodo ni podana, s tem pa tudi ne toženkina odškodninska odgovornost. Pritožbeno sodišče je zato prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (353. člen ZPP), tožniku pa naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov toženke (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

V zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti toženke je treba odgovoriti na ključno vprašanje – ali je zavarovanec toženke s svojim ravnanjem oziroma s svojo opustitvijo prekršil standarde profesionalne skrbnosti vzdrževalca ceste, ko ni očistil drobnih kamenčkov oziroma peska, ki je bil na cestišče nanesen z bankin, ter ali je tako podana krivda toženke kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. V skladu z določbo prvega odstavka 5. člena ZJC, morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, na primer slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Drugi odstavek 40. člena ZJC pa določa, da se morajo državne ceste redno vzdrževati in obnavljati tako, da ob upoštevanju njihovega pomena za povezovanje prometa v prostoru, gospodarnosti vzdrževanja in določb 5., 6. in 8. člena tega zakona omogočajo varno odvijanje prometa. 5. člen Pravilnika med drugim določa, da morajo biti prometne površine vzdrževane tako, da omogočajo varen in neoviran promet. V 23. členu Pravilnika je določeno, da se vsi sestavni deli ceste čistijo tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa, funkcionalnost in urejen videz ceste ter varovanje okolja. V 7. členu Pravilnika je določeno, da izvajalec rednega vzdrževanja (v predmetni zadevi je to Cestno podjetje) opravlja nadzor nad stanjem cest s pregledniško službo. Na regionalnih cestah je pregledniško službo treba izvajati dvakrat tedensko (14. člen Pravilnika). Posebej pa se pregled ceste lahko opravi tudi na podlagi opozorila ali zahteve policije (drugi stavek 7. člena Pravilnika). Na podlagi 12. člena Pravilnika se izredni pregledi opravljajo, med drugim ob pojavu nenadnih večjih poškodb posameznih elementov ceste, na podlagi 26. člena Pravilnika pa je dolžan izvajalec rednega vzdrževanja organizirati dežurno službo in delovne skupine za izvajanje intervencijskih ukrepov zaradi izrednih dogodkov na cesti ter ob takih dogodkih (naravne nesreče, težje prometne nesreče...) ali na zahtevo policije nemudoma odpraviti vzroke (poškodbe ceste, ovire na cesti), zaradi katerih je oviran ali ogrožen promet. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so poleg neprilagojene hitrosti tožnika vzrok za njegov padec, v katerem je utrpel poškodbe v zvezi s katerimi sedaj uveljavlja odškodnino, tudi drobni kamenčki ali pesek na asfaltnem vozišču. Odgovornost toženke je sodišče prve stopnje videlo v tem, da njen zavarovanec vozišča ni očistil. Tako stališče je napačno. Vzdrževalec cestišča je sicer res dolžan opravljati tudi čiščenje cestišča tako, da se zagotovi varen promet (15. člen Pravilnika), vendar pa je to njegovo obveznost treba razlagati v povezavi z drugim odstavkom 40. člena ZJC. Dolžnost omogočanja varnega odvijanja prometa ni absolutna ter je ni mogoče razlagati tako, da so vzdrževalci cest dolžni odstraniti vse možne ovire, ki bi utegnile ogroziti varnost prometa (kot utemeljeno opozarja pritožba iz izpovedb prič, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo tudi v svoji sodbi, izhaja, da za padec motorista zadostuje že en sam kamenček), ampak je to njihovo obveznost treba presojati upoštevaje tudi pomen ceste za povezovanje prometa v prostoru (ceste se prav zaradi funkcije, ki jo imajo za prometno povezovanje v določenem prostoru razvrščajo v različne kategorije – 2. člen Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (v nadaljevanj "Uredba"), predmetna cesta pa je bila kategorizirana kot regionalna cesta III. reda – 9. člen Uredbe), prav tako pa tudi upoštevaje gospodarnost vzdrževanja ceste.

Glede na dejstvo, da je predmetna cesta kategorizirana kot regionalna cesta III. reda, ter s tem torej kot relativno manj pomembna za povezovanje prometa v prostoru, že laična, iz življenjskih izkušenj izhajajoča ocena gospodarnosti vzdrževanja predmetne ceste na način, da bi se z nje odstranili prav vsi kamenčki oziroma droben pesek, ki se ob umikanju avtomobilov nanosijo nanjo z bankin (prav nanašanje kamenja z bankin je tožnik izrecno zatrjeval kot razlog, da se je kamenje na cesti nahajalo) in ki že v manjši količini predstavljajo nevarnost za vožnjo motoristov, pokaže, da takega vzdrževanja od vzdrževalca tudi v okviru standarda profesionalne skrbnosti ni mogoče zahtevati. Zagotavljanje povsem čistega cestišča, na katerem se ne bi nahajala niti manjša količina peska ali drobnega kamenja, bi namreč terjalo nesorazmerno velika finančna sredstva, ogromno delovne sile ter nesorazmerno veliko organizacije, da bi se zagotovilo takojšnja reakcija na vsako nahajanje peska ali drobnega kamenja na cestišču in bi se to nemudoma očistilo. Dejstvo je, da se drobno kamenje na cesto lahko nanaša kadarkoli, in tudi če bi ga vzdrževalec počistil, ni zagotovila, da se že v kratkem stanje ne bi ponovilo. Zaradi tega je od vzdrževalca nemogoče zahtevati, da cesto vzdržuje očiščeno tako, da ta ne bi predstavljala prav nobene nevarnosti za motoriste, kar utemeljeno navaja tudi pritožba toženke. Tega se morajo tudi motoristi pri svoji vožnji zavedati, ter jo prilagoditi dejstvu, da je na cesti tudi drobno kamenje občasno mogoče pričakovati. Utemeljena je pritožbena navedba, da je zavarovanec toženke povsem ustrezno izvajal čiščenje in vzdrževanje predmetne ceste, kar je toženka dokazala tudi z dnevnikom pregleda cest, iz katerega izhaja, da je omenjeno relacijo pregledal en dan pred škodnim dogodkom (s tem je izpolnil svoje dolžnosti iz 14. člena Pravilnika). Ker manjše kamenje na cesti, ki se nanjo sproti nanaša z bankin, ne predstavlja nečistoče, ki bi jo bil vzdrževalec ceste sproti dolžan odstranjevati ter ne predstavlja ovire na cesti, ki bi zahtevala interventno ukrepanje zavarovanca toženke v smislu 26. člena Pravilnika (nenazadnje tudi policista, ki sta obravnavala predmetni dogodek, zavarovanca toženke nista obvestila, da se na cesti nahaja kamenje, ki predstavlja oviro za promet, čeprav bi to na podlagi 26. člena Pravilnika, v kolikor bi presodila, da je bila količina kamenja ali peska tolikšna, da bi predstavljala oviro za promet, lahko storila ter nista od vzdrževalca zahtevala niti pregleda ceste (7. člen Pravilnika) niti interventnega čiščenja ceste (26. člen Pravilnika)), dejstvo, da zavarovanec toženke tega kamenja ni odstranil, ne predstavlja ravnanja v nasprotju s standardom njegove profesionalne skrbnosti. Čeprav je vzrok za tožnikov padec treba iskati tudi v kamenju na cesti, vzdrževalcu cestišča krivde za tožnikov padec ni mogoče očitati, s tem pa odpade tudi temelj njegove odškodninske odgovornosti (in posledično temelj odškodninske obveznosti zavarovalnice).

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da niti temelj odškodninske obveznosti toženke ni podan, se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami v zvezi z višino odmerjene odškodnine ni ukvarjalo. Prav tako se ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami tožnika, da je vzrok njegovega padca izključno kamenje na cesti, ne pa tudi njegova neprilagojena vožnja, saj ob ugotovitvi, da toženka za obstoj kamenja na cesti ne odgovarja, vprašanje, ali je tožnik s svojo vožnjo prispeval k nezgodi, za odločitev o njegovem odškodninskem zahtevku ni več pomembno.

Ker se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh pravdnih strank, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik v postopku v celoti propadel, je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP), ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP) in ki jih je ta pravočasno in pravilno priglasila (163. člen ZPP), in sicer v znesku 1502,45 EUR, svoje pravdne stroške pa mora kriti sam.

Pritožbeno sodišče je v prvi fazi postopka (od vložitve tožbe do pripravljalne vloge tožnika z dne 27.10.2008) toženki priznalo stroške v višini 911,34 EUR, in sicer: 400 točk za odgovor na tožbo, 100 točk za narok 8.11.2007, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 200 točk za narok 31.1.2008, 40 točk za odsotnost iz pisarne, 200 točk za narok 14.2.2008, 40 točk za odsotnost iz pisarne in 50 točk urnine, 400 točk za pripravljalno vlogo 15.2.2008, skupaj 1470 točk, 2% materialnih stroškov do 1000 točk (20 točk) in 1% materialnih stroškov nad 1000 točk (4,7 točk), skupaj torej 1.494,7 točk, kar znaša 686,07 EUR ter 20% DDV od tega zneska 137,21 EUR, nadalje ji je priznalo tudi kilometrino v znesku 3 x 17,46 EUR ( narok 8.11.2007, narok 31.1.2008 in narok 14.2.2008 – v presežku do zneska 20 EUR kilometrine ni priznalo) ter takso za odgovor na tožbo v višini 35,68 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo stroška prejema in pregleda listin ter razgovora s stranko, saj so ta opravila zajeta pod postavko odgovora na tožbo, prav tako pa tudi ne stroškov prejema in pregleda izvedeniških mnenj izvedencev cestnoprometne in medicinske stroke, saj so ta opravila zajeta pod postavko pripravljalne vloge z dne 4.11.2008, s katero se je pooblaščenec toženca opredelil do teh mnenj.

Pri odmeri pravdnih stroškov toženke v drugi fazi postopka se je pritožbeno sodišče v celoti oprlo na odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj te nobena izmed pravdnih strank ni grajala, sodišče prve stopnje pa je stroške odmerilo ustrezno upoštevaje določbe ZPP, Odvetniške tarife – OT in Zakona o sodnih taksah – ZST. Pritožbeno sodišče je tako toženki v drugi fazi postopka priznalo pravdne stroške v višini 591,11 EUR.

Ker je toženka v postopku s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožnik povrniti tudi njene pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki kot potrebne za pravdo (155. člen ZPP) priznalo stroške v znesku 668,73 EUR, in sicer: 875 točk za pritožbo, kar znaša 401,63 EUR, 20% DDV od tega zneska (80,33 EUR) in 186,77 EUR takse za pritožbo.