Jedro

Tožniku izraba letnega dopusta s strani direktorice tožene stranke sicer ni bila odobrena, vendar je bila tožena stranka preko SMS sporočil obveščena o razlogih odsotnosti z dela tožnika v spornem obdobju, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveščanja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljena.

Ker tožena stranka v izredni odpovedi razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni z ničemer obrazložila, ga ni mogoče preizkusiti.

Če se delavec v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi zaposli pri drugem delodajalcu (za določen čas) in s tem zmanjšuje škodo, to ne vpliva na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „upravljalec ...“ in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012, mu obračunati pripadajočo bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi in pristojnim organom plačati vse pripadajoče prispevke in druge javne dajatve, obračunane na plačo tožnika v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožniku izplačati neto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 28. 11. 2013 do vrnitve nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 19. dne za pretekli mesec do plačila, v višini kot če bi delal, ga prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja in mu priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve za polovični delovni čas (20 ur) pri drugem delodajalcu od 1. 7. 2014 do 20. 5. 2015, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013 nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku pri toženi stranki z dnem 28. 11. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje in mu še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 8. 2011 in aneksa z dne 30. 9. 2011 in 11. 11. 2011, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto „upravljalec ...“ in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012, še zlasti mu obračunati pripadajočo bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi in pristojnim organom plačati vse pripadajoče prispevke in druge javne dajatve, obračunane na plačo tožnika v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožniku izplačati neto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 28. 11. 2013 do vrnitve nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 19. dne za pretekli mesec do plačila, v višini kot če bi delal, ga prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo in tožniku priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na delovno mesto „delavec na žagi“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 8. 2011, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 860,42 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zadevi je nesporno, da je bil tožnik od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Torej tožnik dejansko 5 dni zaporedoma ni prišel na delo. Opozarja na različne trditve tožnika o tem, kdaj, kje in na kakšen način naj bi obveščal svojega delodajalca o svoji odsotnosti. Na obravnavi je izpovedal, da je toženo stranko obvestil o svoji želji, da bi imel dopust 25. 10. 2013, v tožbi je navajal, da naj bi z direktorico govoril po telefonu 27. 10. 2013 ter se z njo srečal tudi pred trgovino v B., na glavni obravnavi je srečanje in razgovor pred trgovino omenjal 25. 10. 2015. Dejstvo je, da nobenih od teh srečanj niti razgovorov ni bilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da direktorica tožniku letnega dopusta za čas od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 ne pisno, ne ustno ni odobrila. Če torej odsotnost ni bila planirana, je torej tožena stranka računala, da bo tožnik prišel na delo. Ne strinja se z oceno sodišča, ki na podlagi izpisov SMS sporočil z dne 2. 11. 2013 in 3. 11. 2013 ugotavlja, da to dokazuje, da je tožnik toženo stranko v času odsotnosti z dela obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Navedba, da tožnik čaka na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne zadošča kot opravičilo v smislu obvestila delodajalca o odsotnosti z dela. Toženi stranki nikakor ni bilo jasno sporočeno, ali tožnik na delo pride ali ne, niti iz teh sporočil ni mogoče razbrati nobenega opravičljivega razloga. Prošnja, da bi bil prost, kateri ni bilo ugodeno v smislu zakonske dikcije, ne pomeni obvestilo delodajalca o razlogih za neprihod na delo. Nepravilen je sklep sodišča, da naj bi tudi telefonski razgovor z dne 5. 11. 2014 tekel v zvezi s tem vprašanjem. Sodišče zapiše, da je mogoče brez dvoma zaključiti, da naj bi ta pogovor tekel s pričakovanjem tožnika, da mu bo tožena stranka že ali pa še bo odobrila letni dopust za čas, dokler tožnik in tožena stranka ne prejmeta odločbe ZZZS.

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik toženo stranko v času odsotnosti z dela obveščal o razlogih za svojo odsotnost od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013. Pritožba stoji na stališču, da tožnik obvestilne dolžnosti ni opravil. Glede na izvedeni dokazni postopek tudi ne more biti dvoma, da je med pravdnima strankama porušeno vsakršno zaupanje in nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik od 1. 7. 2014 zaposlen pri novem delodajalcu družbi C. d.o.o., kar je tožnik izrecno potrdil na zaslišanju 6. 3. 2015. Tožnik ni modificiral tožbenega zahtevka in če je tožnik od 1. 7. 2014 v delovnem razmerju drugje, bi moralo sodišče prve stopnje navedeno dejstvo ustrezno vključiti v izrek, pa ga ni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je bil pri C. d.o.o. zaposlen le polovični delovni čas in za določen čas od 1. 7. 2014 do 20. 5. 2015 ter prilaga izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj ZZZS OE D. z dne 19. 6. 2015. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013, s katero mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 27. 11. 2013 podala izpodbijano izredno odpoved iz razloga po 4. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da v času od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 ni prihajal na delo in da ni predložil opravičljivih razlogov za neprihajanje na delo. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved podana pravočasno ter da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost odpovednega razloga po 4. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v izredni odpovedi tega razloga ni z ničemer obrazložila, zato ga ni mogoče preizkusiti. Po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku za čas od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 ni bila odobrena izraba letnega dopusta, ugotovilo pa je, da je tožnik 2. 11. 2013 in 3. 11. 2013 toženo stranko preko SMS obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Ugotovilo je, da iz izpisov SMS sporočil nedvomno izhaja, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost (da čaka na odločbo ZZZS ter da pričakuje podaljšanje bolniškega staleža) obvestil toženo stranko. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero sodišče druge stopnje soglaša, temelji tako na izpovedi tožnika, kot tudi na izpovedi direktorice tožene stranke, da so nedvomno potekali pogovori o tem, da tožniku za čas, ko čaka na odločbo ZZZS, odobri letni dopust. Tožnik, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, izrabe letnega dopusta s strani direktorice tožene stranke, ni imel odobrenega, nedvomno pa je bila tožena stranka obveščena, o razlogih odsotnosti z dela tožnika v spornem obdobju. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da navedba v SMS sporočilu, da tožnik čaka na odločbo ZZZS ne zadošča kot opravičilo v smislu obvestila delodajalcu o odsotnosti z dela. Po presoji sodišča druge stopnje je tožnik z navedenim načinom obveščanja o svoji odsotnosti zadostil obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1), zato je bila odpoved kot posledica kršitve obveščanja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljena.

9. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da so odnosi med strankama tako porušeni, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožena stranka je svoje stališče, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja utemeljevala predvsem z odnosom tožnika do delodajalca glede obveščanja o odsotnosti in neizvrševanjem pogodbenih določil, torej predvsem z ravnanjem, ki se nanaša na sam razlog za izredno odpoved, sicer pa ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče. 10. Pritožbene sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik od 1. 7. 2014 do 20. 5. 2015 zaposlen pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas (20 ur). Če se delavec v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi zaposli pri drugem delodajalcu in s tem zmanjšuje škodo, to ne vpliva na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, zlasti, ker je bil tožnik pri drugem delodajalcu zaposlen le za polovični delovni čas in le do 20. 5. 2015. 11. Sodišče druge stopnje na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni. Na podlagi določil 360. člena ZPP sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in tiste na katere pazi po uradni dolžnosti.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Sodišče druge stopnje je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Tožena stranka iz razloga, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za katere peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, odgovor na pritožbo tožnika pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).