Jedro

Revizija utemeljeno navaja, da bi ob siceršnji ugotovitvi neupravičene odsotnosti sodišče moralo zakonitost odpovedi presojati tudi z vidika razloga za izredno odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene z naklepom ali hudo malomarnostjo, saj je tožena stranka tudi v tem smislu utemeljevala tožnikovo kršitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 27. 11. 2013. Hkrati je ugodilo zahtevku za reintegracijo tožnika v delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 26. 4. 2012, s priznanjem uveljavljenih pravic na tej podlagi in vrnitvijo tožnika na delo ter zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da kljub odsotnosti tožnika z dela v času od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 nista bila podana razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki izhajata iz sporne odpovedi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vrnitve tožnika na delo zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi le glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se pri tem sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in kršitev določb Ustave o enakem varstvu pravic. Sicer pa navaja, da je tudi po ugotovitvah sodišča tožena stranka tožniku podala izredno odpoved, ker od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 neupravičeno ni prihajal na delo in je dejstvo tožnikove neupravičene odsotnosti sodišče tudi ugotovilo. Zato bi moralo presojati utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v smislu 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1, ne pa zgolj v smislu 4. alineje tega odstavka. Pri tem se sklicuje na določbe 87. člena sedaj veljavnega ZDR-1, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložiti zgolj dejanski razlog za odpoved in da na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga ni vezan. Pri tem se sklicuje na stališča, ki jih je v zvezi s tem že zavzelo Vrhovno sodišče v zadevah VIII Ips 172/2014 in VIII Ips 27/2015. Izpodbija tudi odločitev o reintegraciji tožnika, glede na to, da je bil v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že zaposlen pri drugem delodajalcu.

4. Tožnik v odgovoru prereka revizijske navedbe in navaja, da po ugotovitvah sodišča tožena stranka ni dokazala, da bi bili med strankama v sporu odnosi tako porušeni, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija sicer neutemeljeno očita sodišču, da izpodbijana sodba ni obrazložena, oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje sta nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevali s tem, da ni podan razlog za izredno odpoved niti v smislu določb 4. alineje in ne v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v spornih petih delovnih dneh neupravičeno odsoten z dela. Sodbi tako imata logične razloge, na katerih gradi sodišče svojo presojo o nezakonitosti izredne odpovedi. Drugo vprašanje pa je, ali je pri takšni presoji sodišče v celoti pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Revizija utemeljeno navaja, da je ZDR-1, ki je v času podaje sporne odpovedi že veljal, v drugem odstavku 87. člena določneje opredelil, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti le dejanski razlog za odpoved, kar velja tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna kvalifikacija odpovednega razloga ni bistvena in tudi če je v odpovedi navedena, niti delodajalec in niti sodišče nanjo nista vezana. V sklepu VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so ob taki zakonski opredelitvi v sodnem sporu o zakonitosti odpovedi tako stranke kot sodišče vezani le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in zgolj tega delodajalec v sodnem sporu ne more več spreminjati.

8. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v svoji izredni odpovedi kot dejanski razlog za odpoved navedla, da delavec, to je tožnik, „v času od 2. 11. 2013 do 7. 11. 2013 ni prihajal na delo in za neprihajanje na delo ni predložil opravičljivih dokazov“. Ob ugotovitvah, da je tožnik v spornih dneh preko SMS-sporočila sicer obvestil direktorico tožene stranke, da čaka na odločbo o podaljšanju bolniškega staleža, je sodišče pravilno presodilo, da ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, bistvo katerega je, da delavec kljub najmanj 5-dnevni odsotnosti z dela delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti. Revizija pa utemeljeno navaja, da bi ob siceršnji ugotovitvi neupravičene odsotnosti sodišče moralo zakonitost odpovedi presojati tudi z vidika razloga za izredno odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene z naklepom ali hudo malomarnostjo, saj je tožena stranka tudi v tem smislu utemeljevala tožnikovo kršitev (pripravljalna vloga z dne 5. 6. 2014, tč. 6).

9. Le če sodišče ugotovi obstoj katerega od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se lahko opredeli tudi do okoliščin in interesov pogodbenih strank, od katerih je v skladu s prvim odstavkom 109. člena tega zakona odvisna ocena, ali je kljub ugotovljeni kršitvi oziroma razlogu za izredno odpoved mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Ta ocena je namreč v veliki meri odvisna tudi od okoliščin, v katerih je bila ugotovljena kršitev storjena in od same teže kršitve ter njenega vpliva na razmerja med delavcem in delodajalcem.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče razčistilo, ali so v zvezi s tožnikovo odsotnostjo z dela podani vsi elementi hujše kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR ter v primeru ugotovitve te kršitve na novo presodilo tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena tega zakona, za primer ponovne ugotovitve nezakonitosti odpovedi pa se bo lahko ponovno opredelilo tudi do toženkinega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.