Jedro

Za odločitev o pravočasnosti izpodbijane odpovedi je bistveno, kdaj je razlog zanjo ugotovil predsednik uprave, ki je v času podaje odpovedi nastopal v imenu tožene stranke, in ne druge pri toženi stranki zasposlene osebe, za kar se v reviziji zavzema tožnik, pri čemer ne zatrjuje, da bi bile te osebe pisno pooblaščene od predsednika uprave v smislu določbe prvega odstavka 18. člena ZDR.

Tožena stranka je že v obrazložitvi izredne odpovedi navedla, da je zaradi tožnikovega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje vanj. Upoštevaje občutljivost varstva osebnih podatkov, ki je za toženo stranko kot koncesionarja v smislu določb ZIS zagotovo izjemno pomembno, je takšna ugotovitev razumljiva. Tožena stranka namreč glede na dejavnost, ki jo opravlja, od svojih zaposlenih, ki jim je v zvezi z opravljanjem delo zaupan dostop do osebnih podatkov tretjih oseb, kar predstavlja tudi poslovno skrivnost, utemeljeno pričakuje obnašanje, ki varstva teh osebnih podatkov ne bo ogrožalo.

Tožnik je vedel, da so prostori delodajalca skladno z določbami ZIS avdio in video nadzorovani. Še več, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi, je bil izrecno seznanjen s tem, da bo tudi sam nadziran pri delu in zadrževanju v teh prostorih, podal pa je tudi svoje dovoljenje, da delodajalec posnetke, na katerih bo tudi sam prisoten, uporabi za potrebe dokazovanja izvrševanja pravic in obveznosti iz te pogodbe. Glede na navedeno v tožnikovem primeru nikakor ni mogoče govoriti o kršenju njegovih osebnostnih pravic ter posledično o nezakonito pridobljenih dokazih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 na delovnem mestu „biljeter“. Dne 27. 3. 2008 mu je bila navedena pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) z obrazložitvijo, da je huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, interne predpise in ZDR s tem, ko je 11. in 12. 2. 2008 zlorabljal svoja pooblastila biljeterja v igralnici X., tako da je iz baze igralniške recepcije, kamor je delodajalec dolžan vpisovati osebne podatke gostov in zaposlenih, na list papirja izpisoval imena, priimke in naslove.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje reparacijske zahtevke in zahtevek za reintegracijo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz „vseh razlogov po 370. členu Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik zlorabljal svoja pooblastila, pri čemer ta kršitev ni bila opredeljena v izpodbijani odpovedi, po drugi strani pa sodišče ni presojalo, ali je tožnik izpolnil znake kršitev, ki so mu bile očitane v odpovedi. V zvezi s tem opozarja, da je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat zavzelo stališče, da je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe oziroma utemeljenosti odpovednega razloga vezano na razlog, ki je obrazložen v odpovedi. Nadalje navaja, da je izpodbijana odpoved nezakonita že iz razloga, ker je bila podana prepozno. Vodja varnostne službe se je s tožnikovo kršitvijo seznanil še istega dne, ko naj bi bila ta storjena, to je 11. 2. 2008, vodja video kontrole pa je o ugotovitvah poročal predsedniku uprave tožene stranke najkasneje do 13. 2. 2008. Od takrat pa do 18. 3. 2008 ni bil pridobljen noben nov dokaz. Stališče sodišča druge stopnje, da se „ugotovitev razloga“ šteje od dneva, ko je predsednik uprave, ki je bil s kršitvijo že predhodno seznanjen, prejel pisni predlog z gradivom, je brez pravne podlage in odstopa od sodne prakse. Tudi sicer pa seznanitev predsednika uprave ni bistvena, saj iz dokaznega postopka izhaja, da so se z dokazi o očitanih kršitvah še istega dne seznanili vodja varnostne službe, vodja video kontrole ter direktor Y., torej vsi trije vodilni delavci tožene stranke. Sodišču druge stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o kršitvah njegovih osebnostnih pravic, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot že v pritožbi ponovno izpostavlja, da je tožena stranka z uporabo avdio in video nadzora zlorabila namen, ki ga ima ta nadzor po Zakonu o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), sodišču očita zmotno uporabo določb ZIS in Zakona o varstvu osebnih podatkov ter zatrjuje kršitev ustavnih pravic. Po njegovem mnenju ZIS ne daje podlage, da se z avdio in video nadzorom nadzoruje delo biljeterja, konkretno morebitnega izpisovanja podatkov iz baze. Posnetkov tudi ni možno uporabiti za dokazovanje kršitev vseh delovnih obveznosti. Ker predstavlja vsak avdio in video nadzor tudi poseg v osebnostne pravice, bi moral delodajalec, še bolj pa sodišče, presojati zakonsko dopustni nadzor s posebno previdnostjo. Tožnik izpisanih podatkov tudi ni nikoli uporabil. Šlo je za njegove prijatelje in znance, ki jih je kot priče predlagal v drugem sodnem postopku in si je želel le osvežiti spomin. V svojem ravnanju ni videl nič prepovedanega. Podrejeno poudarja, da ne gre za tako hude kršitve, zaradi katerih bi tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V zvezi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava se tožnik v reviziji sklicuje na to, da je sodišče zmotno presodilo, kdaj je začel teči rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri datumu ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani tožene stranke v smislu določbe drugega odstavka 110. člena ZDR gre za dejansko vprašanje oziroma predstavlja zaključek sodišča o tem vprašanju dejansko ugotovitev. Revident tako po vsebini uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog.(1)

8. ZDR v 110. členu ne določa izrecno, kdo je tista oseba pri delodajalcu, ki mora ugotoviti razlog za izredno odpoved. V primeru, ko je delodajalec pravna oseba, pa po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR v njegovem imenu nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Za odločitev o pravočasnosti izpodbijane odpovedi je zato bistveno, kdaj je razlog zanjo ugotovil predsednik uprave, ki je v času podaje odpovedi nastopal v imenu tožene stranke, in ne druge pri toženi stranki zasposlene osebe, za kar se v reviziji zavzema tožnik, pri čemer ne zatrjuje, da bi bile te osebe pisno pooblaščene od predsednika uprave v smislu navedenega člena. Tudi to stališče je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo.(2)

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je predsednik uprave tožene stranke ugotovil razlog za izredno odpoved 3. 3. 2008, ko je prejel pisni predlog z gradivom. Njegovo izpoved, da od službe video nadzora osebno ali po telefonu pogosto dobiva obvestila o kakšnih sumih in indikacijah, ki se nato včasih izkažejo za problematična, zato od pristojnih služb vedno zahteva, da se zadeve raziščejo, in počaka na pisno obvestilo, podprto z dokazi, ki šele omogoča ugotavljanje kršitev, je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljivo, sodišče druge stopnje pa je s takšno dokazno oceno soglašalo. Zato sta sodišči kot trenutek ugotovitve razloga za izredno odpoved utemeljeno upoštevali zgoraj navedeni datum. Glede na tako dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, je izpodbijana odpoved, podana 27. 3. 2008, pravočasna.

10. Revizijska trditev, da v izpodbijani odpovedi tožniku ni bilo očitano, kar je ugotovilo sodišče druge stopnje - da je tožnik zlorabljal svoja pooblastila, je protispisna, nadaljnji revizijski očitek, da sodišče ni presojalo, ali je tožnik izpolnil znake kršitev, ki so mu bile očitane v odpovedi, pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen tožnikovega izpisovanja osebnih podatkov iz računalniške baze tožene stranke zasebne narave, pri čemer je tožnik tudi vedel oziroma se je zavedal, da to počne brez ustreznih pooblastil delodajalca. Gre za tipičen primer hujše kršitve prepovedi škodljivega ravnanja, ki je v 35. členu ZDR določena kot ena temeljnih delavčevih obveznosti, kršitev le-te pa je bila tožniku tudi izrecno očitana tako v pisni obdolžitvi pred odpovedjo kot tudi v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni člen ZDR določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. V zvezi s tem velja poudariti, da nastanek škode ni nujen element kršitev navedene obveznosti, pač pa zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje delodajalcu lahko škodilo. V konkretnem primeru je šlo z vidika tožene stranke za ogrožanje varstva osebnih podatkov gostov igralnice, ki jih je glede na določbe 78. člena ZIS kot koncesionar dolžna voditi, predstavljajo pa poslovno skrivnost tožene stranke in jih le-ta sme drugim osebam sporočati le, če zakon tako določa. 11. Tožniku je bila dokazana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo in težo očitane kršitve ter upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pa revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR, ker delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je že v obrazložitvi izredne odpovedi navedla, da je zaradi tožnikovega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje vanj. Upoštevaje občutljivost varstva osebnih podatkov, ki je za toženo stranko kot koncesionarja v smislu določb ZIS zagotovo izjemno pomembno, je takšna ugotovitev razumljiva. Tožena stranka namreč glede na dejavnost, ki jo opravlja, od svojih zaposlenih, ki jim je v zvezi z opravljanjem delo zaupan dostop do osebnih podatkov tretjih oseb, kar predstavlja tudi poslovno skrivnost, utemeljeno pričakuje obnašanje, ki varstva teh osebnih podatkov ne bo ogrožalo.

12. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, na katere je sicer izčrpno in po vsebini pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, da je tožena stranka kršila njegove osebnostne pravice, ker naj bi z uporabo avdio in video nadzora zlorabila namen, ki ga ima ta nadzor po ZIS. Revizijsko sodišče v zvezi s tem le še dodaja, da je že v sodbi VIII Ips 160/2001 z dne 9. 4. 2002 zavzelo stališče, da „slikovno snemanje poslovnih (delovnih) prostorov delodajalca med delovnim časom ni prepovedano. Če ima delodajalec za to upravičen razlog, je tako snemanje sprejemljivo, čeprav zaposleni o njem niso bili vnaprej obveščeni. S tem se namreč ne posega v zasebnost delavca. Delo opravlja v prostorih in s sredstvi delodajalca, zato temu ni mogoče prepovedati, da tudi s tehničnimi sredstvi opravlja nadzor nad delom zaposlenih in razpolaganjem z zaupanimi sredstvi.“ V predmetni zadevi je tožnik celo vedel, da so prostori delodajalca skladno z določbami ZIS avdio in video nadzorovani. Še več, kot izhaja iz določb XVI. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, je bil izrecno seznanjen s tem, da bo tudi sam nadziran pri delu in zadrževanju v teh prostorih, podal pa je tudi svoje dovoljenje, da delodajalec posnetke, na katerih bo tudi sam prisoten, uporabi za potrebe dokazovanja izvrševanja pravic in obveznosti iz te pogodbe. Glede na navedeno v tožnikovem primeru nikakor ni mogoče govoriti o kršenju njegovih osebnostnih pravic ter posledično o nezakonito pridobljenih dokazih.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VIII Ips 239/2009 z dne 9. 5. 2011 in tam citirana sodna praksa.

Op. št. (2): Glej sodbo VIII Ips 181/2009 z dne 21. 12. 2010 in tam citirano sodno prakso.