Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer je zlorabil svoja pooblastila na delovnem mestu biljeter, ker je iz baze igralniške recepcije brez dovoljenja pristojnih služb in brez zakonske podlage izpisoval osebne podatke gostov in zaposlenih za lastne potrebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrnejo zahtevki tožeče stranke, da se razveljavi kot nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.3.2008, s katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec, za čas od 18.3.2008 pa do dneva prenehanja delovnega razmerja pa izplačati razliko med plačo, ki jo je tožnik prejel, ter plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2008 dalje in da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče njegovemu zahtevku ugoditi že iz razloga, ker je tožena stranka podala izredno odpoved po izteku 30-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Nesporno je, kot je tudi izpovedal S.M., vodja varnostne službe pri toženi stranki, da se je o kršitvi tožnika seznanil še istega dne, ko naj bi bila kršitev storjena, to je dne 11.2.2008, saj je sam tožniku vzel list s seznamom imen, priimkov in naslovov, video kontroli pa naročil, naj posnetke shranijo. S.K., vodja video kontrole pri toženi stranki, pa je izpovedal, da so posnetke, na katerih je tožnik izpisoval podatke, izrezali in pripravili za potrebe postopka proti tožniku. Pomembno je tudi dejstvo, da je vodja video kontrole o ugotovitvah poročal predsedniku uprave tožene stranke najkasneje do 13.2.2008, zaradi česar so zaključki sodišča, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila 18.3.2008, brez dejanske podlage. Več kot očitno je torej, da je tožena stranka izredno odpoved podala po izteku 30-dnevnega zakonitega roka. Ne glede na navedeno poudarja, da dejansko stanje glede očitane kršitve ni sporno. Sporen pa je način pridobivanja dokazov, pa tudi kvalifikacija tožnikove ravnanja, saj je mnenja, da z izpisovanjem podatkov ni storil očitane kršitve. Vztraja pri stališču, da je tožena stranka kršila njegove osebnostne pravice, saj je z uporabo avdio in video nadzora zlorabila namen, ki ga ima ta nadzor po zakonu. Tožena stranka utemeljuje svoje ravnanje z določbami zakona o igrah na srečo, vendar le-ta v 78. členu koncesionarju nalaga, da mora organizirati avdio - video nadzor in recepcijsko službo tako, da je zagotovljen nadzor nad osebami, ki prihajajo v igralnico. Zakon o igrah na srečo torej ne daje podlage, da se z navedenim nadzorom nadzoruje delo biljeterja. Da računalniška baza po citiranem zakonu ni podvržena tovrstni kontroli, dokazuje izjava S.K., ki je povedal, da video kontrole ni v pisarni marketinga. To potrjuje tožnikovo zatrjevanje, da video nadzor tožnikovega dela glede vstopanja v bazo podatkov nima podlage v zakonu o igralništvu, saj bi potem tožena stranka na enak način morala nadzirati tudi delavce v marketingu. Sicer pa poudarja, da izpisanih podatkov ni uporabil, saj mu jih je tožena stranka zasegla. Dejansko je torej šlo le za vpogled v bazo podatkov, v katero ima tožnik dostop pri opravljanju svojega dela. Tožnik je tako vpogledal ter si izpisal izključno imena in naslove sodelavcev in gostov, torej podatke, ki so vsakomur dostopni prek telefonskega imenika. Te osebe so njegovi prijatelji in znanci, ki jih je kot priče predlagal v postopku pred okrožnim sodiščem. Tožnik je prepričan, da bi vse navedene osebe privolile v to, da je lahko vpogledal v njihove naslove. Zaradi tega je mnenja, da ne gre za tako hude kršitve, zaradi katerih naj bi tožena stranka izgubila vanj zaupanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilo uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče o postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR, pa mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je tožena stranka dne 27.3.2008 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, interne predpise in določbe ZDR, s tem, ker je dne 11. in 12. februarja 2008 zlorabljal svoja pooblastila na delovnem mestu biljeter v igralnici ..., tako, da je iz baze igralniške recepcije, kamor je delodajalec dolžan vpisovati osebne podatke gostov in zaposlenih, izpisoval imena, priimke in naslove na list papirja. Tožnik je pri zaslišanju sam priznal, da je v februarju 2008 res izpisoval podatke gostov iz baze igralniške evidence in da za tako početje ni imel dovoljenja pristojnih služb tožene stranke. Da je tožnik v dneh 11. in 12. februarja 2008 na delovnem mestu iz baze osebnih podatkov gostov in zaposlenih izpisoval imena, priimke in naslove na lističe papirja, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi avdio video posnetkov, katere si je ogledalo na nejavnem delu glavne obravnave. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, saj Zakon o igrah na srečo (ZIS – Ur. l. RS, št. 27/95 s spremembami) v tretjem odstavku 78. člena določa, da mora koncesionar voditi posebno evidenco o igralcih, ki vsebuje osnovne podatke z identifikacijo oseb, četrti odstavek istega člena pa izrecno določa, da so podatki iz navedene evidence poslovna skrivnost in jih sme koncesionar sporočati drugim osebam le, če zakon tako določa. Ker je tožnik v obravnavanem primeru brez ustreznih navodil in pooblastil podatke iz evidence tožene stranke izpisoval za svoje lastne potrebe, kar je tudi sam priznal in s tem storil očitane kršitve delovnih obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 27.3.2008, zakonita.

Pritožbena zatrjevanja, da je sporen način pridobivanja dokazov, ker je tožena stranka kršila njegove osebnostne pravice, ko je z uporabo avdio in video nadzora zlorabila namen, ki ga ima ta nadzor po zakonu, so neutemeljena. ZIS v 2. odstavku 78. člena določa, da mora koncesionar v igralnici organizirati avdio video nadzor in recepcijsko službo tako, da je zagotovljen nadzor nad osebami, ki prihajajo v igralnico. Ker je tožnik opravljal delo na delovnem mestu, kjer gostje igralnice dobijo prvi stik s toženo stranko in ker je zaupnost podatkov zelo pomembna, je tožena stranka imela vso pravico, da ravno recepcijsko službo nadzoruje z avdio video nadzorom. Sicer pa velja poudariti, da je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi ob nastopu dela izrecno seznanjen s tem, da se bo njegovo delovno mesto nadzorovalo z avdio video nadzorom, kar izrecno izhaja iz XVI. točke pogodbe, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Neutemeljena so tudi zatrjevanja pritožbe, da je tožena stranka podala izredno odpoved po izteku 30-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR: Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani in ugotovi razloge, ki utemeljuje odpoved pogodbe, je dejansko vprašanje, kar pomeni, da je treba presojati vsak posamezen primer posebej, glede na vse okoliščine primera. V obravnavanem primeru je sicer res izkazano, da je tožnik očitane kršitve delovnih obveznosti storil dne 11. in 12. februarja 2008, izredna odpoved pa mu je bila dana šele 27.3.2008. Vendar kot je povedal predsednik uprave tožene stranke N.T., je vprašanje varovanja in varnosti eno ključnih vprašanj, ki zadeva managament, zato od službe video nadzora pogosto dobiva obvestila o kakšnih sumih in indikacijah. Ta obvestila ki jih dobiva osebno ali po telefonu pa se včasih izkažejo kot problematična. Zato od pristojnih služb vedno zahteva, da se zadeve raziščejo, saj prvo obvestilo o domnevni kršitvi običajno še ne kaže na to, da je bila kršitev dejansko ugotovljena. Zato počaka na pisno obvestilo, saj je mnenja, da so za postopke potrebni pisni dokumenti in dejstva, ki morajo biti podprta z dokazi tako, da je zadeva primerna za odločanje. Tak pisni predlog s pisnim gradivom v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti glede tožnika pa je dobil šele 3.3.2008 in še istega dne je reagiral s sklepom o uvedbi postopka za izredno odpoved. Ker je sodišče prve stopnje izjavo N.T. dokazno ocenilo kot prepričljivo, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, je na tej podlagi pravilno zaključilo, da je odpoved tožniku podana v zakonsko določenem roku, saj od 3.3.2008 do 27.3.2008 še ni potekel 30-dnevni prekluzivni rok.

Upoštevaje navedeno in ker iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka postopek odpovedi vodila v skladu z določili ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 27.3.2008, s katero je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zakonita. V posledice tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vse zahtevke tožeče stranke, kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).