Jedro

Po predpisih EU ter po sodni praksi Sodišča Evropske unije je za ugotovitev upravičenih površin, ko se površine uporabljajo tako za kmetijske kot za nekmetijske dejavnosti, pomembno, da gre za kmetijska zemljišča, na katerih je lahko kmet dovolj samostojen pri njihovi uporabi. Navedene okoliščine mora organ v vsakem primeru preveriti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) zavrnila zahtevek tožnice za neposredna plačila za leto 2013 zaradi ugotovljenih nepravilnosti na površinah 9.87 ha. Ker navedena površina predstavlja več kot 20 % ugotovljenih površin, se zahtevek za izplačilo plačilnih pravic v skladu z določbo 58. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 zavrne.

V pritožbenem postopku je tožena stranka pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila. Ugotavlja, da je bil dne 17. 6. 2013 na kmetijskem gospodarstvu tožnice opravljen ogled površin z daljinskim zaznavanjem, ki je bil zaključen dne 17. 9. 2013. Iz zapisnika o kontrolnem pregledu je razvidno, da so bile pri kontroli ugotovljene nekmetijske oz. neupravičene površine na GERK 1165175, 4250702 in 4010726 na skupni površini 9.87 ha. Pri sporni površini gre za letališče, kjer pa tožeča stranka večkrat letno pokosi travo za hrano živine. V skladu z določbo 8. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik) se v GERK ne uvršča letališče v delu, kjer se raba ne izvaja za potrebe pridelave krme oziroma kmetijskih proizvodov, temveč z namenom vzdrževanja okolice oziroma funkcionalnosti letališča. Pomen posameznih pojmov, kot so orno zemljišče, trajni travnik, upravičen hektar, določajo Uredba 1120/2009/ES in Uredba 73/2009/ES. Po sodbi sodišča EU, št. C-61/09 z dne 14. 10. 2010 je opredelitev ornih zemljišč in trajnih pašnikov ter s tem kmetijskih zemljišč odvisna od dejanske namembnosti teh zemljišč. Uredba 73/2009/ES je glede upravičenega hektarja postavila zahtevo, da se kmetijska površina uporablja za kmetijsko dejavnost, ali pretežno uporablja za kmetijsko dejavnost. Iz mnenja DG AGRI Evropske komisije v dokumentu št. ED V (2010) 86559 z dne 18. 2. 2010 izhaja stališče, da v primeru letališča površine niso upravičene in ne bi smele biti upoštevane za določitev pravic do plačila, ker je glavna uporaba zemljišča povezana z dejavnostjo aerokluba in ker ta aeroklub ne more izvajati svoje dejavnosti brez tega zemljišča. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da 9.87 ha površine spornih GERK predstavlja neupravičeno površino. Po podatkih s strani Agencije za civilno letalstvo namreč gre v konkretnem primeru za letališče/vzletišče z obratovalnim dovoljenjem. Tako je dejansko vzletna steza prvenstveno namenjena vzletanju in pristajanju letal, ne pa kmetijski rabi. Zgolj dejstvo, da tožnica zadevno površino pokosi večkrat letno, pa še ne more upravičiti primarnosti kmetijske rabe, košnja je namreč primarno potrebna za namene vzletanja in pristajanja letal. Navedene površine so namreč del letališča in zanje veljajo posebna pravila in omejitve, ki se nanašajo na rabo zemljišč, a se hkrati uporabljajo za pridobivanje sena, vendar služijo letališki dejavnosti kot temeljni oziroma primarni, ki pa kot takšna ni upravičena do dodelitve in izplačila plačilnih pravic. Na navedeno tudi ne vpliva, da so površine vpisane v GERK. Tožnica je v svoji vlogi upravičene površine prijavila na površini 51.11 ha, neupravičena površina znaša 9.87 ha, kar predstavlja 23,91 % ugotovljene površine. Ker nepravilnost znaša več kot 20 %, tožnica za leto 2013 ni upravičena do izplačila plačilnih pravic.

Tožnica v tožbi ugovarja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Celotna površina GERK-PID 4010726 znaša 12.07.40 ha ter je vsa predhodna leta kakor tudi na dan oddaje vloge za leto 2013 celotna površina predstavljala kmetijsko površino z domačim imenom Letališče. Po vrsti rabe pa je bila v celoti opredeljena kot trajni travnik, za kar se je smelo uveljavljati neposredno plačilo. Pred oddajo vloge je tožnica uskladila stanje kmetijskih površin, ki jih ima v uporabi ter pridobila izpis iz registra kmetijskih gospodarstev za njeno kmetijsko gospodarstvo. Iz uradnih evidenc je tako na dan oddaje vloge izhajalo, da je skupna površina uporabe znašala 65.93.69 ha, pri čemer od navedene površine odpade 12.07.40 ha na površine letališča Moškanjci. Pri vložitvi vloge je tako uporabila podatke iz uradnih evidenc, zato ni mogla vedeti in ni bila seznanjena z dejstvom, da se na površinah, ki so namenjene letališču, ne morejo uveljavljati oziroma vrisati GERK. Šele 6 mesecev po oddaji vloge je bila seznanjena s popravljenim izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev, iz katerega je izhajalo, da so na podlagi kontrolnega pregleda po uradni dolžnosti izvedene določene spremembe GERK na njenih zemljiščih. Prav tako je bilo navodilo, da se površine pristajalnih stez letališč ne morejo upoštevati, posredovano šele v letu 2014. Na podlagi navedenega zaključuje, da Agencija v letu 2013 ni imela osnove za izvzetje površin pristajalne steze, saj so bile v vlogi v celoti upoštevane uradne evidence GERK. Prav tako niso obstajali pogoji za popolno zavrnitev njene vloge za leto 2013, saj razlika med površinami po uradnih evidencah 65.93.69 ha ter neupravičeno površino 9.87 ha znaša manj kot 20 %, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za popolno zavrnitev vloge. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali kmetijske površine tožničinega kmetijskega gospodarstva, ki se uporabljajo za potrebe letališča, predstavljajo površino, ki je upravičena do podpor.

Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev v 8. členu določa površine, ki morajo biti izključene iz GERK. V skladu s četrtim odstavkom se tako v GERK ne uvršča letališč v delu, kjer se raba ne izvaja za potrebe pridelave krme oz. kmetijskih proizvodov, temveč z namenom vzdrževanja okolice oziroma funkcionalnosti letališča. Glede na predpise EU (Uredba Sveta ES, št. 1782/2013 in Uredba št. 73/2009) ter sodno prakso Sodišča Evropske unije (zadeva C-61/09, C-684/13) je za ugotovitev upravičenih površin, ko se površine uporabljajo tako za kmetijske kot za nekmetijske dejavnosti, pomembno, da gre za kmetijska zemljišča, na katerih je lahko kmet dovolj samostojen pri njihovi uporabi. Navedene okoliščine mora organ v vsakem primeru preveriti.

Upravni organ je v postopku ugotovil, da se sporna zemljišča uporabljajo za izvajanje dejavnosti aerokluba. Tako so namenjena vzletanju in pristajanju letal. Po podatkih Agencije za civilno letalstvo gre za letališče/vzletišče z obratovalnim dovoljenjem. Tožnica je v postopku pojasnila, da navedene površine pokosi povprečno pet krat letno, ker na njih ne sme biti previsoke trave. Pokošeno travo porabi za hrano živine. Na podlagi navedenih ugotovitev je tožena stranka zaključila, da je košnja, ki jo na spornih površinah izvaja tožnica, primarno potrebna za namene vzletanja in pristajanja letal, zato površine služijo letališki dejavnosti kot primarni dejavnosti, za katero veljajo posebna pravila in omejitve.

Navedenim zaključkom tožene stranke glede primarne rabe zemljišč na območju letališča Moškanjci tožnica v pritožbi niti v tožbi ne ugovarja. Opredelitvi zemljišč kot neupravičene površine ugovarja izključno iz razloga, da so bila obravnavana zemljišča v času vložitve vloge za leto 2013, kakor tudi v prejšnjih letih, po uradnih evidencah del GERK in upravičena do plačil, da je do spremembe prišlo šele po vložitvi vloge za subvencijo, ter da je svojo vlogo oprla na podatke uradne evidence. Navedeni ugovori pa za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso relevantni. Kot je že navedeno v točki 8. te obrazložitve se v vsakem primeru posebej presojajo konkretne okoliščine rabe zemljišč, tem ugotovitvam pa tožnica ne ugovarja.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede ugotovljenih sankcij, saj je po podatkih spisa tožena stranka pravilno ugotovila odstotek neupravičenih površin glede na v vlogi prijavljene površine.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka in se nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje. Posledično je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.