Jedro

Za odločitev sodišča druge stopnje je bilo bistvenega pomena vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi, katere obstoj in pravice na njeni podlagi uveljavlja tožnik, veljavno sklenjena. V zvezi s tem vprašanjem tožnik ne postavlja trditev, ki bi bile lahko pomembne za odločitev o pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2004 na delovnem mestu merilni asistent na Oddelku za kardiologijo in angiologijo ter za namestitev na to delovno mesto. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka, svoje stroške pa krije sam. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku dne 12. 5. 2004 predlagala spremembo pogodbe o zaposlitvi in mu jo spremenjeno ponudila v podpis, vendar je tožnik ni želel podpisati. Fotokopijo osnutka pogodbe, ki je bila v letu 2004 s strani direktorja tožene stranke podpisana, je tožnik podpisal 8. 6. 2007. Sodišče prve stopnje je presodilo, da na tak način pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, saj ob podpisu za sklenitev ni bilo (več) volje tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2004 v letu 2007 ni bila sklenjena, zato tožnik pravic na njeni podlagi ne more uveljavljati.

3. Tožnik je zoper sklep o nedopustitvi revizije vložil pritožbo. Navaja, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključek sodišč prve in druge stopnje, da do soglasja volj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, saj sodišči dokazov, ki govorijo v prid tožniku, nista obravnavali. Zato obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami. Odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja o podanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Tožnik je na ponujeno pogodbo o zaposlitvi dal pripombe, ki jih je tožena stranka sprejela in predlog pogodbe popravila, vendar popravljenega izvoda tožniku ni dala v podpis. Predlog je bil takrat s strani direktorja tožene stranke podpisan, torej je soglasje volj obstajalo. To je tožnik v pritožbi izpostavil. Po ustaljeni sodni praksi se razveljavi sodba sodišča prve stopnje, ki ne odgovori na odločilne pritožbene navedbe. Prav tako sodišča druge stopnje razveljavijo sodbo sodišča prve stopnje, ki je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj verjame odločitvi prvostopenjskega sodišča in obema zaslišanima pričama, ni navedlo, zakaj šteje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna tudi glede vročitve predloga pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto merilni asistent dne 12. 5. 2004. Tako postopanje je nedopustno, ker dvom ni razčiščen, gre pa za pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev. Odločilno je dejstvo, da je tožnik na predlog pogodbe o zaposlitvi podal pripombe, tožena stranka jih je sprejela in pripravila nov predlog, ki pa ga tožnik ni dobil v podpis. Pogodba je bila ves čas realizirana, saj je na delovnem mestu merilnega asistenta tožnik ves čas delal. Od Vrhovnega sodišča zato pričakuje odločitev, ali se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno tudi na podlagi teorije o realizaciji.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 32. člena se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Sodna presoja Vrhovnega sodišča je po tretjem odstavku 30. člena ZDSS-1 omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj tega razloga.

7. To sodišče je v številnih doslej sprejetih odločitvah v zvezi s pritožbami o nedopustitvi revizije sprejelo stališče, da mora pritožnik, če s pritožbo želi uspeti, v pritožbi navesti, od katerih odločitev Vrhovnega sodišča odstopa odločitev sodišča druge stopnje, ki je predmet presoje. Pri tem mora pritožnik navesti opravilne številke odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje. Enako načelo velja tudi pri ugotavljanju neskladnosti med posameznimi odločitvami sodišča druge stopnje. Tožnik v pritožbi za primerjavo pravilnosti odločitve v obravnavani zadevi ne ponuja nobene konkretne odločitve Vrhovnega sodišča oziroma sodišča druge stopnje.

8. Določba 32. člena ZDSS-1 ne uvaja možnosti splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje, zato pritožbene navedbe, ki izražajo nestrinjanje z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje in ki se v pretežnem delu nanašajo na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki je lahko revizijski razlog) in ugotovljeno dejansko stanje (ki ni niti dovoljen revizijski razlog), zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

9. Tudi smiselno sklicevanje na kršitev določbe iz 1. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 v zvezi z vprašanjem, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi teorije o realizaciji, ni dovoljen pritožbeni razlog. Presoja pogoja za dopustitev revizije iz tega razloga, to je, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju je prepuščena izključno sodišču druge stopnje in takšne presoje stranka s pritožbo ne more izpodbijati.

10. Bistvenega pomena za odločitev sodišča druge stopnje je bilo vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi, katere obstoj in pravice na njeni podlagi uveljavlja tožnik, veljavno sklenjena. V zvezi s tem vprašanjem tožnik ne postavlja trditev, ki bi bile lahko glede na navedeno bistvene za odločitev o pritožbi. Ker obstoj pritožbenega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 ni dokazan, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.