Jedro

Tožnik je v letu 2007 podpisal fotokopijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto merilni asistent, ki mu je bila ponujena v letu 2004, pa je tedaj ni sprejel. Ker tožena stranka v letu 2007 ni bila več pripravljena skleniti ponujene pogodbe o zaposlitvi in ker je ponudba, ki je tožnik ni pravočasno sprejel, ni več vezala, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki S.B.M.,... na delovnem mestu merilnega asistenta na Oddelku ..., na podlagi obojestransko podpisane pogodbe o zaposlitvi št. 04/DN-1088 z dne 7.5.2004 in da ga je tožena stranka dolžna premestiti na delovno mesto merilni asistent na Oddelku ..., v roku 8 dni pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 395,61 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Iz odgovora na ponujen predlog nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15.5.2004 jasno izhaja, da je tožnik dne 12.5.2004 prejel predlog nove pogodbe o zaposlitvi, kateremu je bil priložen tudi opis delovnega mesta. Iz zadnjega odstavka 1. alineje, na prvi strani odgovora na predlog nove pogodbe izhaja, da je tožnik delodajalcu predlagal, da se kot naziv delovnega mesta navede merilec hemodinamskih parametrov in sodelujoči član zdravstvenega tima pri invazivni srčni diagnostiki in terapiji oziroma intervenciji. Ker tožnik takrat ni poznal, kako je zgoraj navedeno delovno mesto zapisano v sistemizaciji, ga je opisal po svojih najboljših močeh in znanju. Gre za identični opis, kot se v sistemizaciji imenuje delovno mesto merilnega asistenta. V odgovoru je tožnik opisal, da za opravljanje teh del in nalog pod nazivom delovnega mesta višji zdravstveni tehnik ni kvalificiran in glede na to, da je iz pogodbe jasno razvidno, da je tožnik podal odgovor z dne 15.5.2004, na predlagano mesto višjega zdravstvenega tehnika, je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni dokazno ocenilo pogodbe o zaposlitvi št. 04/DN z dne 7.5.2004.,glede v 2. točki pogodbe navedeno delovno mesto višjega zdravstvenega tehnika. Iz pogodbe o zaposlitvi št. 04/DN-1088 z dne 7.5.2004 je razvidno, da je tožena stranka upoštevala tožnikove pripombe in da je na mesto višjega zdravstvenega tehnika navedla delovno mesto merilni asistent in namesto plače v višini 152.067,30 SIT plačo v znesku 170.420,25 SIT. Navedenega pa sodišče ni ocenilo, kar pomeni, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Navedeno absolutno bistveno kršitev pa je sodišče storilo tudi s tem, ko se ni izjasnilo o odločilnih dejstvih, da tožnik dne 11.8.2006 sploh ni delal, zato ne drži zabeležka na pogodbi o zaposlitvi, da tožnik pogodbe tega dne ni hotel podpisati in ker se sodišče ni opredelilo glede dejstva, da je tožnik delal na delovnem mestu merilnega asistenta že od začetka zaposlitve pri toženi stranki. Obe pravdni stranki sta že v mesecu maju 2004 imeli voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto merilnega asistenta, kar kaže na to, da mu je tožena stranka ponudila 7.5.2004 predlog pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto in da je tožnik podal dne 15.5.2004 odgovor in pripombe na predlog pogodbe, vendar se o tem sodišče ni izjasnilo in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze in sprejelo pravilno dokazno oceno, ki je tudi ustrezno obrazložena. Nesporno je, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998 in prav tako je nesporno, da je bila tožniku v letu 2004, zaradi nove sistemizacije, v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi z dne 7.5.2004 ter da tožnik te pogodbe ni podpisal, saj je imel na ponujeno pogodbo o zaposlitvi pripombe ter je te pisne pripombe podal dne 15.5.2004. Predlog pogodbe o zaposlitvi iz leta 2004 je po svoji vsebini ponudba in te ponudbe tožnik ni sprejel. V nobenem primeru ni mogoče šteti, da bi ponudba toženo stranko obvezovala kar tri leta, ko je tožnik podpisal fotokopijo pogodbe in začel trditi, da je pogodba sklenjena. Tožnik zaslišan kot stranka je sam izpovedal, da mu je tožena stranka izplačevala ves čas plačo za delovno mesto višji zdravstveni tehnik in, če bi tožnik res štel, da opravljala delo merilnega asistenta bi zelo verjetno v smeri prikrajšanja pri plači reagiral takoj in ne šele čez tri leta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti in prav tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo s sklicevanjem na domnevno nasprotje med razlogi navedenim v obrazložitvi izpodbijane sodbe in dejstvi, ugotovljenimi v sodnem postopku, uveljavlja pritožba.

Za odločitev v navedenem individualnem delovnem sporu je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dne 12.5.2004 vročila predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto merilni asistent in da je tožnik podal dne 15.5.2004 pripombe oziroma odgovor na ponujen predlog pogodbe o zaposlitvi, ter da je tožnik šele dne 8.6.2007 podpisal fotokopijo pogodbe o zaposlitvi ter jo vrnil toženi stranki z zahtevo, da ga razporedi na delovno mesto iz te pogodbe o zaposlitvi in sicer na delovno mesto merilni asistent. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višji zdravstveni tehnik. Tako tožnik, kot priči S.H. in D.N. so izpovedali, da je tožena stranka tožniku v letu 2004 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, katere pa tožnik ni podpisal, ampak je samo podpisal prejem predloga pogodbe o zaposlitvi dne 12.5.2004. Ker se tožnik s predloženim predlogom pogodbe o zaposlitvi ni strinjal je podal odgovor na ponujen predlog nove pogodbe o zaposlitvi dne 15.5.2004. Priča D.N. je izpovedala, da se je tožnik leta 2007 oglasil v kadrovski službi in želel vpogledati v personalno mapo, kar mu je tudi omogočila in nato je želel fotokopijo predloga pogodbe o zaposlitvi iz leta 2004, ker je svoj izvod pogodbe založil. Izpovedala je, da je tožniku povedala, da po tolikih letih ne more podpisati pogodbe, ki mu je bila nekoč ponujena v podpis in da se je v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi potrebno na novo dogovoriti, tako z vodjo kadrovske službe kot z glavno sestro zavoda. Na njegovo izrecno zahtevo pa mu je dala fotokopijo pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je potrdil tudi tožnik ob soočenju s pričo. Tožnik je izpovedal, da je fotokopijo pogodbe o zaposlitvi z dne 7.5.2004, ki jo je prejel v kadrovski službi nato podpisal dne 8.6.2007 in jo vrnil delodajalcu ter da je štel, ker je bila pogodba že podpisana s strani direktorja tožene stranke, da je sedaj doseženo soglasje volje strank za sklenitev pogodbe za delovno mesto merilni asistent. Za odločitev v sporni zadevi je bistveno, da tožena stranka tožniku v letu 2007 ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto merilni asistent in s tem, ko je tožnik podpisal fotokopijo pogodbe o zaposlitvi z dne 7.5.2004, ki je bila vložena v njegovo personalno mapo z opombo, da tožnik pogodbe ni podpisal, ne pomeni veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, četudi je bil osnutek pogodbe v letu 2004, podpisan s strani direktorja tožene stranke. Tožena stranka pravilno opozarja, da v letu 2007 ni bila več pripravljena skleniti ponujene pogodbe in pri tem ni bistveno ali je tožena stranka 12.5.2004 tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi z takšno vsebino, kot jo je tri leta kasneje podpisal tožnik ali z drugačno vsebino. Dejstvo je, da tožena stranka v letu 2007 ni imela namena s tožnikom skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in sicer da bi naj tožena stranka zadnji list pogodbe prenesla iz stare pogodbe na novo pogodbo; da je tožnik delal na delovnem mestu iz opisa merilnega asistenta že od začetka zaposlitve pri toženi stranki vse do sporne premestitve; da bi naj tožena stranka, na tožnikov odgovor z dne 15.5.2004, v katerem je zahteval spremembo naziva delovnega mesta in spremembo bruto plače, spremenila osnutek pogodbe o zaposlitvi in navedla drugo delovno mesto in plačo. Pravno podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Zakon o delovnih razmerjih v 47. členu določa, da lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi predlaga katera koli stranka, če se spremenijo pogoji iz 3., 5. in 6. alineje 1. odstavka 29. člena ter v primerih iz 90. člena tega zakona in da se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristaneta obe stranki. Ker gre za pogodbeni odnos, dogovor dveh strank, lahko katerakoli stranka predlaga spremembo in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in do spremembe ali sklenitve nove pogodbe pride na predlog stranke, ki mora svojo namero sporočiti nasprotni stranki, nasprotna stranka pa mora na to pristati. Pri presoji kdaj gre za ponudbo lahko smiselno uporabimo določila civilnega prava o ponudbi. Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (22. člen OZ). ZDR ne določa, do kdaj predlog (ponudba) veže stranko, ki ga je podala, razen v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko se mora delavec v 30 dneh od prejema pisne ponudbe izjasniti, ali se strinja s sklenitvijo nove pogodbe. Smiselno je sicer, da stranka določi rok v predlogu, če pa rok ni določen se smiselno uporabljajo določila OZ in sicer 26. člen OZ, ki določa, da ponudba v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka, če pa rok za sprejem ni določen pa veže ponudnika toliko časa kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter da o njej odloči in da odgovor o sprejemu prispe do ponudnika. Ponudba, v kateri ni določen rok za sprejem se šteje za zavrnjeno, če ni sprejeta takoj, razen, če iz okoliščin izhaja, da ima naslovnik nekaj časa za premislek. Torej predlog veže stranko toliko časa kolikor je potrebno, da druga stranka nanj odgovori. V zvezi s podanim predlogom za spremembo pogodbe o zaposlitvi Zakon o delovnih razmerjih tudi ne določa sodnega varstva. Če torej ni podano soglasje pogodbenih strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi, na podlagi enostranske odločitve delodajalca ali delavca, do sklenitve spremembe ali nove pogodbe ne bo moglo priti.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ZDR določa, da nova pogodba velja, če je doseženo soglasje obeh pogodbenih strank, v konkretnem primeru pa do soglasja strank v letu 2004 ni prišlo, tožene stranke pa ponudba po treh letih tudi ni več obvezovala.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvenega pomena (336. člen ZPP) Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP, v izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor tožene stranke ni bil potreben in v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena istega zakona v zvezi z 2. odstavkom 130 člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008 – ZPP-D) odločalo tudi o tem ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praski sodišča druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.