Jedro

Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku.

Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega E.P. se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu pod točko XII. izreka spremeni tako, da se osebni avtomobil Audi, tip A3, reg. št. BIH, s kontaktnim ključem, obdolženemu E.P. ne odvzame.

II. V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika ter sodnega tolmača na pritožbeni stopnji se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolžene M.Š., H.P. in E.P. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jim izreklo obdolženemu Š. kazen tri leta in osem mesecev zapora in denarno kazen v skupnem znesku 1.600,00 EUR, obdolženemu P. kazen tri leta in dva meseca zapora in denarno kazen v skupnem znesku 1.600,00 EUR, obdolženemu E.P. pa kazen tri leta in dva meseca zapora in denarno kazen v višini osemdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupaj 1.600,00 EUR. Denarne kazni so obdolženci dolžni plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencem v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 7. 10. 2020 od 17.20 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je vsem obdolžencem izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžence oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa stroški in nagrada po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov obdolženima M.Š. in E.P. bremenijo proračun. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencem izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, obdolženemu E.P. konkretno mobilnega telefona znamke Samsung s SIM kartico. Odločilo je še, da se odvzame tudi osebni avtomobil Audi, tip A3, s kontaktnim ključem.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega E.P. zaradi odločbe o kazni, odločbe o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, oboje tudi zaradi kršitve 2., 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje glede glavne in stranske kazni ter varnostnega ukrepa odvzema osebnega avtomobila spremeni.

3. Na zahtevo zagovornika je bila seja senata višjega sodišča, po posredovanih obvestilih, opravljena v navzočnosti obdolženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca ter sodnega tolmača za hrvaški jezik.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma zatrjevana pritožbena razloga zaradi odločbe o kazni in izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, zagovornik opira na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, torej kršitev kazenskega zakona, iz nadaljnje pritožbene obrazložitve pa je razvidno njegovo nasprotovanje ustreznosti oziroma primernosti višine izrečene kazni obdolžencu in neutemeljenosti izdaje odločbe o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila. Po vsebini torej izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP in zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, ne pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Sodišče namreč krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji le takrat, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu, če torej sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

6. Po mnenju zagovornika je sodišče obdolžencu izreklo previsoko zaporno kazen, denarno kazen, stransko kazen izgona tujca iz države, ter neutemeljeno ukrep odvzema osebnega avtomobila Audi, tip A3. Kazni so pretirane tako glede teže očitanega kaznivega dejanja, kot okoliščin storitve le-tega, olajševalne okoliščine pa premalo upoštevane. Izpostavlja lanskoletno spremembo določbe 308. člena KZ-1 glede kazni, ki jo je zakonodajalec za kvalificirano obliko iz šestega odstavka tega člena drastično zvišal. Zaradi navedenega zvišanja prihaja po mnenju zagovornika pri obsodbah storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, ki so v zadnjem času množično obravnavani pred slovenskimi sodišči, do neenake obravnave, kar je nedopustno z vidika ustavne ureditve Republike Slovenije, ki je po 2. členu Ustave pravna država, neenakost obravnave pa predstavlja še kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, kot tudi enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva iz 14., 22. in 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. 7. V času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se je že uporabljal spremenjeni KZ-1, s katerim je bila zaporna kazen za to kaznivo dejanje zvišana iz razpona od enega do osmih let zapora na od treh do petnajstih let zapora. Zakon s tako predpisano kaznijo torej velja oziroma je veljal že v času izvršitve kaznivega dejanja, razlogi za potrebno spremembo pa so bili pojasnjeni ob spreminjanju v zakonodajnem postopku. Sodišče je obdolžencu izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora, torej na spodnjem minimumu predpisane kazni za očitano kaznivo dejanje. Odločitev je pojasnilo v točki 6 obrazložitve sodbe, ko je utemeljeno poudarilo težo kaznivega dejanja (torej izvršitveno ravnanje in vlogo obdolženca pri kaznivem dejanju), okoliščine storitve in krivdo obdolženca. Obteževalnih okoliščin ni zasledilo, ugotovljeni olajševalni okoliščini popolnega in jasnega priznanja krivde obdolženca - kar je skrajšalo kazenski postopek, ter njegovo dosedanjo nekaznovanost pa je glede na izrečeno kazen zapora na minimumu predpisane z zakonom ustrezno upoštevalo. Zagovornik nima prav, da je nekaznovanost obdolženca takšna posebna olajševalna okoliščina, ki bi utemeljevala izrek omiljene kazni, temveč gre za olajševalno okoliščino, ki se upošteva pri splošni odmeri kazenske sankcije.

8. Konkretni pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju, na kateri se sklicuje zagovornik in ju je višje sodišče za potrebe odločanja o pritožbi pridobilo v skladu z določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP ter prebralo na seji ob navzočnosti obeh strank in zagovornika, za obravnavani primer obdolžencu izrečene kazni zapora ne moreta biti neposredno uporabljivi na način, kot skuša to doseči zagovornik. Vsaka zadeva je namreč primer zase in terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni. Tudi morebitna uporaba omilitvenih določb je vselej odvisna od obstoja določenih zakonskih pogojev, ki pa v obravnavanem primeru za obdolženca ne obstajajo. Ni za prezreti, da je z izvršitvijo kaznivega dejanja izpolnil kar dva zakonska znaka kvalificirane oblike po šestem odstavku 308. člena KZ-1, kot član hudodelske združbe in z povzročitvijo nevarnosti za življenje in zdravje ljudi - osmih tujcev. Kaznivi dejanji po predhodnih pravnomočnih sodbah v drugih zadevah, na kateri se sklicuje zagovornik, nista bili izvršeni v hudodelski združbi, sodišče pa je takrat pri izreku in odmeri kazni zapora obdolžencem upoštevalo številne, tudi posebne olajševalne okoliščine in na tej podlagi uporabilo omilitvena določila. Ali je to storilo utemeljeno, pa ne more biti več predmet tega pritožbenega postopka. Zatrjevane kršitve ustavnih pravic in pravic EKČP pri odmeri kazni obdolženemu E.P., torej niso podane.

9. Enako velja za odmero denarne kazni. Izrek te stranske kazni je pri obsodbi očitanega kaznivega dejanja obligatoren, njene višine pa ne določajo zgolj neugodne premoženjske razmere obdolženca. Zato sklicevanje zagovornika na dejstvo, da je obdolženec ostal brez zaposlitve in se nahaja v priporu, ne more biti uspešno. Na pavšalne pritožbene trditve, da je napačno izračunan dnevni znesek denarne kazni, pretirana pa tudi količina izrečenih dnevnih zneskov, ni mogoče odgovoriti, po presoji višjega sodišča pa določeno število osemdeset dnevnih zneskov povsem ustreza splošnim pravilom o odmeri kazni, višina dnevnega zneska pa ugotovljenim premoženjskim razmeram obdolženca ob izreku sodbe.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena graja nesorazmernosti izrečene stranske kazni izgona tujca iz države za čas štirih let. Ni dvoma, da takšen ukrep po prestani kazni pomeni omejitev možnosti prihoda obdolženca v našo državo za določeno obdobje - kar je sicer tudi njegov namen, v ničemer pa obdolženec ne bo omejen pri iskanju morebitne zaposlitve v drugih državah, kot neutemeljeno navaja zagovornik. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo odločitev določenega časa trajanja izrečene stranske kazni, višje sodišče pa tem razlogom v celoti pritrjuje.

11. Utemeljeno pa zagovornik nasprotuje izrečenemu varnostnemu ukrepu odvzema osebnega avtomobila Audi, tip A3, v točki XII. izreka izpodbijane sodbe. Višje sodišče soglaša z navedbami zagovornika, da glede na vlogo obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja ni podana takšna stopnja nevarnosti ponovne uporabe osebnega vozila za storitev novega kaznivega dejanja, ki bi utemeljevala izrek odvzema vozila, in da je posledično ta izrečeni varnostni ukrep pretiran in torej neutemeljen. V tem delu je zato ugodilo pritožbi in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe v točki I (prvi odstavek 394. člena ZKP). Čeprav v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje sploh ni navedeno, komu se to osebno vozilo odvzame, je iz podatkov kazenskega spisa jasno razvidno, da je vozilo last obdolženega E.P..

12. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je v ostalem njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Zaradi delne ugoditve pritožbi v korist obdolženca, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP). Stroški tolmačenja obremenjujejo proračun (peti odstavek 92. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, pa je tudi višje sodišče odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika na pritožbeni stopnji izplačajo iz proračuna (prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).