Jedro

Višje sodišče je sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov. Ta so bila v ustavnosodni presoji že vzpostavljena (glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/09-21, Up-878/09-26, z dne 28. 9. 2011 ter Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017). Presodilo je tako i) preventivni učinek odvzema kot tudi ii) sorazmernost in nujnost ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jim je zaporne kazni ter stranske denarne kazni. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je vsem izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Obsojence je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter jim po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, med drugim je odločilo, da se odvzame tudi osebni avtomobil Audi, tip A3, s kontaktnim ključem.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika obsojenega C. C. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se osebni avtomobil Audi, tip A3, s kontaktnim ključem, obsojenemu C. C. ne odvzame. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da obremenjujejo proračun.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vložil zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbo višjega sodišča v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni na način, da se osebno vozilo Audi, tip A3, odvzame.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obsojenemu C. C., ki se o njej ni izjavil. B.

5. Prvič, odločitev, ki jo predlaga vložnik, je v nasprotju s prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari (10. člen ZKP, 31. člen Ustave). Prepoved namreč učinkuje tako, da tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi prepoveduje spremembo pravnomočne sodbe glede kazenske sankcije v škodo obsojenca (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-46/99 z dne 18. 12. 1999, 8. točka obrazložitve). Sprememba, ki jo glede pravnomočne odločbe o varnostnem ukrepu predlaga vložnik, bi pomenila odvzem lastninske pravice in je nedvomno v obsojenčevo škodo. Drugačno zatrjevanje sloni zgolj na stališču, da varnostni ukrep odvzema predmetov ni kazenska sankcija, kar je v očitnem nasprotju s 3. členom KZ-1. Navedeno ne izhaja niti iz v zahtevi citiranega komentarja (Z. Dežman, uvodni komentar k šestemu poglavju, v: M. Šepec (ur.): Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Ljubljana, 2021, str. 581).

6. Drugič, višje sodišče je v zvezi z odvzemom osebnega vozila obsojenemu C. C. podalo zadostne in razumne razloge (11. točka obrazložitve sklepa). Pri tem je izhajalo iz obsojenčeve vloge pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in je v razlogih prvostopenjske sodbe, ki jo je višje sodišče v delu, ki se ne nanaša na odvzem vozila, potrdilo, tudi natančneje opisana. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je obsojenec opravljal vlogo izvidnice, ter da prevoza ilegalnih prebežnikov z njegovim vozilom, za katerega vložnik predlaga, naj se mu odvzame, ni opravljal. Na tej podlagi je presodilo, da ni podana takšna stopnja nevarnosti ponovne uporabe oziroma vozila za storitev novega kaznivega dejanja, ki bi utemeljevala izrek odvzema vozila, in da je posledično ukrep pretiran in neutemeljen. Glede na navedeno zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Tretjič, v zahtevi ni mogoče prepoznati navedb, iz katerih bi izhajala kršitev kazenskega zakona. To namreč vložnik utemeljuje z navedbami, da je bila vloga obsojenega kot člana hudodelske združbe pri izvedbi prevoza zelo pomembna, posledično pa je obstajala tudi možnost, da bo C. C. tudi po prestani zaporni kazni nadaljeval z izvrševanjem istega kaznivega dejanja. V tem je mogoče prepoznati kvečjemu drugačno oceno dejanskih okoliščin, ki naj bi po presoji vložnika narekovale drugačno odločitev, in ne kršitev kazenskega zakona.

8. In končno, vložnik sicer zatrjuje, da naj bi bila izpodbijana odločba pokazatelj neenotnega sodnega odločanja o odvzemu predmetov, vendar pri tem ne pove, kakšno naj bi bilo zakonito in ustaljeno razumevanje prvega odstavka 73. člena KZ-1. Ne glede na to Vrhovno sodišče ocenjuje, da je višje sodišče v konkretnem primeru sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov. Ta so bila v ustavnosodni presoji že vzpostavljena (glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/09-21, Up-878/09-26, z dne 28. 9. 2011 ter Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017). Višje sodišče je presodilo tako i) preventivni učinek odvzema kot tudi ii) sorazmernost in nujnost ukrepa, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo (11. točka obrazložitve sodbe). Zgolj drugačno stališče vložnika ne pomeni, da je sodišče kršilo kazenski zakon, niti da je odločitev višjega sodišča arbitrarna in sprejeta brez vsebinske obrazložitve.

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

10. Odločitev je bila sprejeta soglasno.