Jedro

Izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti in tudi vsaka druga izpolnitev denarnih obveznosti praviloma za pravne osebe ni priznana kot težko popravljiva škoda. Tožeča stranka pa niti z izkazom poslovnega izida niti z drugimi ponudenimi dokazi, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, s tem pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za morebitno izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odložil pravni učinek sklepa o izreku denarne kazni Inšpektorata za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, št. 06122-2712/2010/147 z dne 28. 3. 2012, in sicer do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča RS o tožbi tožeče stranke zoper navedeni sklep upravnega organa prve stopnje. Ta je z navedenim sklepom tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel denarno kazen v znesku 125.000,00 EUR, ki je bila zagrožena tožeči stranki s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-2712/2010/99 z dne 22. 12. 2011. Zavezancu je bila zagrožena ponovna denarna kazen v istem znesku, če ne bo takoj po vročitvi sklepa z dne 28. 3. 2012 prenehal z gradnjo bioplinarne na tam navedenih zemljiščih v k. o. ... Pritožba tožeče stranke je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke, št. 0612-95/2011-26 z dne 22. 5. 2012. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče uvodoma citira določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in meni, da v obravnavanem primeru zakonski pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, saj tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Tožeča stranka le pavšalno navaja, da ji grozi težko popravljiva škoda, ki bi ji nastala, če bi odobrena namenska sredstva kreditov uporabil za plačilo denarne kazni. Poleg tega škoda sama zase še ne pomeni, da je težko popravljiva. Tožeča stranka niti ne dokazuje in niti ne zatrjuje, da drugih sredstev za plačilo denarne kazni nima.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, skupaj s stroški postopka in obrestmi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Graja ugotovitev sodišča, da ni zatrjeval in dokazoval, da nima drugih sredstev, saj je že v zahtevi navedel, da za uresničitev namena financiranja izvedbe projekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, sklenil pogodbo z dne 3. 7. 2009 za posojilo v višini 7.000.000,00 EUR. To posojilo ni namenjeno za plačilo denarne kazni, drugih sredstev pa nima in negativnih dejstev ni treba dokazovati. Če bi plačal denarno kazen iz sredstev kredita, bi posojilodajalec lahko odstopil od posojilne pogodbe. Sodišče je kot edini dokaz upoštevalo izkaz poslovnega izida, drugih trditev in dokazov pa ni upoštevalo in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ključni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, s katero se bi odložila izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, možnost nastanka težko popravljive škode, ki bi jo tožeča stranka utegnila utrpeti z izvršitvijo tega akta. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

6. V obravnavanem primeru tožeča stranka predlaga odložitev plačila izrečene denarne kazni v višini 125.000,00 EUR, ki ji je bila izrečena s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora. Iz upravnih spisov, priloženih sodnemu spisu, izhaja, da je bila tožeči stranki s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-2712/2010/99 z dne 22. 12. 2011, ta denarna kazen zagrožena, če tožeča stranka ne bi prenehala z gradnjo nelegalnega objekta. Da je objekt bioplinarne nelegalna gradnja, je bilo ugotovljeno z odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata za okolje in prostor, št. 06122-2712/2010/19 z dne 21. 1. 2011, s katero je bil izrečen tudi ukrep takojšnje ustavitve gradnje, ki pa ga tožeča stranka ni spoštovala in je nadaljevala z gradnjo, kar je bilo zapisniško ugotovljeno tudi pred izdajo izpodbijanega sklepa.

7. Tožeča stranka s svojimi tožbenimi in pritožbenimi navedbami ni izkazala, da bi ji s plačilom denarne kazni, ki je skladna z določbo 1. alineje prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), nastala težko popravljiva škoda. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah navedlo, da izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti in tudi vsaka druga izpolnitev denarnih obveznosti, praviloma za pravne osebe ni priznana kot težko popravljiva škoda. Tožeča stranka pa niti z izkazom poslovnega izida niti z drugimi ponudenimi dokazi, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, s tem pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za morebitno izdajo začasne odredbe. Ta odločitev pa je tudi skladna z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 215/2009 in I Up 76/2012).

8. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi s 83. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

9. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.