Jedro

Pooblastilo, ki ga je tožnik dal odvetniku 8. 12. 2010, je splošno in med drugim obsega tudi sprejem odločb v zvezi z zadevo, v kateri je bilo dano. Pooblastilo je bilo predloženo v zadevi inšpekcijskega nadzora, v kateri je bil izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 22. 12. 2011. Izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe je del postopka inšpekcijske zadeve in se torej splošno pooblastilo za zastopanje v taki zadevi nanaša tudi na vročanje sklepov o dovolitvi izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje tožniku izrekel denarno kazen v znesku 125.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-2712/2010/99 z dne 22. 12. 2011 (1. točka izreka), in ki jo mora plačati v roku 15 dni (2. točka izreka), sicer se bo kazen prisilno izterjala (3. točka izreka) ter mu zagrozil z izrekom ponovne denarne kazni v znesku 125.000,00 EUR, če takoj po vročitvi tega sklepa ne po prenehal z gradnjo zahtevnega energetskega objekta – bioplinarne na zemljiščih s parc. št. 1166 in 1168, obe k.o. … (4. točka izreka). S 5. točko izreka je odločil, da se v zemljiško knjigo vpiše zaznamba zakonske zastavne pravice terjatev po tem sklepu, to točko izreka pa je organ druge stopnje spremenil tako, da se vpis nanaša na nepremičnine z navedenima parcelnima številkama, v preostalem delu je pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu sklep o dovolitvi izvršbe z dne 22. 12. 2011, s katerim mu je bila zagrožena denarna kazen, ni bil vročen. Vročen naj bi bil le odvetniku A.A., ki pa naj ne bi bil pooblaščen za vročanje sklepov o dovolitvi izvršbe, oziroma za vlaganje pritožb zoper te sklepe. Navedeni odvetnik naj bi bil pooblaščen le za zastopanje tožnika v zvezi s pritožbo zoper odločbo z dne 21. 1. 2011 in mu zato pooblastila ni bilo treba preklicati. Zato meni, da ne more veljati domneva iz četrtega odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijani sklep naj bi bil tako izdan preuranjeno. Že zato bi ga bilo po tožnikovem mnenju treba odpraviti.

Pritožbeni organ naj se v obrazložitvi svoje odločbe ne bi opredelil do navedb, da je gradnja nove strojnice predvidena po pravnomočnem gradbenem dovoljenju št. 351-719/2006-34 z dne 20. 12. 2007. Tožnik meni, da z izgradnjo strojnice ni kršil prepovedi nadaljevanja del na nelegalnih gradnjah in da to izhaja tudi iz obrazložitve sklepa organa prve stopnje. Pritožbeni organ naj se tudi ne bi opredelil do navedbe, da je tožnik porušil zgrajeni fermenter 2, kar mu nalagata ureditvena določba in sklep o dovolitvi izvršbe z dne 12. 12. 201. Navaja, da ne drži ugotovitev, da je nova strojnica postavljena na fermenterju 2. V zvezi s tem vprašanjem naj bi bil sklep v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP, tožniku pa naj ne bi bilo mogoče očitati, da je kršil prepoved nadaljevanja del na nelegalnih gradnjah. Pritožbenemu organu očita kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj ne bi pritožbe preizkusil v omenjenih delih. Sodišču predlaga, naj izvede ponujene dokaze in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, podredno pa, naj odpravi odločbo organa druge stopnje in zadevo vrne organu druge stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost sklepa upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o izreku denarne kazni in ne odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Po drugem odstavku 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če zavezanec medtem stori kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

Sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil to določbo, zato pri utemeljitvi svoje sodbe ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, saj skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijanega prvostopenjskega sklepa in odločbe organa druge stopnje. Sodišče poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila s sklepom z dne 22. 12. 2011 že zagrožena denarna kazen, če tožnik ne bi ustavil gradnje, kot je bilo to odrejeno s 1. točko izreka odločbe št. 06122-2712/2010/19 z dne 20. 1. 2011. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča ravnal pravilno tudi, ko je potem ko je ugotovil, da tožnik gradi na objektu, ki je nelegalen, na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP takoj uporabil prisilni ukrep in zagrozil z novo denarno kaznijo. Ta bi sicer po drugem odstavku 298. člena ZUP morala biti višja, ker pa sodišče sodi v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), se v navedeno kršitev ni spuščalo.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da z gradnjo strojnice ni kršil prepovedi iz navedene odločbe, ker je gradnja strojnice dovoljena s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, in da navedenega sklepa ni prejel, zaradi česar naj ne bi obstajala pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

Sodišče pritrjuje stališču upravnega organa druge stopnje o neutemeljenosti tožnikovih ugovorov v zvezi z (ne)vročitvijo sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 22. 12. 2011, s katerim mu je bila zagrožena kazen, če bo nadaljeval gradnjo na nelegalnem objektu. Iz pooblastila, ki ga je tožnik 8. 12. 2010 dal odvetniku A.A., in ki je v upravnem spisu, namreč ne izhaja, da bi bilo dano le za vložitev pritožbe zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu, kot to tožnik trdi v tožbi.

Če je pooblaščenec odvetnik, pa v pooblastilu, ki mu ga je dala stranka, ni omejitev in konkretno določenih procesnih pravic, ima odvetnik pravico opravljati vsa procesna dejanja v postopku v tej upravni zadevi (prvi odstavek 59. člena ZUP), posebno pooblastilo mora predložiti le za vložitev izrednih pravnih sredstev (drugi odstavek istega člena).

Pooblastilo, ki ga je tožnik dal omenjenemu odvetniku 8. 12. 2010, je splošno in med drugim obsega tudi sprejem odločb v zvezi z zadevo, v kateri je bilo dano. Pooblastilo je bilo predloženo v zadevi inšpekcijskega nadzora, v kateri je bil izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 22. 12. 2011. Izvajanje prisilne izvršbe inšpekcijskih ukrepov je namreč s 148. členom ZGO-1 določeno v okviru inšpekcijskega nadzora, ki ga gradbeni inšpektor izvaja po uradni dolžnosti in v javno korist. Izvršba je torej „le“ zadnja faza in končni cilj upravne zadeve inšpekcijskega nadzora. Izvršljivost upravne odločbe pa ni pogojevana z njeno pravnomočnostjo (drugi odstavek 224. člena ZUP). Po tretjem odstavku 146. člena ZGO-1 niti pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršbe. Vse navedeno potrjuje stališče, da je tudi izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe del postopka inšpekcijske zadeve in da se splošno pooblastilo za zastopanje v taki zadevi nanaša tudi na vročanje sklepov o dovolitvi izvršbe.

Zato je bila po presoji sodišča vročitev omenjenega sklepa odvetniku A.A. opravljena v skladu z določbami 88. člena ZUP, saj je tožnik navedenemu odvetniku v tej zadevi dal splošno pooblastilo in ga ni preklical. To pa pomeni, da je neutemeljen tudi očitek o nepravilnem vročanju sklepa o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila zagrožena denarna kazen in o preuranjenosti izdaje izpodbijanega sklepa o izreku te denarne kazni.

Neutemeljene so tudi tožbene trditve, da tožnik z gradnjo strojnice ni kršil prepovedi nadaljnje gradnje in da se upravni organ ni opredelil do njegovih navedb o tem, da je fermenter 2 porušil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je upravni organ na kontrolnih inšpekcijskih pregledih 20. 1. 2012, 8. 3. 2012 in 22. 3. 2012 ugotovil, da se gradbena dela na zemljiščih s parc. št. 1166 in 1168, obe k.o. …, nadaljujejo. Pojasnil je tudi, da se del objekta „nova strojnica“ gradi na objektu, ki je nelegalen, in da je zato v tem delu tudi ta objekt nelegalen, čeprav je gradnja nove strojnice sicer dovoljena z gradbenim dovoljenjem. Drugostopenjski organ pa se je v obrazložitvi odločbe o zavrnitvi pritožbe skliceval na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedel že organ prve stopnje. Po navedenem tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj sta se tako organ prve kot tudi organ druge stopnje do tega vprašanja opredelila, več od trditve, da je fermenter 2 porušil, pa tožnik v pritožbi niti ni navajal. Tožnik tudi v tožbi trdi, da je nelegalno zgrajeni fermenter 2 porušil, in da zato ne drži ugotovitev upravnega organa, da je nova strojnica postavljena na fermenterju 2, vendar to svojo trditev utemeljuje s sklicevanjem na zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 10. 5. 2012, tj. po izdaji izpodbijanega sklepa. Nezakonitosti sklepa, izdanega 28. 3. 2012, pa ni mogoče utemeljevati z ugotovitvami iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 10. 5. 2012, saj so nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi lahko upoštevani le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev oziroma jih sodišče ne more upoštevati (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.