Jedro

V primeru, ko so bila v obdobju veljavnosti ZTLR več kot desetletna vlaganja zakoncev (tožnice in njenega pokojnega moža) v stanovanjski objekt tako obsežna, da je od stare „hiše“ (ki v resnici ni bila primerna/sposobna za dostojno bivanje) oziroma od prejšnjega objekta ostalo zgolj 12%, torej sta zakonca staro hišo v pretežni meri porušila in na njenih temeljih zgradila hišo, sposobno za bivanje, gre po presoji Vrhovnega sodišča za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da znaša na nepremičninah parc. št. 264/1, 264/2 in 264/3, vse k. o. ..., delež tožnice 1/1 in je tožnica izključna lastnica teh nepremičnin, ter tožbeni zahtevek za izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo z zemljiškoknjižnim dovolilom (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 23.630,19 EUR obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vztraja, da se je zaradi obsežnih vlaganj v stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje in pripadajoče zemljišče (ki jih natančno povzema) spremenila identiteta objektov. Sicer stanovanjska hiša še vedno predstavlja stanovanjsko hišo, vendar je od prejšnje (stare) stanovanjske hiše ostalo manj kot 12 %. Stara stanovanjska hiša (ki v resnici ni bila primerna za dostojno bivanje) se je dejansko v celoti porušila in se na starem temelju sezidala nova. Tudi izvedenec je izpovedal, da je bila rekonstrukcija stanovanjskega objekta tako obsežna, da je dejansko nastal nov objekt. Gospodarsko poslopje, ki je prej predstavljalo hlev, pa je v resnici spremenilo namembnost in je sedaj garaža. Ne sprejema tudi stališča sodišča druge stopnje, da so tožničina zatrjevanja glede originarne pridobitve lastninske pravice neutemeljena že iz razloga, ker v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, določb Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni moč uporabiti. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da dogovora o gradnji s toženko ni bilo. Zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred istega ali drugega sodnika.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tej zadevi tožnica primarno zahteva, da se ugotovi, da je izključna lastnica spornih nepremičnin, pridobljenih na originaren način. Trdi, da so se sporne nepremičnine zaradi obsežnosti vlaganj bistveno spremenile in da je z vlaganji nastala nova stvar.

7. Najprej velja revidentki odgovoriti, da sodba sodišča prve stopnje ne pomeni sodbe presenečenja in da ji posledično tudi ni bila kršena pravica do izjave. Zato zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano, izhaja, da je bila sporna (stara) hiša v lasti A. A. (očeta toženke in tožničinega moža). Po njegovi smrti v letu 1972 so njegovo premoženje dedovali žena in otroka, vsak do 1/3, tako da je imel tožničin mož na spornih nepremičninah solastniški delež do 1/3, toženka do 1/3, preostalo 1/3 pa njuna mati. Po smrti matere leta 2000 sta tožničin mož in toženka sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega je slednji podedoval materin solastniški delež do 1/3 na teh nepremičninah. Tako je bil po smrti matere tožničin mož solastnik spornih nepremičnin do 2/3, toženka pa do 1/3. Leta 2004 pa je umrl tožničin mož in njegov 2/3 delež na spornih nepremičninah (parc. št. 264/1, 264/2 in 264/3, vse k. o. ...) je dedovala tožnica. Vlaganja (več kot desetletna) v stanovanjski objekt so bila obsežna, in sicer je od prejšnjega objekta ostalo zgolj 12 %, vendar je bila hiša pred vlaganji in tudi po njih namenjena bivanju. Toženka tem vlaganjem ni nasprotovala. Vlaganj (tožnice in pokojnega moža) v gospodarski objekt pa tožnica ni dokazala. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnica sklenitve dogovora iz leta 1982, s katerim naj bi se toženka zavezala odstopiti svoj solastniški delež na nepremičninah parc. št. 264/1, 264/2 in 264/3, vse k. o. ..., svojemu bratu, ni izkazala. Sta pa tožničin mož (toženkin brat) in mama leta 1982 s pogodbo toženki podarila na nepremičnini parc. št. 263/2, k. o. ..., svoja solastniška deleža, vsak do 1/3, na kateri je toženka skupaj s svojim možem zgradila hišo, vendar iz navedene pogodbe volja toženke, da se odpoveduje svojemu solastniškemu deležu na nepremičninah parc. št. 264/1, 264/2 in 264/3, vse k. o. ..., ni razvidna.

9. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, kdaj sta tožnica in njen pokojni mož vlagala v sporni stanovanjski objekt tako, da sta staro hišo v pretežni meri porušila in na temelju stare hiše sezidala novo hišo. Torej, ali je bilo to v času veljavnosti ZTLR, ko se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino [kot gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar je originarni način pridobitve lastninske pravice], ali v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ko je bilo kot temeljno načelo uveljavljeno načelo _superficies solo cedit_, torej povezanost zemljišča in objekta (primerjaj 8. člen SPZ), in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vlaganji v tujo nepremičnino sploh ni bila več mogoča. Bistveno je torej ločevanje med pravnim režimom pridobitve lastninske pravice na nepremičnini do leta 2003 po ZTLR in od leta 2003 po SPZ.

10. Upoštevaje, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so se obnovitvena dela začela v letu 1987 in da so zidali celih 10 let (rušitvena pa že v letu 1984)1, so za odločitev v obravnavani zadevi relevantne določbe ZTLR, ki so (kot že rečeno) za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (med drugim) kot možnost predvidevale tudi pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču (21. člen in 24. do 26. člen ZTLR).

11. Za pridobitev (skupne) lastnine zakoncev z vlaganji v obstoječo zgradbo v solasti enega zakonca in njegove matere ter sestre pa niso relevantna kakršnakoli vlaganja in je zato potrebna presoja z vidika ohranitve ali morebitne spremembe identitete zgradbe kot posledice vlaganj. Pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost2) pa vsekakor gre za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe. Ob tem Vrhovno sodišče, upoštevaje raznovrstnost življenjskih situacij, poudarja, da je ta presoja ključnega pomena za odgovor na vprašanje, ali imajo vlaganja oziroma investicije, ki so v posameznem/konkretnem primeru izvedene, stvarnopravne posledice (primerjaj zadevo VS RS II Ips 40/2017 z dne 14. 9. 2017).

12. Upoštevaje navedeno materialnopravno izhodišče Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru materialnopravno zmotno presojali pravni standard nove stvari oziroma spremenjene identitete zgradbe, ko sta ga razlagali izrazito togo in v duhu današnjega (po uveljavitvi SPZ) razumevanja lastninsko pravnega režima (ko je vse, kar je po namenu trajno na nepremičnini, sestavina nepremičnine v skladu z 8. členom SPZ). Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da sporna stanovanjska hiša ni spremenila identitete in da posledično ni prišlo do spremembe stvarnopravnega položaja na sporni stanovanjski hiši materialnopravno zmotno, saj gre za primer, ko so bila več kot desetletna vlaganja zakoncev (tožnice in njenega pokojnega moža) v stanovanjski objekt tako obsežna, da je od stare „hiše“ (ki glede na sedanje razmere v resnici ni bila primerna/sposobna za dostojno bivanje) oziroma od prejšnjega objekta ostalo zgolj 12 %. Zakonca sta namreč staro hišo v pretežni meri porušila in na njenih temeljih zgradila hišo, sposobno za bivanje, kar pomeni, da gre v konkretnem primeru za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe.

13. Na koncu velja še pritrditi revidentki, da konkretni primer ne pomeni skupne gradnje oziroma toženkinega sodelovanja pri skupni gradnji, zato za konkretni primer določila o gradnji na tujem zemljišču po določbah ZTLR niso izključene, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče druge stopnje.

14. Ker se je torej izkazalo, da je zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča sodišč prve in druge stopnje (konkretno: neupoštevanja, da se je po ZTLR lastninska pravica na nepremičnini lahko pridobila tudi z vlaganji v tujo nepremičnino, kot originarni način pridobitve lastninske pravice, in da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno zaključili, da z vlaganji v konkretnem primeru ni prišlo do stvarnopravnih posledic) dejansko stanje (glede ugotovitve, na kateri (od treh) nepremičnin stoji sporna stanovanjska hiša in glede obsega vlaganj, ki vplivajo na določitev deležev na solastnem premoženju) ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ugotovi, na kateri od treh nepremičnin stoji sporna stanovanjska hiša in ovrednoti delež tožnice (in pokojnega moža) ter toženke na njej (pri čemer velja še odgovoriti, da Vrhovno sodišče, upoštevaje prej navedeno materialnopravno izhodišče, ne vidi razloga za "predodelitev" te zadeve drugemu prvostopenjskemu sodniku).

15. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Torej pred uveljavitvijo SPZ v letu 2003. 2 Primerjaj zadevo II Ips 59/2016 z dne 24. 8. 2017.