Jedro

Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija pravno presojo, ali je po obnovi in opravljenih vlaganjih v nepremičnine, nastala nova stvar, s čimer tožnica zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice, so neutemeljene že iz razloga, ker v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, na kar se sklicuje tožnica, določb ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni moč uporabiti. Tudi sicer za novo stvar (v smislu gradnje na tujem svetu) ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da objekt, četudi je bil skoraj v celoti obnovljen, ohranja prvotni bivalni pomen, kar pa je sodni izvedenec v ustnem mnenju potrdil, in sicer, da je bil objekt tudi prej namenjen bivanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe glede plačila 3.036,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, postopek v tem delu ustavi. S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da znaša delež tožnice na nepremičninah parc. št. 1, 2 in 3 k. o. X 1/1 in je tožnica izključna lastnica teh nepremičnin in zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo z zemljiškoknjižnim dovolilom (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 23.630,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.840,00 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zelo pomanjkljivo in selektivno povzelo izpoved izvedenca, ki je ugotovil nastanek novega objekta. Pri hiši se je porušilo vse do zgornjega nadstropja, torej mansarda v celoti, streha, stropovi, konstrukcija, kar je potekalo po fazah. Vse, kar je bilo v zidovih zgrajeno, je bilo odstranjeno (vrata, okna). Izvedenec je jasno povedal, da je bil objekt rekonstruiran, da so bile konstrukcije odstranjene, strop nad pritličjem, mansarda, streha, za kar bi bilo potrebo gradbeno dovoljenje. V mansardi se je pridobila kvadratura, sedaj je v mansardi stanovanje, vse površine so izkoriščene, streha je bolj strma. Od stare hiše je do smrti A. A. ostalo le 12%. Res je izvedenec izpovedal, da so tudi prej živeli v hiši, vendar prej ni bilo ne kopalnice, ne stranišča, kar komaj zadosti bivanju, ne pa današnjim razmeram. Tudi priča B. B., hči tožnice, je prepričljivo opisala, kakšno je bilo njeno otroštvo v hiši pred rekonstrukcijo, da je bila na odeji srž, da je bilo okno od znotraj zamrznjeno, da ni bilo ogrevanja, da sta bili dve sobi, da kopalnice ni bilo, le WC na štrbunk, da kuhinje ni bilo, iz česar izhaja sklep, da hiša pred rekonstrukcijo ni bila primerna za bivanje, čeprav je bila formalno namenjena bivanju. Poleg tega je izvedenec pojasnil, da za nov objekt lahko štejemo tisti objekt, ko se vse rekonstrukcijske dele zamenja in izdela nove ter vztrajal, da gre za nov objekt. Zaključek sodišča, da z vlaganji ni nastala nova stvar, je glede na prej izpostavljene ugotovitve izvedenca, napačen. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je po rekonstrukciji objekta od stare hiše ostalo zgolj 12%, to pomeni, da dela niso bila izvedena v okviru obstoječih gabaritov. Ni šlo zgolj za obsežna vlaganja in povečanje stanovanjske površine, za povečanje hiše in izboljšanje bivanja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, saj nepremičnina prej ni zadostila pogojem za bivanje, za bivanje ni bila primerna in je od stare hiše do mamine smrti ostalo zgolj 12% (z nadaljnjimi vlaganji pa še manj). Hiša je šele z rekonstrukcijo postala primerna za bivanje, prej pa le za bivakiranje v nevrednih razmerah. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo relevantnega dejstva, da je šlo za spremembo namembnosti. Še več, v konkretnem primeru je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Obseg vlaganj med strankama, ki jih je ugotovil tudi izvedenec, med strankama ni bil sporen. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da ni šlo za novo stvar, je tožeči stranki odvzelo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi vlaganja v gospodarski objekt izvedla in plačala s pokojnim možem. V postopku ni bilo sporno oz. je bilo dokazano, da so bila vlaganja izvedena, da tožena stranka vlaganj ni izvajala in ni plačevala, da jih prav tako ni izvajala mama in da je najemnica C. C. financirala samo notranjost. Na podlagi navedenega ni dvoma, da sta obsežne spremembe iz hleva v gospodarski objekt opravila tožnica in njen mož in da gre tudi v tem primeru za spremembo identitete in novo stvar. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženkina navajanja in njena izpovedba glede tega, ali je bil med strankami sklenjen ustni dogovor o spremembi lastniških deležev, si nasprotujejo, zaradi česar toženki, da dogovora ni bilo, ne gre verjeti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo skladne izpovedbe prič D. D., E. E., F. F. in B. B., ki so vsi povedali, da je bilo dogovorjeno, da ima G. G. svet do ceste, toženka pa od ceste naprej in da je G. G. govoril, da denarja za prepis ni in da A. ni takšna. Priča B. B. pa je celo izpovedala, da toženke nikoli ni slišala reči, da ima del lastnine na stari hiši in tudi, kadar so komentirali, da je to njihovo, tega nikoli ni zanikala. Dodatno tudi življenjske izkušnje kažejo, da tožnica in njen mož ne bi leta in leta vlagala v nepremičnine, če ne bi bila prepričana, da je nepremičnina H. H. Kot je nelogično, da bi tožničin mož, H. H., toženki - sestri prepustil solastniški delež na nepremičnini 2, da bi si zgradila hišo, samo zato, ker jo je imel rad, medtem ko naj bi sam životaril v neprimernih razmerah in od nje v zameno ne bi dobil ničesar. Veliko bolj logično je, da je bil leta 1982, ko sta toženka in njen brat postavljala dom in razmišljala o življenjskih investicijah, sklenjen dogovor o tem, kaj dobi eden in kaj drugi, pri čemer je en pravni posel dobil epilog z vpisom v zemljiško knjigo, drugi pa pač ne, vendar se je spoštoval in je slonel na medsebojnem zaupanju, zaradi česar ni bilo potrebe za vpis v zemljiško knjigo, ki v 80 ih letih ni imela takega pomena, kot ga ima danes. Z življenjskega vidika je logično in pošteno, da je toženka v izključno last dobila zemljo, na kateri si je zgradila hišo, na drugi strani pa se je odpovedala 1/3 solastniškemu deležu na hiši, v kateri sta živela mama in brat, pri čemer je brat načrtoval obsežno rekonstrukcijo hiše, v kateri sama ni živela, niti ni vanjo vlagala. Obstoj dogovora o prenosu solastninskega deleža na brata potrjuje tudi dejstvo, da je brat toženki prepustil svoj solastninski delež na drugi nepremičnini. Ugotovitev sodišča, da dogovor ni obstajal, ker ni bil zapisan, ni pravilna, saj ni nujno, da gre za dogovor v pisni obliki. Prvič, dogovor se je sklenil leta 1982, šlo je za družinsko razmerje in medsebojno zaupanje, gre za preproste ljudi, dogovor se je spoštoval. Denarja za prepis ni bilo, tožnica in njen mož pa sta verjela, da ni nič spornega, saj toženka nikoli ni omenila, da ima kakršnekoli pravice na nepremičninah. Tudi če tožnica ni znala pojasniti, zakaj dogovor ni bil pisen, to ne pomeni, da ga ni bilo. Dogovor s sestro je bil pač sklenjen pisno in v zemljiški knjigi realiziran, obravnavani dogovor pa je bil usten in zaradi H. H. zaupanja toženki v zemljiški knjigi ni bil izveden. Res je, da je mati v dogovoru obljubljala le svoj 1/3 delež, ne pa tudi hčerinega (toženkinega), vendar to ni bistveno, saj je bil dogovor, da H. H. dobi izključno lastnino na nepremičninah, v katere je vlagal. O tem, da so bile predmetne nepremičnine v celoti H. H., so izpovedale vse zaslišane priče, torej je jasno, da je dobil tudi toženkino 1/3. Vse priče so namreč laično in preprosto izpovedale, da je do ceste vse H. H., od ceste dalje pa toženkino. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni uspela dokazati obstoja dogovora, je zmotna, prav tako pa je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica še opozarja, da je toženka delno pripoznala tožbeni zahtevek glede ute (list. št. 6 zapisnika z dne 28. 1. 2014). Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je solastnica do 2/3 nepremičnin parc. št. 1, 2, 3, vse k. o. X. Svoj solastniški delež je pridobila na podlagi dedovanja po pokojnem možu H. H., ki je toženkin brat. S tožbo, ki jo je naperila zoper toženko, primarno zahteva, da se ugotovi da je izključna lastnica navedenih nepremičnin, za kar ji je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Podrejeno od toženke zahteva izplačilo vlaganj v znesku 23.630,19 EUR. V tožbi je tožnica trdila, da sta se pokojni mož in toženka dogovorila, da bo pokojni mož tožnice po adaptaciji in obnovi stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja postal izključni lastnik navedenih treh nepremičnin (II. točka tožbe). Ob sklepanju dogovora je imel tožničin mož na nepremičninah solastniški delež do 1/3, toženka do 1/3, preostalo 1/3 pa je imela njuna mati. Po smrti matere leta 2000 sta H. H. in toženka sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega je slednji podedoval materin solastni delež do 1/3 na obravnavanih nepremičninah. V tožbi je tožnica trdila tudi, da so se navedene nepremičnine zaradi obsežnosti vlaganj bistveno spremenile tako, da je prejšnja stanovanjska hiša postala nova gradbena enota, prejšnje gospodarsko poslopje pa je postalo garaža, torej da je z vlaganji nastala nova stvar.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi proste presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica sklenitve dogovora iz leta 1982, s katerim naj bi se toženka zavezala odstopiti svoj solastniški delež na nepremičninah 1, 2, 3, vse k. o. X, bratu H. H., ni izkazala (7. in 212. člen ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vse zaslišane priče B. B., D. D., E. E. in F. F. izpovedale o tem, kaj je pokojna mati H. H. in toženke govorila v zvezi z lastništvom nepremičnin, in sicer da je na eni strani ceste H. H., na drugi strani pa toženkino. Vendar pa je na podlagi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno lahko sklepalo zgolj o volji pokojne matere, ne pa tudi volji toženke odpovedati se svojemu solastnemu deležu do 1/3 v korist brata. Slednja je obstoj dogovora ves čas zanikala, prav tako nobena izmed prič ni potrdila, da je toženka kdaj omenila, da je svet preko ceste H. H. Izpovedbe navedenih prič tako niso potrdile obstoja ustnega dogovora s toženko, da bo ta prenesla svoj solastni delež H. H., temveč je na njihovi podlagi možen, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj zaključek o materini obljubi H. H., ki pa se je v korist H. H. lahko odpovedala zgolj svojemu solastnemu deležu, ni pa mogla k temu zavezati tudi toženke, ki je solastnica navedenih nepremičnin postala že leta 1972 na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem očetu. Obstoja dogovora ne potrjuje niti soglasje toženke iz leta 1998, da se z adaptacijami strinja. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da si toženkina navajanja glede ustnega dogovora o spremembi solastniških deležih, po kateri bi postal izključni lastnik H. H., nasprotujejo. Toženka je namreč ves čas v postopku dosledno zanikala sklenitev dogovora, na podlagi katerega bi se odpovedala svojemu solastninskemu deležu 1/3 v H. H. korist, kar je potrdila tudi s svojo izpovedbo. Obstoja dogovora pa ne potrjuje niti okoliščina, da sta H. H. in mama leta 1982 s pogodbo toženki podarila svoja solastna deleža na nepremičnini 2 k. o. X, vsak do 1/3, na kateri je toženka skupaj s svojim možem, zgradila hišo, saj iz navedene pogodbe volja toženke, da se odpoveduje solastnemu deležu na nepremičninah 1, 2, 3, vse k. o. X, ni razvidna.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija pravno presojo, ali je po obnovi in opravljenih vlaganjih v nepremičnine, nastala nova stvar, s čimer tožnica zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice, so neutemeljene že iz razloga, ker v primeru, ko gre za dogovorjeno gradnjo, na kar se sklicuje tožnica, določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni moč uporabiti (glej sodba VS RS II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016). Kadar solastnik namreč z gradnjo soglaša, lahko govorimo le o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev (so)lastninske pravice (glej sodba VS RS II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005). Že iz tega razloga je tako v primeru dogovora o skupni gradnji (torej pravnoposlovne podlage za spremembo solastniških deležev) sklicevanje na originarno pridobitev lastninske pravice s spojitvijo, prirastjo oz. gradnjo na tujem svetu zaradi nastanka nove stvari (23. do 26. člen ZTLR), izključeno. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo materialnopravni zaključek, da z opravljenimi sicer obsežnimi vlaganji ni nastala nova stvar, pa tudi sicer, ne glede na prej navedeno materialnopravno stališče, niso utemeljene. Kot prvo, presoja, ali je z vlaganji nastala nova stvar, predstavlja pravno vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje upoštevaje ustaljeno sodno prakso (sodba in sklep VS RS II Ips 658/2008, sodba VS RS II Ips 124/2014) in upoštevaje izvedensko mnenje, ki je potrdilo obsežnost vlaganj v stanovanjski objekt, in sicer da je od prejšnjega objekta ostalo zgolj 12%, odgovorilo pravilno. Za novo stvar (v smislu gradnje na tujem svetu) namreč ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da objekt, četudi je bil skoraj v celoti obnovljen, ohranja prvotni bivalni pomen, kar pa je sodni izvedenec I. I. v ustnem mnenju potrdil, in sicer, da je bil objekt tudi prej namenjen bivanju (list. št. 195 hrbtna stran). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da so izvedena dela presegla obstoječe gabarite, saj izvedenec v ustnem mnenju spremembe fundusa stanovanjskega objekta ni potrdil. Na zaključek o tem, ali je z vlaganji nastala nova stvar, tudi ne vpliva okoliščina o vrednosti opravljenih vlaganj. Pritožbene navedbe, ki povzemajo ugotovitve izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje povsem korektno povzelo, zato ne dajejo podlage za drugačen sklep, niti ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja spremembe identitete stvari, ki se nanaša na stanovanjski objekt. Ker vprašanje, ali je z vlaganji nastala nova stvar, predstavlja pravno vprašanje, presoja katerega, kot že rečeno, ne sodi v domeno sodnega izvedenca, temveč o njem presoja sodišče, ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba za tožnico predstavlja sodbo presenečenja in s tem v poseg v njeno pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba v zvezi z obstojem vlaganj tožnice in H. H. v gospodarski objekt, saj tožnica dokaznemu bremenu, da sta z možem financirala dela tudi na tem objektu, ni zadostila, kot je pravilno dokazno ocenilo sodišče prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve) so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

9. Ker tožnica dogovora o skupni gradnji, ki ga je zatrjevala, v postopku ni izkazala, niti ni utemeljen njen zahtevek na podlagi nastanka nove stvari (originarna pridobitev), je sodišče prve stopnje primarni zahtevek tožnice pravilno v celoti zavrnilo.

10. Pritožbeni očitek, da je toženka pripoznala tožbeni zahtevek glede ute, ni utemeljen. Iz izpovedbe toženke izhaja, da je izpovedala, „naj tožnica ima svojo uto“ (list. št. 66 hrbtno). Ker pa omenjena uta ne stoji na ločeni, samostojni parcelni številki, navedbe tožnice, da gre za delno pripoznavo zahtevka (316. člen ZPP), niso utemeljene. Pripoznava mora biti namreč izrecna in nedvoumna, kar pa v obravnavanem primeru, ko uta ne predstavlja ločene parcele, temveč zgolj del druge parcele, glede katere med pravdnima strankama obstaja spor o višini solastniških deležev, ni izpolnjeno.

11. V okviru preiskusa po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo pravilnost zavrnitve podrejenega denarnega zahtevka na povrnitev vlaganj iz razloga nedospelosti vtoževane terjatve (18. točka obrazložitve), česar pritožba sicer ne napada.

12. Odločitev o pravdnih stroških pritožba napada le posledično, zaradi zatrjevane napačne odločitve o glavni stvari. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je tudi izpodbijanje stroškovne odločitve neutemeljeno.

13. Ker pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, stroški odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), pa ne predstavljajo potrebnega izdatka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).