Jedro

Pri povišanju voznikovega deleža soodgovornosti za nastalo škodo zaradi alkoholiziranosti med vožnjo morajo obstajati dejanske ugotovitve o tem, katero ravnanje - kot posledica alkoholiziranosti - je bilo nepravilno in je pomenilo vzrok, zaradi katerega je zapeljal s ceste (npr. prehitra vožnja, nepravilno zaviranje in podobna konkretna dejanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo opredelilo odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo v višini 60%, tožnika samega pa v preostalih 40% od celote. Škoda je tožniku nastala v prometni nesreči dne 16.1.1993. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP in predlaga spremembo odločitve o odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo tako, da bo tožena stranka odgovarjala le za 20%, tožnik sam pa za 80% celotne škode. Pri tem tožena stranka sicer še vedno postavlja dvom v pravilnost odločitve o lastni odgovornosti za opustitev posipavanja poledenele ceste, vendar pa posebej poudarja tožnikovo alkoholiziranost v času dogodka, saj je koncentracija alkohola v njegovi krvi tedaj znašala med 1,50 in 1,70 promile.

Zavarovanec tožene stranke, cestno podjetje, je posipaval poledenele cestne odseke v skladu z načrtom zimskih del. Cestišče, kjer je prišlo do zdrsa tožnikovega avtomobila, je pred krajem nezgode ustrezno označeno z prometnim znakom "spolzko vozišče" in dopolnilno tablo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se nanaša na vzdrževanje javnih cest za varno vožnjo, je v izpodbijani sodbi obrazložena z ugotovitvijo, da se je nesreča pripetila na spolzkem in poledenelem cestišču, da spada sporni cestni odsek med predele, kjer se poledica zaradi osenčenosti in vlažnosti v zimskem času pogosto pojavlja, da cestišče ni bilo posuto in da je torej bil opuščen nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste. Odgovornost svojega zavarovanca tožena stranka s predlogom, naj se zviša delež odgovornosti tožnika in zmanjša njen delež, v bistvu priznava, zaradi česar so njene revizijske trditve, ki se nanašajo na morebitno izključitev njene odgovornosti, nejasne in jih niti ni mogoče preizkusiti. Prav dejanske ugotovitve so tiste, ki potrjujejo pravno razlago o odgovornosti vzdrževalca cest, zaradi česar je v tej smeri revizijo mogoče opredeliti tudi s stališča 3. odstavka 370. člena ZPP: revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Soodgovornost tožnika samega za nastalo škodo (192. člen ZOR) ni vprašljiva. Ugotovljena visoka stopnja alkoholiziranosti tožnika kot voznika v času zdrsa avtomobila s ceste, je zmanjševala njegovo sposobnost za varno upravljanje motornega vozila. Sodbi sodišč druge in prve stopnje pri tem posebej poudarjata začetne motnje fizičnih sposobnosti za vožnjo, predvsem padec splošne pozornosti, podaljšanje reakcijskega časa in izgubo kritične presoje lokalne situacije.

Navedene motnje, ki ovirajo varno vožnjo in onemogočajo trezno presojo, so splošno znane in so prispevale k nastanku škode do takšne višine, kot jo opredeljujeta sodbi nižjih sodišč. Vendar pa deleža odgovornosti tožnika za nastalo škodo ni mogoče zviševati preko 40%. Revizijsko sodišče se strinja z oceno, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da bi za povišanje tožnikovega deleža soodgovornosti morala tožena stranka postaviti konkretne trditve, "katero njegovo ravnanje (kot posledica alkoholiziranosti) je bilo nepravilno in je pomenilo vzrok, zaradi katerega je zapeljal s ceste (npr. prehitra vožnja, nepravilno zaviranje in podobna konkretna dejanja)". Zatrjevana pa je le tožnikova alkoholiziranost, ob istočasni dejanski ugotovitvi, da je vozil z zmerno hitrostjo. Ob takšnem stanju stvari revizijsko sodišče pritrjuje opredelitvi tožnikove soodgovornosti v mejah do 40% od celote, saj je primarni vzrok za nastanek škode v izostanku dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.

V izpodbijani sodbi je materialno pravo torej pravilno uporabljeno, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).