Jedro

Čeprav je izvedenec cestno prometne stroke dopustil možnost, da je oškodovanec trčil v obdolženkin avtomobil, česar pa na tehnični način ni mogel ugotoviti, je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ker je isti izvedenec na podlagi sledi na cesti ugotovil, da je prišlo do trčenja na oškodovančevem voznem pasu, ko je obdolženkino vozilo zaradi prevelike hitrosti že zanašalo.

Izrek

Pritožbi obdolžene T. Š. in zagovornice odvetnice D. Z. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena T. Š. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolžena spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. čl. KZ. Izrečena je bila pogojna sodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V plačilo so ji bili naloženi stroški kazenskega postopka oškodovanega Z. B. in njegovega pooblaščenca odvetnika B. V. in ostalih v nedoločenem znesku. Obdolžena je bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obdolžena in zagovornica. Obdolžena je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica je uveljavljala pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je spremembo te sodbe v oprostilno, sicer pa znižanje določene kazni in skrajšanje preizkusne dobe. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje v ugotovljenem dejanskem stanju ni našlo prav nič oporečnega. Res je sicer izvedenec cestnoprometne stroke dopustil možnost, da bi lahko tudi oškodovani Z.B. med obtoženkinim prehitevanjem skrenil v levo, vendar tega na tehnični način ni mogel ugotoviti. Nasprotno pa so tako oškodovanec, kakor tudi njegova žena M. G., pa priči J. M. in B. V. potrdili obtožbo, to je obdolženkino zadetje v oškodovančev osebni avtomobil. Sodišče druge stopnje opozarja, da je obdolženkino vozilo zanašalo že pred mestom trčenja, ki je bilo po ugotovitvi istega izvedenca na oškodovančevem voznem pasu, ko je obdolženkino vozilo že diagonalno drselo po cestišču. Tako je obdolženkina že omenjena nasprotna trditev osamljena, ker jo ne potrjuje prav noben dokaz. Zato ni dvoma, da je prišlo do te prometne nesreče zaradi trka obdolženkinega osebnega avtomobila v oškodovančevo vozilo in ne obratno. Ker je isti izvedenec ugotovil, da je prišlo do zanašanja njenega vozila zaradi prehitre vožnje, je tako dokazana tudi kršitev cestnoprometnega predpisa, ki je naveden v krivdoreku. Oškodovančeva huda telesna poškodba je dokazana z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke. Obdolženkina pritožbena trditev, da oškodovanec ni potreboval zdravniške pomoči, je tako protispisna. Enako velja za zagovorničino pritožbeno trditev, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je oškodovanec imel hudo telesno poškodbo. Zagovorničina pritožbena trditev, da je oškodovanec zaradi prehitevanja obdolženkinega vozila skrenil levo, nima opore niti v zagovoru, saj je obdolženka trdila, da je oškodovanec skrenil v levo, ko ga je ona že prehitevala. V spisu ni prav nobenega podatka, da je pred oškodovancem vozilo kakšno vozilo in da bi ga on začel prehitevati. Nasprotno pa je dokazano, da je obdolženka hotela prehiteti njegovo vozilo, vendar jo je zaradi prehitre vožnje že pred prehitevanjem začelo zanašati in je zato med prehitevanjem trčila v njegov osebni avtomobil na njegovem voznem pasu. Tako je tudi po mnenju sodišča druge stopnje dokazana vzročna zveza med njeno prehitro vožnjo in nastalo posledico. Sodišče druge stopnje opozarja na fotografijo št. 1 iz opravljenega policijskega ogleda kraja prometne nesreče (l.št. 44), da so se sledi obdolženkinega osebnega avtomobila začele še pred prometnim znakom glede omejitve hitrosti na 80 km/h, kar je upošteval tudi izvedenec cestnoprometne stroke v pisnem mnenju. Ob njegovi ugotovitvi, da je tedaj, ko je njuno vozilo začelo zanašati, peljala s hitrostjo 124,2 km/h, je tako očitno, da je prišlo do te prometne nesreče po njeni krivdi zaradi prehitre vožnje. Drugače kot pritožnici meni sodišče druge stopnje, da je bila obdolženki izrečena primerna kazenska sankcija. Obdolženkino sklicevanje na nemožnost zaposlitve zaradi te obsodilne sodbe ni razumljivo in je vprašljivo, kako bi ta vplivala na nameravano zaposlitev. Izmed obteževalnih okoliščin poudarja sodišče druge stopnje, da zaradi izrečenega varstvenega ukrepa prepovedi vožnje v času prometne nesreče sploh ne bi smela voziti. Drži tudi visoka stopnja ogrožene oškodovance in njegove družine, ki je bila v njegovem avtomobilu. Zgolj naključje je, da je bil v kotalečem se avtomobilu samo on hudo telesno poškodovan. Tema dvema okoliščinama ustreza tudi dveletna preizkusna doba. Glede na povedano tako sodišče druge stopnje ni našlo podlage, na kateri bi bilo mogoče pritožbama ugoditi. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi pritožbenega neuspeha bi morala obdolženka plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje jo je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti.