Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnika opredelila kot trajno presežnega delavca na podlagi kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi: „ Razveljavi se odpoved ravnatelja in direktorja tožene stranke z dne 4.10.2006, s katero je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ugotovi se, da tožniku ni prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi odpovedi, tožena stranka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ter mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov nadomestila plače od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v osmih dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 477,54 EUR, v osmih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku pritožbene stroške v znesku 206,55 EUR, v osmih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4.10.2006; ugotovitev, da tožniku na podlagi te odpovedi pogodba o zaposlitvi ni prenehala, vrnitev na delo ter priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo (pravilno: nadomestilom plače), ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od neto zneskov) od zapadlosti posameznih zneskov plače v plačilo, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec; povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se v zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških tožeče stranke pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da bo pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz izvedenih dokazov izhajajo nesporna dejstva, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec tehnične opreme (učne tehnologije) na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.1997, da drugi delavec B.P. ni delal na delovnem mestu vzdrževalec tehnične opreme, ampak je bil v letu 1987 sprejet na delovno mesto laborant – skrbnik AV sredstev, od leta 1999 do septembra 2006 pa je opravljal dela učitelja računalništva in informatike. Dne 11.9.2006 je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi z M.J. za delovno mesto prof. računalništva in informatike. Obseg dela na delovnem mestu vzdrževalec tehnične opreme se v letu 2006 ni bistveno zmanjšal, potreba po delu enega delavca na tem delovnem mestu ni prenehala, saj je zadnjih sedem let to delo opravljal samo tožnik. Dejansko je prišlo do viška delavcev na delovnem mestu učitelja računalništva. Tožena stranka ni spoštovala rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR, zato je odpoved nezakonita. Postopka pred redno odpovedjo pa ni izvedla v skladu z določbami 83. in 84. člena ZDR, na kar se je tožeča stranka sklicevala že v tožbi in pri teh navedbah vztraja tudi v pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Tožena stranka je tožniku dne 4.10.2006 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je zaradi ekonomskih (finančnih) in organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vzdrževalca tehnične opreme. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na delovnem mestu vzdrževalca učne tehnologije zaposlovala dva delavca, tožnika in B.P., ki je do 11.9.2006 opravljal delo učitelja računalništva in informatike, pred letom 1999 pa je delal kot laborant – skrbnik AV sredstev, to delovno mesto pa se je kasneje preoblikovalo v delovno mesto vodje tehnične opreme oz. učne tehnologije. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je po normativih s strani Ministrstva za finance glede na število dijakov v šolskem letu 2006/2007 financirano le eno delovno mesto vzdrževalca učne tehnologije. Na podlagi listin v spisu, izpovedi tožnika in ravnatelja tožene stranke je zaključilo, da je podan resen ekonomski ter organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, zaradi katerega ni bilo več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Organizacijski razlog je v tem, da je tožena stranka deli vzdrževalca učne tehnologije in laboranta v razmerju 70:30 kombinirala v eno delovno mesto, ki ga zaseda P.B..

Ugovori pritožbe glede pravilnosti postopka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil postopek izveden v skladu z določbama 83. in 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da dvodnevni rok med prejemom obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik je obvestilo prejel 2.10.2006) ter prejemom odpovedi (tožnik jo je prejel 4.10.2006) ni vplival na zakonitost odpovedi. Tudi prekluzivni 30 dnevni subjektivni rok, v katerem mora delodajalec podati redno odpoved iz poslovnega razloga po 5. odstavku 88. člena ZDR, ni bil prekoračen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je tožena stranka z razlogi dokončno seznanila 11.9.2006, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z M.J. za delovno mesto učitelja računalništva in informatike, saj bi v nasprotnem primeru, če tožena stranka tudi v letu 2006 ne bi našla ustreznega kadra, za to delovno mesto še za eno leto sklenila pogodbo o zaposlitvi s P.B., tožniku pa ne bi bilo treba odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Tožeča stranka je kot razlog za nezakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpostavljala tudi dejstvo, da tožena stranka ni opravila izbire med obema delavcema na delovnem mestu vzdrževalca učne tehnologije, tožnikom in B.P., po kriterijih iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije le, če bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, ne pa tudi v obravnavanem primeru, ko je šlo za individualni odpust delavca. Čeprav je bila navedena panožna kolektivna pogodba sprejeta na podlagi prej veljavne delovne zakonodaje, je potrebno upoštevati, da določitev in uporaba kriterijev iz kolektivne pogodbe tudi po uveljavitvi novega ZDR ni v nasprotju z ZDR. Kolektivne pogodbe zavezujejo vse delodajalce in delavce v okviru posameznih dejavnosti, kar pomeni, da je tudi takrat, kadar gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev oz. posamičnim delavcem iz poslovnega razloga, potrebno uporabiti kriterije, določene v kolektivni pogodbi. Takšno stališče je v svojih odločbah že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso v RS (npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 110/2006, VIII Ips 429/2006, VIII Ips 469/2006 ...).

V obravnavanem primeru bi torej tožena stranka morala opraviti izbiro med dvema delavcema na delovnem mestu vzdrževalca učne tehnologije, to je tožnikom in B.P., po kriterijih iz 39. člena panožne kolektivne pogodbe, po katerem se kriteriji uporabljajo kumulativno (kriteriji delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, naziva, delovnih izkušenj, delovne dobe ...). V skladu z določbo 38. člena navedene kolektivne pogodbe se namreč pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih in se kot presežek opredeli delavec z manjšim številom točk. Tožena stranka ni dokazala, da je pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku z dne 4.10.2006 opredelila tožnika kot trajno presežnega delavca ob uporabi navedenih kriterijev, zato niso dokazani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med toženo stranko in tožnikom v smislu drugega odstavka 88. člena ZDR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je torej nepravilna, ker temelji na zmotni pravni presoji, da pri individualnem odpustu kriterijev iz kolektivnih pogodb ni treba uporabljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku, glede na takšno odločitev pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (154. člen ZPP ter 155. člen ZPP). Potrebni stroški znašajo skupaj z 20 % DDV 1040,4 točke, to je 477,54 EUR ( tožba – 300 točk, narok – 300 točk, urnina – 100 točk, narok 150 točk, 2 % – materialni stroški, 20 % DDV).

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi pritožbene stroške v višini 206,55 EUR (165. člen ZPP, 154. člen ZPP).