Jedro

Po uveljavitvi novega ZDR je ostala v veljavi tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti kot posamezne kolektivne pogodbe dejavnosti. Te kolektivne pogodbe so določale kriterije za izbiro med presežnimi delavci in jih je bil delodajalec dolžan upoštevati v skladu s tisto kolektivno pogodbo, ki zanj velja, tudi v primeru, ko ne gre za večje število delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 2. 1979, nazadnje kot vzdrževalec tehnične opreme. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil ekonomski (finančni) in organizacijski. Naloge vzdrževalca tehnične opreme, ki jih je opravljal tožnik, so se zmanjšale zaradi manjšega števila vpisanih dijakov. Posamezne naloge delovnih mest se lahko združijo in nanovo opredelijo, kot je to storila tožena stranka, ki je delovno mesto vzdrževalca učne tehnologije in laboranta kombinirala v eno delovno mesto, ki ga zaseda B. P.. Financiranje delovnih mest in v zvezi s tem zmanjšanje financiranja, je lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kriterijev za izbiro med primerljivimi delavci tožena stranka ni bila dolžna uporabiti, ker ni šlo za večje število delavcev.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Strinjalo se je sicer z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede razlogov za odpoved in glede pravilnosti postopka pri toženi stranki. Ni pa se strinjalo z odločitvijo glede uporabe kriterijev za izbiro presežnih delavcev. Tožena stranka bi morala upoštevati veljavno Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja in opraviti izbiro med delavcema na delovnem mestu vzdrževalca učne tehnologije po kriterijih iz 39. člena navedene kolektivne pogodbe. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča o uporabi teh kriterijev tudi v primeru individualnih odpustov oziroma posamičnim delavcem iz poslovnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožeča stranka v pritožbi ni navedla, da je odpoved nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev po 39. členu kolektivne pogodbe dejavnosti. To je navedla na naroku, sodišče prve stopnje pa je to trditev zavrnilo. Zato je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Iz judikatov Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, ne izhaja obvezna uporaba kriterijev za izbiro presežnega delavca pri individualnem odpustu, to pa ne izhaja niti iz Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Tožena stranka kriterijev za določitev presežnih delavcev ni mogla uporabiti tudi iz razloga, ker tožnik in B. P. nista primerljiva delavca. Organizacijski razlog predstavlja združitev del vzdrževalca učne tehnologije in laboranta v eno delovno mesto. Tožena stranka je za to delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi z B. P., tožnik pa dela laboranta ni nikoli opravljal. Podana je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP saj so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred redno odpovedjo izveden v skladu z zakonom, v tem postopku pa bi se morala opraviti tudi izbira med delavci.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Vprašanje, ali je tožena stranka pri določanju delavcev, katerih delo iz poslovnih razlogov ni več potrebno, spoštovala veljavno zakonodajo in kolektivne pogodbe, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. To velja tudi za presojo pravilnosti „postopka pred odpovedjo“ kot ga določajo navedeni materialni predpisi. Na to pa sodišče – tudi pritožbeno in revizijsko – pazi po uradni dolžnosti. Zato sodišče druge stopnje, tudi če tožnik tega v pritožbi ni izrecno grajal, ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in njegova sodba zaradi tega ni nejasna ali sama s seboj v nasprotju.

8. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe obveznosti uporabe kriterijev za določanje presežnih delavcev. Bistvo enotne sodne prakse, ki izhaja iz citiranih odločitev Vrhovnega sodišča in še kasnejših (na primer VIII Ips 335/2007 z dne 13. 5. 2008, VIII Ips 237/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 476/2007 z dne 17. 11. 2008) je namreč v tem, da so tudi po uveljavitvi novega ZDR, ostale v veljavi tako Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti kot posamezne kolektivne pogodbe dejavnosti. Te kolektivne pogodbe so določale kriterije za izbiro med presežnimi delavci in jih je bila tožena stranka dolžna upoštevati v skladu s tisto kolektivno pogodbo, ki zanjo velja, tudi v primeru, ko ne gre za večje število delavcev. Ne gre za to, da delodajalec lahko uporabi tako določene kriterije in če jih, odpoved zaradi tega ni nezakonita. Veljavna kolektivna pogodba zavezuje delodajalca, za katerega velja, kar pomeni, da jo je dolžan upoštevati in ravnati se po njej. Ker določitev kriterijev za določanje presežnih delavcev tudi v primeru, ko ne gre za večje število delavcev, po enotni sodni praksi ni v nasprotju z (novim) ZDR, pomeni neuporaba teh kriterijev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

9. Navedeno v prejšnji točki seveda velja, kolikor obstajajo primerljivi delavci. Če gre za prenehanje potreb po delu le enega delavca na enem delovnem mestu, uporaba kriterijev za izbiro že pojmovno ni mogoča. Vendar so navedbe revizije o tem, da tožnik in B. P. nista primerljiva delavca, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in navedbami tožene stranke same. Gre dejansko za nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP). Že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da tožena stranka na delovnem mestu vzdrževalca učne tehnologije zaposluje dva delavca, prenehala pa je potreba po delu le enega. Po kakšnih kriterijih je bil določen ravno tožnik, iz odpovedi ni razvidno.

10. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi pri določitvi tožnika kot delavca, ki mu bo iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, opravila izbiro med njim in primerljivim delavcem – tistim, ki je po njenih lastnih ugotovitvah opravljal enako delo kot tožnik. Na podlagi določb 38. in 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 52/1994) bi tako izbiro morala opraviti po predpisanih kriterijih. Ker tega ni storila, je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.

11. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.