Jedro

Na sedežu tožene stranke ni bilo hišnega predalčnika in se je obvestilo o prispeli pošiljki pustilo na vratih naslovnika. Tako je bila vročitev tožbe v odgovor pravilno opravljena. Razlogi, zakaj hišnega predalčnika ni bilo, za presojo vročanja in zakonitosti izpodbijane zamudne sodbe, niso bistveni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v 1. in 2. točki izreka potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova razlike v plači za obdobje od marca 2002 do novembra 2007 obračuna in plača predpisane davke in prispevke od posameznih mesečnih bruto zneskov razlike ter ji skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi izplača neto zneske, razvidne iz 1. točke izreka. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača iz naslova regresa od leta 2001 do 2005 posamezne zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 2. točke izreka. Z zavrnilno zamudno sodbo je zavrnilo višje zahtevke za plačilo zneskov iz naslova regresa (3. točka izreka).

Zoper ugodilno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor in da ni prejela nikakršnega obvestila o prispeli pošiljki. Namestitev predalčnika na stavbo, v kateri je sedež tožene stranke, zaradi spomeniškega varstva ni dopustna. Izvajalec in uporabnik poštnih storitev sta se na podlagi poštnih predpisov dogovorila, da se vsa pošta dostavlja v poslovne prostore tožene stranke. Predlaga zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke o tem, ali je prejela obvestilo o priporočeni pošiljki, poštarja, ki naj bi navedeno obvestilo pustil, in izvedbo dokaza o dogovoru tožene stranke s Pošto Slovenije glede načina dostavljanja poštnih pošiljk. Prav tako predlaga zaslišanje poštarja F.B., ki dnevno dostavlja pošiljke toženi stranki, in N.B., ki je bila zaposlena pri podjetju s sedežem na tej ulici. Poštar, ki je vročal tožbo očitno ni storil vsega, kar je bil dolžan storiti po določilih ZPP. Uslužbenki tožene stranke, G.T., je bila dne 9. 9. 2009 vročena poštna pošiljka brez pravnega pouka iz obvestila o prejetem pismu, pri čemer ta delavka ni pooblaščena za sprejemanje pisanj. Vročitev tako ni bila pravilno opravljena, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Poleg navedenega iz tožbenega zahtevka ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, s katerim tožnica tudi sicer ne more razpolagati. Individualna pogodba o zaposlitvi, na katero tožnica opira svoj zahtevek, je nična, ker ni podpisana s strani pristojnega organa. V tožbi je tožnica navedla zgolj zneske razlik v plačah, ni pa navedla, kakšna naj bi bila povprečna plača v Republiki Sloveniji (PPS) in koliko znaša povprečna plača na zaposlenega v družbi (PPD). To pomeni, da utemeljenosti višine tožbenega zahtevka ni mogoče preveriti. Tožba ni sklepčna, ker iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi seznanjeno s tem, da je bila tožnici zaradi kaznivih dejanj izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pri odločanju bi bilo zato dolžno upoštevati dejstva, ki so mu znana, še posebej, če gre za trditve o tem, da je priložena pogodba ponarejena. Če sodišče tega ne upošteva, nudi pravno varstvo zahtevku, ki izhaja iz ponarejene listine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zamudno sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008), ob upoštevanju 2. odst. 338. člena ZPP, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V 318. členu ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot ji to nalaga 277. člen ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pravilna vročitev tožbe je glede na citirano določilo pogoj za izdajo zamudne sodbe (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V okviru pritožbene presoje zoper zamudno sodbo se zato ugotavlja le, ali je bila vročitev odgovora na tožbo opravljena pravilno oziroma v skladu z zakonom. Pritožbeno sklicevanje na drugačen dogovor z izvajalcem poštnih storitev je neutemeljeno. Dogovor je dovoljen pod pogoji iz 2. odstavka 142. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2), torej subsidiarno, če poseben zakon (ZPP) ne ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače. Za vročanje navedenega pisanja, ki se vroča osebno stranki, veljajo za pravne osebe določbe 133. člena v povezavi s 6. odstavkom 142. člena ZPP, 3. odstavek 139. člena in 4. odstavek 141. člena ZPP. O vročanju po teh določilih je bilo (skladno s 5. odstavkom 142. člena ZPP) obveščeno sodišče, postopanje vročevalca pa je jasno razvidno iz obvestila o prispelem pismu (l. št. 13), zato je v pritožbi izraženi dvom o tem, ali je bilo pisanje res puščeno na vratih oziroma v nabiralniku, neutemeljen. Ker toženi stranki tožbe ni bilo mogoče vročiti na naslovu ..., je vročevalec ravnal skladno s četrtim odstavkom 141. člena ZPP. Na vratih prostorov tožene stranke, kjer se nahaja sedež tožene stranke, je bilo dne 20. 8. 2009 (četrtek) puščeno obvestilo o poskusu vročitve. V njem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti (3. odstavek 142. člena ZPP), skupaj s pravnim poukom iz 4. odstavka 142. člena ZPP. Petnajstdnevni rok za dvig pošiljke se je iztekel v petek, 4. 9. 2009, zato je sodišče pravilno štelo, da je bila vročitev po poteku navedenega roka opravljena oziroma je prišlo do t. i. fikcije vročitve. Trideset dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo je potekel v ponedeljek, 5. 10. 2009, tožena stranka pa ga je vložila 7. 10. 2009 in torej prepozno. Ker je bila prvotna vročitev opravljena na predpisan način, ni nikakršne podlage, da bi se tek roka za vložitev odgovora na pritožbo štel od kasnejše (dejanske) vročitve delavki tožene stranke. Naknadna seznanitev tožene stranke s sodnim pisanjem glede na citirana določila ZPP ne daje podlage za podaljševanje roka, zato so v obravnavanem primeru brezpredmetne in neutemeljene pritožbene navedbe, da se uslužbenki T. pošiljka dne 9. 9. 2009 ni mogla veljavno vročiti. Med strankama nadalje ni sporno, da na sedežu tožene stranke ni hišnega predalčnika, zato se na podlagi 142. člena ZPP obvestilo o pošiljki lahko pusti na vratih naslovnika, s čimer se taka vročitev vseeno šteje za pravilno opravljeno. Razlogi, zaradi katerih ni bilo pred prostori tožene stranke hišnega predalčnika in zaradi katerih njegova namestitev ni bila nedopustna, za predmetni spor tako niso pomembni. Tudi sicer so glede na določbe Odloka o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Koper (Uradne objave Mestne občine Koper št. 1/93 s spremembami – Ur. l. RS, št. 57/2005) in določbe Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Ur. l. RS, št. 16/2008) posegi na stavbah pod varstvom dovoljeni, vendar s soglasjem in navodili Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine P. tožena stranka pa ni zatrjevala, da je zaprosila za soglasje za namestitev predalčnika. Vročitev odgovora na tožbo je bila na podlagi vsega obrazloženega opravljena na zakonit način, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi načela kontradiktornosti.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila prekršena določba 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Individualna pogodba o zaposlitvi (A/1), na katero tožnica opira svoj zahtevek, je bila sklenjena s pravnim prednikom tožene stranke na podlagi določil takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami), statuta pravnega prednika tožene stranke, kriterijev za določitev plač in drugih sestavin pogodb o zaposlitvi ter sklepa skupščine tožene stranke z dne 18. 12. 1998. Na strani pravnega prednika tožene stranke sta jo podpisali članici uprave. Iz navedenega ni mogoč zaključek, da bi bila individualna pogodba o zaposlitvi podpisana s strani nepristojnega organa in posledično nična. ZGD take sankcije ni predpisoval, temveč je v drugem odstavku 261. določal, da če družba nima nadzornega sveta, se s statutom določi, katere pristojnosti nadzornega sveta izvršuje skupščina oziroma drugi organi družbe. Le statut lahko določi, katere pristojnosti nadzornega organa izvršuje skupščina, kot rečeno pa se individualna pogodba o zaposlitvi v preambuli sklicuje na sklep skupščine, zato pogodba ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Podobno velja za dopis z dne 23. 11. 2007 glede izplačila akontacije iz naslova obračuna plače po individualni pogodbi o zaposlitvi, podpisanega s strani tožnice kot takratne direktorice tožene stranke. Na podlagi 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopniki). Družbo z omejeno odgovornostjo v skladu s 515. členom ZGD-1 zastopajo poslovodje (direktorji). Navedeno pomeni, da je tožnica „pogodbo“ lahko zakonito podpisala in je taka izjava volje veljavna. Po oceni pritožbenega sodišča po povedanem ne gre zahtevek, ki bi zasledoval nedopustne oziroma pravno nemogoče cilje (3. odstavek 3. člena ZPP), navedbe v tožbi pa se štejejo za resnične. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki merijo na to, da so priložene listine ponarejene. Te navedbe se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, ki se v postopku izdaje zamudne sodbe ne presoja.

Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, ko je tožnici prisodilo vtoževane zneske razlik v plačah in zneske regresov. Navedbe v dejanski podlagi tožbe niso v nasprotju s priloženimi dokazi tožnice in utemeljujejo materialnopravne zaključke o obveznosti tožene stranke glede izplačila razlik v plači do višine zneska, ki pripada tožnici po 5. točki individualne pogodbi o zaposlitvi, in zneskov regresa, do katerih je upravičena na podlagi 6. 3. točke individualne pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje določila panožne kolektivne pogodbe (Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, Ur. l., RS, št. 83/1997 s spremembami). Do prisojenih zneskov je tožnica upravičena skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožba s tem v zvezi navaja vsa pravno relevantna dejstva, izračun plače pa je razviden iz dokaza, ki ga je predložila tožnica (A/3). Bistveno za presojo sklepčnosti je namreč, da sodišče ni ugotovilo, da bi navedeni izračun nasprotoval tožbenim navedbam, na katere se opira tožbeni zahtevek, ne glede na to, da tožnica ni posebej navedla, kakšna je bila višina povprečne plače v Republiki Sloveniji (PPS) in povprečna plača na zaposlenega v družbi (PPP). Sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne ugotavlja pravilnosti izračuna po višini, ker to vprašanje sodi na področje pravilne in popolne ugotovitve stanja. Ker hkrati dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), se izkaže, da so bili v zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe v smislu določb prvega odstavka 318. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ugodilno zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.