Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabili določbe 142. člena ZPP, ko sta ugotovili, da je bila tožba toženi stranki vročena po poteku 15 dni od obvestila na vratih prostorov sedeža tožene stranke, ker tožena stranka pošiljke, kljub ustreznemu obvestilu, na pošti ni dvignila, to je 5. 9. 2009. Dvig tožbe s strani delavke tožene stranke na sodišču dne 9. 9. 2009 zato ni pomenil vročitve, ki bi toženi stranki ponovno odprla tek roka za odgovor.
Revizija se zavrne.
Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.
1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ji iz naslova razlike neto plače za čas od marca 2002 do novembra 2007 ter iz naslova regresa za letni dopust za leta od 2001 do 2005 (v tem delu je bilo zahtevku le delno ugodeno) dosodilo skupno 74.676,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih oziroma letnih zneskov dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožena stranka na tožbo kljub pozivu ni odgovorila v zakonskem roku 30 dni, upoštevaje, da ji je bila tožba vročena 5. 9. 2009 (potem, ko osebna vročitev na sedežu takratne tožene stranke dne 20. 8. 2009 ni bila mogoča in je poštar na vratih sedeža tožene stranke pustil obvestilo, da se pošiljka nahaja na pošti in jo tožena stranka lahko dvigne v 15 dneh, sicer se bo štelo, da je pošiljka vročena petnajsti dan, ker stavba sedeža tožene stranke ni imela hišnega predalčnika). Hkrati je sodišče ugotovilo, da so podani tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določb prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da v tožbi zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, oziroma splošno znanimi dejstvi.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V prvi vrsti uveljavlja, da je dne 7. 10. 2009 pravočasno odgovorila na tožbo, saj je bila dne 9. 9. 2009 na sodišču prve stopnje tožba vročena delavki tožene stranke (ki sicer ni bila pooblaščena za sprejem poštnih pošiljk), ne da bi bilo s strani sodišča pojasnjeno, kaj se je z vročanjem tožbe do tedaj dogajalo in ne da bi tožena stranka za to dogajanje vedela. Tako je utemeljeno računala s tem, da ji je šele z vročitvijo dne 9. 9. 2009 pričel teči 30 dnevni rok za odgovor na tožbo, ki ga je potem pravočasno vložila pri sodišču dne 7. 10. 2009. Poleg tega iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče je zmotno presodilo veljavnost tožničine pogodbe o zaposlitvi za delo predsednice uprave glede na to, da sta jo za toženo stranko podpisali članici uprave, ker je bil za podpis takšne pogodbe pristojen nadzorni svet oziroma skupščina družbe, ker tožena stranka nadzornega sveta takrat ni imela oziroma niti ni bila organizirana kot delniška družba. Prav tako je sodišče zmotno presodilo, da je bila za predhodno obdobje tožnici zakonito izplačana podobna razlika plače, ker je bilo to izplačilo izvedeno na podlagi listine, ki jo je obojestransko podpisala tožnica sama. Prav tako sodišče glede na določitev plače v pogodbi o zaposlitvi ni moglo preveriti višine zahtevka. Pri tem sodišče zmotno navaja, da mu ni bilo potrebno ugotavljati pravilnosti izračuna višine plače. 4. V odgovoru na revizijo je tožeča stranka predlagala njeno zavrnitev.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Kolikor graja presojo sodišča glede vročitve tožbe s pozivom na odgovor, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabili določbe 142. člena ZPP, ko sta ugotovili, da je bila tožba toženi stranki vročena po poteku 15 dni od obvestila na vratih prostorov sedeža tožene stranke, ker tožena stranka pošiljke, kljub ustreznemu obvestilu, na pošti ni dvignila, to je 5. 9. 2009. Dvig tožbe s strani delavke tožene stranke na sodišču dne 9. 9. 2009 zato ni pomenil vročitve, ki bi toženi stranki ponovno odprla tek roka za odgovor. Zato je sodišče utemeljeno ugotovilo, da tožena stranka do poteka 30 dnevnega roka iz 277. člena ZPP, to je do 5. 10. 2009 odgovora na tožbo ni vložila, tako da je bil podan prvi pogoj iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Odgovora na tožbo, posredovanega po izteku navedenega roka dne 7. 10. 2009, sodišče pri tem utemeljeno ni upoštevalo.
7. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do drugih pogojev za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP.
8. Tožnica je v tožbi navedla, da ji v spornem obdobju plača ni bila v celoti izplačevana in da ji ni bil izplačan regres za letni dopust. Navedla je, da zahteva plačilo neizplačane razlike plače, do katere je bila sicer upravičena na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da zahteva plačilo regresa za letni dopust v skladu s kolektivno pogodbo. Tako zatrjevana dejstva so vsekakor pomenila podlago za uveljavljanje spornih izplačil. Zatrjevana dejstva tudi niso bila v nasprotju s tožbi priloženimi dokazi, predvsem predloženo pogodbo o zaposlitvi in listino, da je tožnica za predhodno obdobje že dobila izplačano podobno razliko plače. Da bi bilo s predloženo pogodbo o zaposlitvi in navedeno listino sicer karkoli narobe, sodišče po uradni dolžnosti ni bilo dolžno ugotavljati. Prav tako sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti preverjati pravilnosti izračuna višine tožničine plače oziroma vtoževane razlike. Vse to bi lahko sodišče storilo šele na podlagi pravočasnega odgovora na tožbo.
9. Glede na navedeno in upoštevaje pogoje za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omejujejo tudi revizijski preizkus zamudne sodbe, sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
10. Odločitev o tožničinih stroških odgovora na revizijo temelji na določbah prvega odstavka 155. člena ZPP.