Jedro

Določila 19. člena ZJC-B in tam urejen poseben razlastitveni postopek tako predstavljajo podlago za odpravo protiustavnega položaja, povzročenega s kategorizacijo javnih cest (z občinskimi odloki) na zasebnih zemljiščih. S tem pa je po presoji sodišča zadoščeno ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na takšnih zemljiščih.

Za značaj javne ceste namreč ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto, ključno je, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, kot je predmetna javna pot z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto.

Dejstvo, da bi morale občine svoje predpise uskladiti z določbami ZCes-1 najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve (tj. do 1. 4. 2012) in da je občina kasneje začela razlastitveni postopek, ne vpliva na to, da je tožnik na dan izvršitve prekrškov kršil ZCes-1 in Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

III. Zahteva prizadete stranke Občine X. po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Novo mesto je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku odločila, da se v korist Občine X. (v predmetni zadevi in v nadaljevanju prizadeta stranka) dovoli razlastitev nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ... (ID ... in ...), pri katerih je vpisana lastninska pravica na tožnika do celote (1. točka izreka), da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah z dokončnostjo te odločbe (2. točka izreka), da se po dokončnosti te odločbe v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica pri obeh navedenih nepremičninah v korist prizadete stranke in predlaga izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka pri teh (3. in 4. točka izreka), da se zavrne tožnikova zahteva za prevzem v last z odkupom ali nadomestilom v naravi preostalih nepremičnin parc. št. 2478/10, 2478/12, 2452/7 in 2452/9, vse k.o. ... (5. točka izreka), da se zavrne tožnikova zahteva, naj upravni organ prizadeti stranki naloži, da ta v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe pri Območni Geodetski upravi Novo mesto zahteva odpravo odločbe o parcelaciji z dne 15. 11. 2013 (6. točka izreka), da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev odvetniških stroškov za vložitev pritožbe zoper prej navedeno odločbo o parcelaciji, njegova zahteva za povrnitev plačanih upravnih taks in njegova zahteva za plačilo odškodnine za vso dejansko škodo, nastalo s parcelacijo (7. točka izreka) ter da v postopku niso nastali drugi posebni stroški (8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se razlastitev predmetnih nepremičnin izvaja na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Po predmetnih nepremičninah poteka javna cesta, ki je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, 40/2001; v nadaljevanju Odlok/2001), h kategorizaciji vseh občinskih cest je bilo pridobljeno tudi soglasje Direkcije RS za ceste z dne 5. 9. 2000. Po nepremičninah razlastitve je cestni promet potekal že v času kategorizacije kot tudi v času vložitve zahteve za razlastitev, pri čemer so tega vršili vsaj prebivalci domačije v enoti naselja z oznako Y., drugi obiskovalci in javne službe. Tako je izkazana javna korist za razlastitev. Enota naselja Y., do katerega vodi sporna cesta, nima alternativnega in enakovrednega dostopa do javne ceste oziroma dostopa, ki bi ga z javno cesto povezoval na v bistvenem enak način kot sporna cesta. Ta se uporablja v zvezi z vsemi za življenje in delo potrebnimi prevozi prebivalcev enote naselja Y. in tretjih oseb, ki tja dostopajo iz raznih razlogov. Javna korist razlastitvenega namena je tudi v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj se bosta razlastili le zemljišči v površini, na kateri poteka cesta.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da pogoji za razlastitev na podlagi ZJC-B niso izpolnjeni, saj na dan 19. 10. 2005 ni obstajal javno objavljen odlok o kategorizaciji v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC), cesta, ki naj bi potekala po predmetnih nepremičninah, pa ni bila kategorizirana. Odlok/2001 je začel veljati 9. 6. 2001, iz 10. člena tega pa izhaja, da je z dnem njegove uveljavitve prenehal veljati Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, 4/1999; v nadaljevanju Odlok/1999). Slednji je cesto, ki je takrat potekala po predmetnih nepremičninah, kategoriziral kot javno pot s številko odseka ... Od prenehanja veljavnosti Odloka/1999 (od 9. 6. 2001 dalje, tako pa tudi na dan uveljavitve ZJC-B) pa ni obstajal javno objavljen odlok, ki bi kategoriziral cesto, ki naj bi potekala po predmetnih nepremičninah.

5. V času vložitve zahteve za razlastitev po predmetnih nepremičninah ni potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC, niti kategorizirana javna cesta, zato ne more biti ugotovljena javna korist za razlastitev. Tožnik se sklicuje na zaslišanje pred upravnim organom, ob katerem je navedel, da promet po predmetnih nepremičninah ni potekal že od 21. 4. 2008. Družina ... je za potrebe izgradnje stanovanjske hiše vozila po poti, ki poteka po njihovih nepremičninah. Za vsakodnevne potrebe A. A. z osebnim avtomobilom vozi približno enkrat dnevno, B. B. enkrat tedensko, C. C. pa preko tožnikovih zemljišč ne prehaja. Sicer predmetnih nepremičnin ne uporablja nihče drug, ne za vožnjo ne za hojo. V naravi sta predmetni zemljišči funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši in gospodarskemu poslopju. Ob gradnji stanovanjske hiše je investitor B. B. povezovalno pot Drganja Sela-Reber-Dolenjske toplice prekopal oz. jo zagradil, zato ta ne obstaja več.

6. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi, da enota naselja Y., do katere vodi sporna cesta (to je do B. B.), nima alternativnega dostopa do javne ceste. B. B. ima dvakrat (oz. 140 m) krajši neposreden dostop do vknjižene služnostne poti v dolžini cca. 960 m in ne do javne ceste, ker nepremičnine, na katerih je vknjižena služnost, niso v lasti Občine X. Sporna cesta oz. pot v dolžini 34m, ki poteka po nepremičninah razlastitve, neposredno ne povezuje dostopa iz nepremičnin v lasti B. B. z javno cesto, temveč samo z vključeno služnostno potjo.

7. Razlastitev predmetnih nepremičnin se izvaja v zasebno in ne v javno korist, in sicer samo za investitorja nove stanovanjske hiše B. B. Iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano slednjemu, pa izhaja pogoj, da je dostopna pot do objekta izvedena od javne ceste do obravnavane lokacije po drugih nepremičninah (med drugim v lasti investitorja).

8. V konkretnem primeru ne obstaja nujna potrebnost razlastitve, javna korist (ki je ni, saj obstaja samo zasebna korist B. B.) pa ni v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Predmetni nepremičnini sta že od leta 1967 dalje edino ozko dvorišče in funkcionalno zemljišče vitalnega življenjsko-gospodarskega pomena med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem. Uporabljata se za dostop iz ozkega dvorišča do vhoda v stanovanjsko hišo, do kleti in kotlovnice pod hišo, za dostavo kurjave v kotlovnico, za dostop v garažo z avtomobilom in kmetijskimi stroji ter za shranjevanje orodja, za dostop do drvarnice, za dostop do kleti zaradi shranjevanja vrtnin in sadja, za otroške igre ter za tekoče in investicijsko vzdrževanje objektov.

9. Tožnik tožbo vlaga tudi iz razloga, ker je B. B. vložil tožbo zaradi ugotovitve služnostne pravice hoje in voženj na predmetnih nepremičninah.

10. Prvostopenjski organ je po uradni osebi kršil tožnikove pravice in temeljne svoboščine, kot izhajajo iz 14., 22., 33., 34. ter četrtega odstavka 153. člena Ustave, kršil je tudi 1. člen Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), ki varuje posameznikovo premoženje. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi ter spremeni tako, da se zahteva za razlastitev predmetnih nepremičnin zavrne. Toženki naj se naloži tudi plačilo stroškov postopka.

11. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

12. Stranka z interesom D., d.d., na tožbo ni odgovorila.

13. Prizadeta stranka Občina X. v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče to zavrne kot neutemeljeno.

14. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe prizadete stranke, podane v odgovoru na tožbo, ter vztraja pri tožbi. Sklicuje se na (in citira) odločbo prvostopenjskega organa, izdano dne 27. 2. 2015, s katero je bila (v enem izmed predhodnih postopkov) zahteva za razlastitev predmetnih nepremičnin zavrnjena, ter toženkino odločbo z dne 26. 6. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba prizadete stranke zoper prej navedeno odločbo. Meni, da je bil to edini zakonit razlastitveni postopek. Izpostavlja, da sta bili navedeni odločbi odpravljeni s sodbo tega sodišča, I U 1212/2015, vendar pa je bil razlog za odpravo teh bistvena kršitev določb postopka glede postopanja z zahtevo za vstop stranskih udeležencev v postopek, ne pa morebitne druge ugotovljene kršitve.

15. Prizadeta stranka v nadaljnji vlogi izpostavlja, da sta bili obe upravni odločbi, na kateri se sklicuje tožnik, odpravljeni, upravni organ pa je izvedel nov dokazni postopek ter ustno obravnavo, zaradi česar sta predhodni odločbi brezpredmetni. Obrazložitvi slednjih, ki ju citira tožnik, namreč nista del odločb, v zvezi s katerima se vodi predmetni upravni spor.

16. Sodišče je dne 19. 4. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (osebno in po pooblaščencu) ter prizadeta stranka (po pooblaščencu). Ostale stranke se glavne obravnave niso udeležile (vabila so izkazana).

17. Tožnik je na glavni obravnavi dodatno navajal, da je odlok o kategorizaciji v neskladju z ustavo, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014. Slednje je posebej opozorilo, da so bile občine dolžne svoje nezakonite odloke uskladiti najkasneje do 1. 4. 2012, česar Občina X. ni storila. Z razlastitvenim postopkom je ta začela šele 2014, z razlago, po kateri bi ta postopek lahko uvedla kadarkoli. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi posebej poudarilo tudi, da lastniki zemljišč, po katerih naj bi potekale domnevne javne ceste, nimajo nobenega pravnega varstva zoper takšno početje in kršitve oblastnih organov in da zato „ni mogoče s sklicevanjem na javno korist upravičiti kaznovanja tistih, ki svoje lastninske pravice ne podrejajo neustavnemu stanju“. Posebej je poudarilo tudi, da pomeni takšno omejevanje izvrševanja lastninske pravice v bistvu nov način nezakonitega omejevanja in celo odvzema lastnine pravice. Čeprav se Vrhovno sodišče zaveda, da takšno stališče lahko vodi v nove nezakonitosti in neustavna stanja, odgovornosti zanje ne morejo nositi lastniki teh zemljišč. Smiselno bi se dalo v istem kontekstu uporabiti tudi sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 163/2013, ki sicer govori o stvarnopravnih razmerjih na teh zemljiščih. V predmetni zadevi občina očitno preferira zasebni interes, saj je iz vpogleda v mapno kopijo zemljišč evidentno, da skuša občina enemu od lastnikov urediti javno pot po zemljiščih drugega lastnika, pa čeprav je celoten kompleks zemljišč okrog stanovanjske hiše tega lastnika v lasti lastnika, v čigar korist naj bi se izvedla razlastitev. Po prepričanju tožnika upravna organa nista sledila napotkom tega sodišča v sodbi, I U 1212/2015. Sodišče je zlasti v 13. točki lepo opredelilo konflikt javni in zasebni interes in kako ga razrešiti, pri čemer je posebej poudarilo, da zasebni interes v tem primeru ne more biti odločilen. Da javni interes za razlastitev v resnici ne obstaja, je evidentno razvidno iz celotne zadeve, kot tudi iz samih definicij, ki jih predpisi dajejo za ceste in razlastitve. Občina je leta 2014 na celotni domnevni javni cesti začela postopek razlastitve samo za dvorišče stanovanjske hiše tožnika in za nobeno drugo zemljišče niti z nobenim od tožnikovih sosedov ni začela pogovorov o morebitni drugačni pridobitvi lastnine nad domnevnim cestiščem, tudi parcelacija na drugih parcelah ni bila izvedena. Tožnik zastavlja vprašanje, kakšna je to cesta, po definicijah slovenskih predpisov, ki lahko poteka zgolj po dvorišču ene stanovanjske hiše. Tožnik pojasnjuje rabo njegovih nepremičnin ter izpostavlja, da je neživljenjsko, da ne moreš vstopiti v svojo stanovanjsko hišo drugače, kot direktno z javne ceste. Tožnik izpostavlja tudi težave, ki jih ima že sedaj zaradi zaznambe razlastitve, in sicer zaradi težke mehanizacije, ki ob pluženju ceste posega v temelje njegove hiše. Ne drži trditev, da se v primeru razlastitve položaj tožnika ne bi v ničemer spremenil. Tožnik je bil do trenutka, ko je bil zaznamovan postopek razlastitve v zemljiški knjigi, večkrat kaznovan s strani prekrškovnih organov zaradi domnevnih cestnoprometnih prekrškov na svojem dvorišču, enako tudi njegovi družinski člani in sorodniki. Vendar je bil do trenutka zaznambe razlastitvenega postopka s sodnim varstvom na sodišču uspešen, po tej zaznambi pa ne več. Takšnih postopkov je bilo v zadnjih 7, 8 letih v celoti verjetno več kot 60. Perspektiva tega v primeru, da bi razlastitev obveljala, je za tožnika in njegove družinske člane grozljiva, saj bo prekršek storil vedno, ko bo hotel iti iz hiše ali v hišo. 18. Prizadeta stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri dosedanjih navedbah, ob tem pa izpostavila, da razlastitev za tožnika absolutno ne pomeni nobene spremembe obstoječega stanja. Ni res tudi, da bi bil tožnik kaznovan vsakič, ko stopi na dvorišče, seveda pa je kaznovan, kadar postavlja ovire na javno pot. Sodba Vrhovnega sodišča, IV Ips 4/2014, za ta postopek ni relevantna. Prizadeta stranka pa pojasnjuje, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. Up 902/2018 z dne 10. 2. 2022, zavrnilo ustavno pritožbo tožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. Prp 83/2018 z dne 10. 5. 2018. V navedeni odločbi se je ustavno sodišče opredelilo tudi do vprašanj, ki jih je na obravnavi izpostavil tožnik, med drugim tudi do vprašanja pravočasnosti razlastitve. Ob tem je zavzelo stališče, da tožnik nima prav in da mu z postopkom niso bile kršene nobene ustavne pravice.

19. Tožnik je v odgovor na navedbe prizadete stranke dodatno navajal, da se Ustavno sodišče v omenjeni odločbi ni opredeljevalo do vprašanj, ki so bila izpostavljena na glavni obravnavi, ravno tako ni razveljavilo ali se kakorkoli drugače opredeljevalo do omenjene sodbe Vrhovnega sodišča. Celo poudarilo je, da je občina zamudila enoletni rok iz 126. člena ZJC. Vztraja pri navedbah, da prizadeta stranka od leta 2005 ni storila ničesar, da bi uredila cesto.

20. Tožnik je na glavni obravnavi umaknil dokazne predloge po svojem zaslišanju, po ogledu na kraju samem ter po zaslišanju prič ... Dokazni predlog po vpogledu v informacijski sistem zemljiške knjige je tožnik substanciral na način, da želi z njim dokazovati dejstvo, da na nobeni drugi parceli ni zaznamovanega razlastitvenega postopka.

21. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in pripravljalne vloge tožnika na list. št. A1 in A2 ter od A5 do A14, ter v upravni spis zadeve.

22. Dokazne predloge tožnika po vpogledu v listino na list. št. A3 (fotokopija Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto - Uradni list RS, št. 4/1999), vpogledu v listino na list. št. A4 (fotokopija Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto - Uradni list RS, št. 40/2001), vpogledu v listino na list. št. A15 (sodba naslovnega sodišča, I U 1212/2015), po vpogledu v celoten javno objavljen Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS, št. 4/1999), vpogledu v Ustavo RS in vpogledu v Protokol k Evropski konvenciji o človekovih pravicah je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj je tožnik z njimi dokazoval pravo, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti. Iz istih razlogov je sodišče kot nepotrebne zavrnilo tudi dokazne predloge prizadete stranke po vpogledu v listino na list. št. C2 (fotokopija Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Mestni občini Novo mesto - Uradni list RS, št. 40/2001), vpogledu v listino na list. št. C3 (fotokopija Odloka o kategorizaciji občinskih cest na območju Občine Straža – Uradni list RS, št. 47/2007) ter po vpogledu v odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-902/2018 z dne 10. 2. 2022, predloženo na glavni obravnavi. Zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov tožnik in prizadeta stranka (na izrecno vprašanje sodišča) na glavni obravnavi nista ugovarjala.

23. Dokazni predlog tožnika po postavitvi izvedenca gradbene oziroma arhitekturne stroke je sodišče zavrnilo kot nepotreben, saj tožnik z njim dokazuje dejstva, ki v zadevi niso sporna (kot bo to pojasnjeno tudi v nadaljevanju). Dokazni predlog tožnika po vpogledu v spis tega sodišča, I U 1212/2015, je sodišče zavrnilo kot nerelaventen, saj sodišče sodbo v navedeni zadevi pozna po uradni dolžnosti, relevantnosti vpogleda v ostale listine v navedenem sodnem spisu pa tožnik ni izkazal. Zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov tožnik (na izrecno vprašanje sodišča) na glavni obravnavi ni ugovarjal. 24. Dokazni predlog tožnika po vpogledu v informacijski sistem elektronske zemljiške knjige glede aktualnega stanja in zaznambe razlastitvenih postopkov pri drugih nepremičninah, po katerih poteka pot, je sodišče zavrnilo kot nerelevanten, kar podrobneje utemeljuje v nadaljevanju.

**K I. točki izreka:**

25. Tožba ni utemeljena.

26. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se v korist prizadete stranke Občine X. dovoli razlastitev tožnikovih nepremičnin parc. št. 2478/11 in 2452/8, obe k.o. ... (ter obenem tako, kot je že predstavljeno uvodoma).

27. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da so za presojo v predmetni zadevi nerelevantni predhodno izdani upravni akti, ki so se sicer nanašali na razlastitev istih nepremičnin, a so bili s pravnimi sredstvi v upravnem postopku ali pa v postopku upravnega spora odpravljeni. Tako je za odločitev v zadevi nerelevantna odločba prvostopenjskega organa z dne 27. 2. 2015 in toženkina odločba z dne 26. 6. 2015, na kateri se v svoji pripravljalni vlogi obširno sklicuje tožnik, saj sta bili ti odločbi odpravljeni s sodbo tega sodišča, I U 1212/2015 z dne 10. 5. 2016. Ob tem gre pojasniti še, da dejstvo, da je naslovno sodišče navedeni odločbi odpravilo, kot razlog za to pa navedlo bistvene kršitve določil postopka v zvezi s postopanjem z zahtevo za vstop stranskih udeležencev v postopek (ob tem je sodišče izrecno navedlo tudi, da se ne opredeljuje do ostalih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo prava), prvostopenjskega organa ni z ničemer omejevalo pri možnosti, da v okviru ponovljenega postopka in po ponovno izvedenem ugotovitvenem postopku sprejme drugačno (končno) odločitev v zadevi, kot jo je sprejel z odločbo z dne 27. 2. 2015. S takšnim ravnanjem prvostopenjski organ po presoji sodišča tudi ni ravnal v neskladju s sodbo tega sodišča, I U 1212/2015 z dne 10. 5. 2016, s tem povezane tožbene navedbe pa niso utemeljene.

28. Izpodbijana odločba o razlastitvi temelji na 19. členu ZJC-B, ki ureja poseben postopek razlastitve. V skladu z navedeno določbo se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, ne pa v lasti Republike Slovenije ali občine (prvi odstavek). V tem postopku se določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) uporabljajo, kolikor s tem členom posamezna vprašanja razlastitve niso urejena drugače (drugi odstavek). Ne glede na določbo tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (tretji odstavek). Ne glede na določbo 98. člena ZUreP-1 je treba zahtevi za razlastitev predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige ter ponudbo iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1 (četrti odstavek). Ne glede na določbo 100. člena ZUreP-1 se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve za razlastitev (peti odstavek). Ne glede na določbe 103. člena ZUreP-1 pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko tedaj tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti (šesti odstavek).

29. Predstavljena določba ureja postopek pridobitve lastninske pravice na zemljiščih, na katerih je obstoječa javna cesta, pa niso v lasti države ali občine. Gre za poseben postopek razlastitve, ki je poenostavljen v primerjavi s siceršnjim postopkom razlastitve. Ta ureditev se nanaša izključno na zemljišča, na katerih so zgrajene ceste, ki so opredeljene kot javne ceste. Že pred spremembo zakona je ZJC v 85. členu omogočal vpis javnega dobra pri tistih zemljiščih, ki so bila uporabljena za gradnjo javne ceste, pa niso bila vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, prav tako je prejšnjim lastnikom priznaval pravico do odškodnine. Navedena določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča, U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, razveljavljena, saj je onemogočala sodno varstvo lastninske pravice na nepremičninah. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče navedlo tudi, da ugotovitev neustavnosti in razveljavitev navedenih določb ne pomeni, da zakonodajalec ne more urediti materialnopravnih razmerij glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, s posebno ureditvijo, ki bi upoštevala navedeno okoliščino in obenem zadostila ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, če so za to podani upravičeni razlogi in če obstajajo realne možnosti za tako ureditev (31. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča).

30. V kasnejši odločbi, U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004, je Ustavno sodišče dodatno pojasnilo, da iz predhodno citirane odločbe Ustavnega sodišča (in drugih) ne izhaja, da lahko občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega opusti njeno kategorizacijo. Občina je namreč dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. V primeru, da cesta izpolnjuje ta merila, je občina dolžna cesto ustrezno kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. Samo v primeru, da niso izpolnjena merila, ki narekujejo kategorizacijo ceste, lahko občina njeno kategorizacijo opusti po predpisanem postopku (enako je Ustavno sodišče odločilo tudi npr. v odločbah, U-I-18/06 ter U-I-211/04).

31. Določila 19. člena ZJC-B in tam urejen poseben razlastitveni postopek tako predstavljajo podlago za odpravo protiustavnega položaja, povzročenega s kategorizacijo javnih cest (z občinskimi odloki) na zasebnih zemljiščih. S tem pa je po presoji sodišča zadoščeno ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na takšnih zemljiščih.

32. Tožnik v tožbi zatrjuje, da niso izpolnjeni pogoji za razlastitev na podlagi ZJC-B, saj na dan uveljavitve tega zakona (19. 10. 2005) ni obstajal javno objavljen odlok o kategorizaciji v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC, ki bi kategoriziral cesto, ki poteka prek tožnikovih nepremičnin. Sodišče vezano na navedeno pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki v izpodbijani odločbi navaja, da je bila cesta, ki poteka prek nepremičnin, ki so predmet razlastitve, kategorizirana že z Odlokom/1999, nato pa tudi z Odlokom/2001, ki je veljal na dan uveljavitve ZJC-B (ista cesta je bila kategorizirana še s kasnejšim – še veljavnim Odlokom o kategorizaciji občinskih cest na območju Občine Straža – Uradni list RS, št. 47/2007 – v nadaljevanju Odlok/2007). Kot izhaja iz Odloka/1999, je bila cesta s potekom „Drganja sela – Reber – Ljuben“ v tem odloku kategorizirana kot cesta št. 793010, z začetkom ceste C 295060, koncem ceste C 792970 in dolžino 1451 m (kot vse navaja tudi tožnik). Slednji predpis je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka/2001, ki pa (v nasprotju z drugačnimi navedbami tožnika) predmetno cesto ravno tako kategorizira, in sicer kot „javno pot“ (skladno z 2. členom Odloka/2001 se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste in javne poti), z oznako ceste št. 793010, z začetkom ceste C 295060 (tj. enako kot v Odloku/1999), koncem ceste pri h. št. .. (kot navaja tožnik, na navedeni hišni številki stanuje družina ...) ter dolžino 960 m. Cesta, ki poteka prek tožnikovih nepremičnin, je bila na dan uveljavitve ZJC-B torej kategorizirana z Odlokom/2001, ki je bil tudi javno objavljen (kot predhodno že navedeno, v Uradnem listu RS, št. 40/2001). Vezano na navedbe tožnika o neustavnosti navedenega odloka sodišče ugotavlja, da ta s strani Ustavnega sodišča ni bil razveljavljen. Ker je (kot predhodno že pojasnjeno) prav saniranju neustavnega položaja, ki ga je povzročila kategorizacija javnih cest (z občinskimi odloki) na zasebnih zemljiščih, namenjen postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B (kot je predmet obravnavanega postopka), pa sodišče upoštevanja tega odloka za namen presoje izpolnjevanja pogojev po navedenem predpisu (v smislu exceptio illegalis) ni zavrnilo.

33. Tožnik dalje zatrjuje, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po nepremičninah, ki so predmet razlastitve, ni potekal cestni promet. Sodišče vezano na navedeno najprej pojasnjuje, da za uporabo 19. člena ZJC-B v postopkih razlastitve zemljišč ni treba, da je izpolnjen pogoj, da je ob uveljavitvi tega zakona po vsaki od nepremičnin, po kateri poteka javna cesta, fizično potekal promet, temveč zadošča, da je promet potekal po cesti, katere del je tudi to zemljišče1. Tožnik ne zatrjuje, da javni promet v času vložitve zahteve za razlastitev po navedeni cesti sploh ne bi potekal (predmetna cesta, v že navedeni dolžini 960 m, poteka po več nepremičninah, ki so v lasti različnih subjektov), pač pa zgolj, da ni potekal po njegovih nepremičninah, ki so predmet razlastitve, s čemer pa (ob predstavljenem stališču) neizpolnjenosti pogoja iz 19. člena ZJC-B, ki se nanaša na promet po javni cesti, ne izkazuje. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje še, da je materialnopravno pravilno tudi stališče upravnega organa, da s tem, ko navedena cesta (po tožnikovih nepremičninah, ki so predmet razlastitve) vodi vsaj do ene stanovanjske hiše, povezuje ta del naselja z ostalimi deli naselja. Za značaj javne ceste namreč ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin oziroma stanovalcev ima od nje korist, niti na to ne vpliva okoliščina, ali taka cesta vodi zgolj do določenih hiš ali pa vodi naprej in se priključi na drugo javno cesto, ključno je, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, kot je predmetna javna pot z Odlokom/20012. Ob tem gre dodati še, da tožnik v tožbi tudi sam izrecno navaja, da cesto, ki poteka po tožnikovih nepremičninah, uporablja družina ..., stanujoča na naslovu ... (kjer se predmetna cesta konča). S strani tožnika zatrjevano dejstvo, da druge osebe tega dela javne poti (ceste) ne uporabljajo, je za odločitev v zadevi nerelevantno. Dodati gre, da je tožnik na glavni obravnavi navedel tudi, da ima težave zaradi težke mehanizacije, ki skuša pozimi plužiti sneg, s čemer je potrdil tudi ugotovitev upravnega organa (in navedbe prizadete stranke), da se cesta (tudi prek tožnikovih nepremičnin) uporablja za namen javnih služb. Sodišče tako sodi, da tožnik ni uspel izkazati, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po nepremičninah, ki so predmet razlastitve, ni potekal cestni promet, s tem povezane tožbene navedbe pa niso utemeljene.

34. Tožnik je na glavni obravnavi izpostavil tudi, da javni interes za razlastitev ni podan, saj ni jasno, od kod bi lahko prišel promet na njegove nepremičnine. Sodišče vezano na navedeno ponavlja, da predmetna cesta ne poteka zgolj po nepremičninah tožnika, kot je to na glavni obravnavi izpostavil slednji, pač pa kot kategorizirana javna pot z oznako 793010, z začetkom na delu C 295060 in koncem pri hišni številki ..., poteka po več nepremičninah in ima skupno dolžino 960 metrov (potek ceste po več nepremičninah nenazadnje izhaja tudi iz listin, ki jih je kot prilogo k tožbi predložil tožnik – listina na list. št. A6). Sodišče ravno tako ponavlja tudi, da je po navedeni cesti ob vložitvi zahteve za razlastitev potekal cestni promet (oziroma tožnik nasprotnega ni uspel izkazati), tožnikovemu (sicer pavšalnemu) sklicevanju na predpise, ki opredeljujejo pojme cesta, cestni svet oziroma promet (usmerjeno v zatrjevanje, da tak promet niti ni mogoč), pa ni mogoče slediti. Sodišče ob tem dodaja še, da iz upravnih odločb (na obeh stopnjah) izhaja, da je bilo h kategorizaciji vseh občinskih cest po Odloku/2001 pridobljeno pozitivno mnenje Direkcije RS za ceste z dne 5. 9. 2000, česar tožnik ne opredeljuje kot sporno, tožnik pa tudi sicer ne uspe izkazati, da predmetna cesta ne bi izpolnjevala predpisanih pogojev za kategorizacijo.

35. Vezano na tožnikovo zatrjevanje, da prizadeta stranka ni pričela z razlastitvenimi postopki za ostale nepremičnine, po katerih poteka predmetna cesta, sodišče sodi, da za odločitev v zadevi ni relevantno. To dejstvo, tudi če bi bilo izkazano, po presoji sodišča namreč ne more v ničemer vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ki je bila v samostojnem upravnem postopku izdana tožniku na podlagi 19. člena ZJC-B ter ob upoštevanju dejstva, da je ob uveljavitvi tega zakona po nepremičninah v njegovi lasti potekala obstoječa javna cesta, po njej pa je v času vložitve zahteve za razlastitev tudi potekal promet. Sodišče je posledično kot nerelevanten zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika po vpogledu v informacijski sistem elektronske zemljiške knjige glede aktualnega stanja in zaznambe razlastitvenih postopkov pri drugih nepremičninah, po katerih poteka pot. Sodišče ob tem sicer za življenjsko in izkustveno prepričljive šteje navedbe prizadete stranke, da zemljišča pridobiva skladno z načrtom pridobivanja nepremičnin in proračunom, ki je na voljo, ter da najprej pridobiva tiste nepremičnine, ki jih lahko pridobi neodplačno. Prepričljive pa so tudi navedbe prizadete stranke, da razlastitev na ostalih zemljiščih ni prioriteta, ker na njih ne prihaja do oviranja prometa – da je bil tako sam kot njegovi družinski člani in sorodniki že večkrat kaznovan s strani prekrškovnih organov zaradi domnevnih cestno prometnih prekrškov na svojem dvorišču (tj. na delu predmetne ceste, ki poteka po predmetnih nepremičninah), je na glavni obravnavi potrdil tudi tožnik, tožnikovo oviranje prometa na navedeni cesti pa izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, Prp 83/2018 z dne 10. 5. 2018 (katere vsebino sodišče pojasnjuje tudi v nadaljevanju).

36. Tožnik je v postopku zatrjeval tudi, da določil 19. člena ZJC-B v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj so morale občine svoje odloke uskladiti najkasneje do 1. 4. 2012, česar Občina X. ni storila. Sodišče pojasnjuje, da iz 19. člena ZJC-B ne izhaja časovna omejitev za vložitev zahteve za razlastitev nepremičnin za namen obstoječih javnih cest; ravno nasprotno – iz tretjega odstavka 19. člena ZJC-B izhaja, da za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na (siceršnji) rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Iz drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (ZCes-1) dalje izhaja, da je tudi po uveljavitvi tega zakona določba 19. člena ZJC-B ostala v veljavi. Sodišče pritrjuje tožniku, ki izpostavlja, da iz 126. člena ZCes-1 izhaja, da morajo občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (tj. do 1. 4. 2012), vendar pa navedeno ne pomeni, da je 19. člen ZJC-B s potekom navedenega roka prenehal veljati ali pa da na njegovi podlagi (v kolikor so izpolnjeni pogoji za to) občine tudi po izteku navedenega roka ne bi mogle voditi razlastitvenih postopkov (ali pa s temi začeti). Za takšno stališče tožnika v ZJC-B in ZCes-1 podlage ni najti, po presoji sodišča pa mu nasprotuje že določba 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1A, objavljen 26. 6. 2012), uveljavljenega po izteku roka iz 126. člena ZCes-1, ki določa uporabo 5. člena ZCes-1 (prepoved ogrožanja varne uporabe javne ceste) v času prizadevanj občine za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, po katerih poteka kategorizirana javna cesta (nov 123a. člen ZCes-1). Ta določba v primeru, če bi bilo treba šteti, da občine po 1. 4. 2012 ne bi smele več voditi razlastitvenih postopkov po 19. členu ZJC-B, ne bi bila potrebna ali smiselna. Navedeno (vsaj posredno) izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-902/18-22 z dne 10. 2. 2022 (na katero se je na glavni obravnavi sklicevala prizadeta stranka, do nje pa se je opredelil tudi tožnik). Slednje je ob odločanju o ustavni pritožbi tožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, Prp 83/2018 z dne 10. 5. 2018, to zavrnilo, ob tem pa (vezano na ugovor tožnika, da je prizadeta stranka prepozno začela razlastitveni postopek) med drugim navedlo, da stališče Višjega sodišča, da _dejstvo, da bi morale občine svoje predpise uskladiti z določbami ZCes-1 najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve (tj. do 1. 4. 2012) in da je občina kasneje začela razlastitveni postopek, ne vpliva na to, da je tožnik na dan izvršitve prekrškov kršil ZCes-1 in Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP)_, ni očitno napačno. S predstavljeno odločitvijo je Ustavno sodišče potrdilo stališče, da prepovedi iz 5. oz. 4. člena ZCes-1 v skladu s 123.a členom tega zakona veljajo tudi v primeru, ko se je razlastitveni postopek začel po 1. 4. 2012, s tem pa je vsaj implicitno potrdilo tudi, da je tak postopek (ne glede na 126. člen ZCes-1) mogoče voditi tudi po navedenem roku.

37. Kolikor se tožnik vezano na v prejšnjih točkah predstavljene tožbene navedbe sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na položaj, v katerem ni bil v teku razlastitveni postopek iz 19. člena ZJC-B. Ob upoštevanju navedene okoliščine je Vrhovno sodišče podalo tudi svoja stališča o neustavnosti Odloka/2007 - ne pa torej Odloka/2001, ki je podlaga za uporabo ZJC-B v predmetni zadevi. Vrhovno sodišče pa je v navedeni sodbi poudarilo, da je treba tedaj obravnavani položaj razlikovati od položaja, ko je v teku razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B, v katerem občine s svojimi aktivnostmi, usmerjenimi v pridobitev nepremičnin po katerih teče javna cesta, izkazujejo upravičenost omejevanja lastninske pravice – v takšnem položaju so po stališču Vrhovnega sodišča lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1. Takšen je tudi položaj v predmetni zadevi (ko v zvezi z nepremičninami tožnika poteka razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B), zato stališča sodišča, izražena v tej sodbi, stališčem Vrhovnega sodišča ne nasprotujejo. Enako velja tudi za sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015, na katero se je na glavni obravnavi ravno tako skliceval tožnik. V tej sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da dokler lastnik zemljišča ni razlaščen po pravnomočno končanem razlastitvenem postopku, je še vedno lastnik in mu zato gre tudi stvarnopravno varstvo njegove lastninske pravice. To v predmetni zadevi niti ni sporno. Ob tem pa se je Vrhovno sodišče tudi samo sklicevalo na v tej sodbi že omenjene (in nekatere druge) odločbe Ustavnega sodišča ter povzelo, da kategorizacija zgolj zaradi ugotovitve, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, ne sme biti opuščena, saj je predpisana merila za kategorizacijo javnih cest treba spoštovati. V primeru, da cesta izpolnjuje ta merila, je treba cesto ustrezno kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena, ali pa celo v primeru ugotovitve, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, v skladu z ZJC izpeljati postopek za ukinitev javne ceste. Prav pridobitvi zemljišča, po katerem poteka predmetna (kategorizirana) javna cesta, po zakonitem postopku v skladu z 19. členom ZJC-B, pa je namenjen predmetni postopek, zato stališča v tej sodbi ne nasprotujejo stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča, II Ips 163/2013 z dne 30. 7. 2015. 38. Sodišče v povzetku zapisanega sodi, da tožnik ni uspel izkazati, da v zvezi z zahtevano razlastitvijo niso izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B, tako pa pritrjuje tudi ugotovitvi upravnega organa, da je za razlastitev tožnikovih nepremičnin izkazana (abstraktna) javna korist. 39. Tožnik v nadaljevanju tožbe prereka ugotovitev upravnega organa, da enota naselja Y., do katerega vodi predmetna cesta, nima alternativnega dostopa do javne ceste oziroma dostopa, ki bi ga z javno cesto povezoval na v bistvenem enak način kot sporna cesta. Izpostavlja tudi, da nepremičnine, po katerih poteka cesta, niso v lasti Občine X., pač pa je na njih ustanovljena zgolj služnost. Sodišče vezano na navedeno uvodoma ponavlja, da cesta, za namen katere se vodi predmetni razlastitveni postopek, predstavlja z Odlokom/2001 kategorizirano javno cesto (javno pot), razlastitev predmetnih nepremičnin po 19. členu ZJC-B pa se vodi prav z namenom zagotovitve ustavno skladnega položaja, v katerem bo javna cesta potekala po nepremičninah v lasti občine. Ker predmetna cesta v naravi poteka (tudi) po nepremičninah v lasti tožnika (kot so predmet obravnavanega razlastitvenega postopka), je za dosego razlastitvenega namena (namena javne ceste) potrebna razlastitev teh nepremičnin. Kot že pojasnjeno, pa po presoji sodišča okoliščina, da preostale nepremičnine, po katerih poteka predmetna cesta, še niso v lasti občine (pač pa naj bi bila na njih – sledeč navedbam tožnika – ustanovljena zgolj služnost), na upravičenost vodenja predmetnega razlastitvenega postopka ali pa na pravilnosti in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Vezano na navedbe tožnika o alternativnem dostopu do enote naselja Y. sodišče sledi ugotovitvam prvostopenjskega organa, ki v izpodbijani odločbi navaja, da je predmetna cesta edina obstoječa dostopna pot v in iz navedene enote naselja, ki jo prebivalci te enote tudi redno uporabljajo. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi do navedene enote naselja obstajala alternativna pot, pač pa (v bistvenem) zatrjuje zgolj, da bi bilo to mogoče zgraditi na drugih zemljiščih oz. da je bil investitor stanovanjske hiše na naslovu ... glede na izdano mu gradbeno dovoljenje to tudi dolžan izvesti, kar pa na pravilnost ugotovitve upravnega organa, da takšna (alternativna) cesta očitno ne obstaja, ne more vplivati. Sodišče ob tem ponavlja, da tožnik v tožbi tudi izrecno priznava, da stanovalci stanovanjske hiše na naslovu ... (s tem pa prebivalci enote naselja Y.) predmetno cesto (tudi v delu, ki poteka prek nepremičnin, ki so predmet razlastitve) tudi dejansko uporabljajo za dostop do svojih nepremičnin, prav tako pa je na glavni obravnavi potrdil tudi, da se predmetna cesta (ponovno tudi v delu, ki poteka pred tožnikovih nepremičnin, ki so predmet razlastitve) uporablja za namen javnih služb. 40. Tožnik v tožbi pojasnjuje še rabo oziroma pomen nepremičnin, ki sta predmet razlastitve, s čimer smiselno zatrjuje nesorazmernost posega (drugi odstavek 93. člena ZUreP-1). Sodišče sodi, da je upravni organ izkazal, da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s tožnikovim posegom v zasebno lastnino. Čeprav sodišče sledi navedbam tožnika, ki se nanašajo na zatrjevan pomen predmetnih nepremičnin za potrebe rabe tožnikove stanovanjske hiše (in njenih stanovalcev – tožnikove družine) ter gospodarskega poslopja (tako pa je kot nepotreben zavrnilo tudi dokazni predlog po postavitvi izvedenca gradbene oziroma arhitekturne stroke, usmerjen v dokazovanje s tem povezanih dejstev), v zadevi ni mogoče spregledati, da prek navedenih nepremičnin že vrsto let (vsaj od kategorizacije z Odlokom/1999) poteka javna cesta, po kateri (sledeč v tej sodbi že predstavljenim ugotovitvam sodišča) poteka javni promet vsaj do enote naselja Y. (tožnik sam navaja, da je v preteklosti - do leta 2008 - predmetna cesta tekla še dlje od hišne št. ..., saj je predstavljala povezovalno pot Drganja sela – Reber – Dolenjske toplice). Kljub temu je tožnik navedene nepremičnine že pred in tudi po začetku razlastitvenega postopka, ko je bil (v skladu s 123.a členom ZCes-1 in v tej sodbi že predstavljeno sodno prakso) dolžan spoštovati določbe ZCes-1 glede uporabe javnih cest in prepovedi ogrožanja varne uporabe teh, očitno lahko uporabljal za namene, ki jih predstavlja v tožbi, saj to obširno izhaja že iz njegovih navedb, hkrati pa tudi iz fotografij, ki jih je priložil k tožbi (na list. št. A9). Ob tem tožnik ni uspel izkazati, da bi obstoječa raba teh nepremičnin vselej pomenila povzročitev prekrška (kot je to zatrjeval na glavni obravnavi), tako pa tudi ne, da bi razlastitev predmetnih nepremičnin pomenila spremembo že utečenega stanja rabe teh. Kolikor bi bilo tožnikove navedbe mogoče razumeti na ta način, pa utemeljenosti ni mogoče priznati tožnikovemu pričakovanju, da se mu zagotovi (ohrani) raba predmetnih nepremičnin na način, ki bi pomenile kršitev cestno-prometnih predpisov, kot to npr. izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, PRp 83/2018 z dne 10. 5. 2018, na katero se je (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, št. Up 902/2018 z dne 10. 2. 2022) na glavni obravnavi sklicevala prizadeta stranka (iz slednje izhaja, da je tožnik storil prekršek s tem, ko je zasedel in oviral promet na javni cesti z namenom preprečevanja prometa na njej s tem, da je parkiral osebni avtomobil na javni cesti – javni poti JP793001, na parcelah v njegovi lasti, z namenom, da prepreči dostop do stanovanjske hiše v lasti drugega lastnika, nato pa ni upošteval ukaza uradne osebe, da vozilo umakne). Takšno pričakovanje tožnika je neskladno z veljavnim pravnim redom, konkretneje s cestno-prometnimi predpisi, ki so jih dolžni spoštovati vsi udeleženci v prometu, tako pa tudi tožnik v primeru predmetne javne ceste. Sodišče ob tem sodi, da je raba predmetnih nepremičnin (v enakem obsegu kot doslej) mogoča tudi ob spoštovanju teh predpisov, tožnik pa nasprotnega ni uspel izkazati. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče sodi, da tožnik ni uspel izkazati, da razlastitev predmetnih nepremičnin nesorazmerno posega v njegovo lastninsko pravico.

41. Sodišče v povzetku navedenega ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da v zvezi z zahtevano razlastitvijo niso izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1, ki se nanašajo na tim. konkretno javno korist. Predlagana razlastitev se po presoji sodišča izvaja v javno (in ne v zasebno) korist in je za dosego te nujno potrebna (izvaja se za namen obstoječe kategorizirane javne ceste, ki poteka po nepremičninah, ki so predmet razlastitve, tega namena pa drugače ni mogoče doseči), javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (raba tožnikovih nepremičnin, po katerih že sedaj poteka javna cesta, se z razlastitvijo ne bo spremenila), tožnik pa tudi ni izkazal, da prizadeta stranka Občina X. (kot razlastitvena upravičenka) razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego razlastitvenega namena.

42. Tožnik v tožbi navaja še, da slednjo vlaga, ker je B. B. vložil tožbo zaradi ugotovitve služnosti hoje in vožnje po nepremičninah, ki so predmet razlastitve. Sodišče sodi, da tožnik ne izkazuje, kako bi lahko navedeno dejstvo vplivalo na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, zato je s tem povezane navedbe štelo za nerelevantne in se do njih ni posebej vsebinsko opredeljevalo.

43. Tožnik v tožbi zaključno zatrjuje, da je prvostopenjski organ kršil več njegovih ustavnih pravic in svoboščin, kot tudi 1. člen Protokola k EKČP. Tožnik s tem povezanih tožbenih očitkov z ničemer posebej ne konkretizira, zato sodišče njihove utemeljenosti ni moglo preizkusiti. Kolikor bi konkretizacijo teh očitkov utegnile predstavljati ostale tožbene navedbe tožnika, pa se je sodišče do njih v tej sodbi že opredelilo.

44. V povzetku vsega zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

45. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpita tožnik in toženka vsaka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka:**

46. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka.

47. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-13. 48. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 171/2014 z dne 10.12.2015 2 Enako stališče je naslovno sodišče že zavzelo npr. v sodbi, I U 286/2013 z dne 19. 11. 2013 3 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.