Jedro

Da bi bil predlog formalno popoln, bi moral predlagatelj ne samo navesti sporno vprašanje, ampak predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem bi moral izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

Izrek

Predlog se zavrže glede drugega in tretjega vprašanja, glede prvega se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 352-5/2014-328 z dne 21. 5. 2019, s katero je bilo na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 92/2005, v nadaljevanju ZJC-B) odločeno o razlastitvi tam navedenih tožnikovih zemljišč v korist razlastitvene upravičenke Občine Straža. 2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče pritrdilo ugotovitvam toženke, da je bila cesta, ki poteka prek tožnikovih zemljišč, kategorizirana že ob uveljavitvi ZJC-B. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da po 1. 4. 2012 ni bilo več mogoče voditi in začeti razlastitvenega postopka po navedenem zakonu. Tega 19. člen ZJC-B ne določa, prav tako ne 126. člen kasnejšega Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). V skladu s tem členom so morale občine res uskladiti svoje predpise z določbami ZCes-1 najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (torej do 1. 4. 2012), vendar je isti zakon v drugem odstavku 123. člena posebej določil, da 19. člen ZJC-B ostane v veljavi tudi po uveljavitvi ZCes-1. Tožnikovemu stališču o vlaganju zahtev za razlastitev samo do 1. 4. 2012 nasprotuje tudi 15. člen ZCes-1A (to je 123. a člen ZCes-1), ki je bil objavljen 26. 6. 2012, kar je po izteku roka iz 126. člena ZCes-1, in ki določa, da se za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih ta poteka, uporablja določba 5. člena tega zakona. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da v času vložitve zahteve za razlastitev po njegovih nepremičninah ni potekal cestni promet. Najprej je pojasnilo, da ni treba, da po vsaki od nepremičnin, po kateri poteka javna cesta, fizično poteka promet, ampak zadošča, da poteka po cesti, katere del je tudi to zemljišče (tako stališče naj bi po razumevanju sodišča izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 171/2014). Kot drug razlog pa je navedlo, da za značaj javne ceste ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin ali stanovalcev ima od nje korist ter ali vodi naprej in se povezuje na drugo javno cesto, ampak je ključno, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo. Tožnik pa za sporno cesto, ki je kategorizirana kot javna pot in vodi do enote naselja DRS-3b, v kateri se je v času odločanja nahajala ena domačija, cesto pa so uporabljali stanovalci te domačije, obiskovalci in javne službe, neizpolnjevanja teh pogojev ni izkazal. 3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj dopusti revizijo glede treh vprašanj:

1. Ali 126. člen ZCes-1, ki določa, da morajo občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve, res v ničemer ne vpliva na 19. člen ZJC-B? Ali kršitev zakonskega instrukcijskega roka res ne predstavlja kršitev zakona, oziroma opustitev zakonske dolžnosti protipravnega ravnanja oblasti?

2. Ali se za odločanje v postopku razlastitve uporablja občinski akt, ki je veljal v času uveljavitve ZJC-B, ki se je v času do vložitve zahteve že večkrat spremenil, ali občinski akt, ki je veljal v času vložitve razlastitvenega zahtevka oziroma izdaje odločbe?

3. Ali je kot javno pot treba razglasiti in jo peljati po parcelah v privatni lasti, pa čeprav ta pot koristi le eni sami domačiji oziroma eni fizični osebi, ki ima sicer na razpolago druge poti?

4. Predlog glede drugega in tretjega vprašanja ni popoln.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka teh zahtev ne izpolni, Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

6. Da bi bil predlog formalno popoln, bi torej moral predlagatelj ne samo navesti sporno vprašanje, ampak predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem bi moral izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.

7. Tem kriterijem predlog glede drugega in tretjega vprašanja ne zadosti.

8. Drugo vprašanje se ne nanaša na nobeno od stališč, na katere je Upravno sodišče oprlo svojo odločitev. Iz sodbe namreč jasno izhaja, da neposredna podlaga za razlastitev niso bili občinski odloki o kategorizaciji, pač pa 19. člen ZJC-B. Navedba sodišča, da je bila sporna pot kategorizirana že z odlokom leta 1999, nato z odlokom leta 2001, ki je veljal v času uveljavitve ZJC-B, ter nato še z odlokom iz leta 2007, je le odgovor na tožbeni očitek, da niso izpolnjeni pogoji za razlastitev po ZJC-B, ker naj bi v času uveljavitve ZJC-B (19. 10. 2005) ne obstajal javno objavljeni odlok o kategorizaciji poti. S tem pa obravnavano vprašanje in njegova obrazložitev vsebinsko nista povezana, kar pomeni, da ne gre ne za sporno pravno vprašanje v smislu četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ne za kratko obrazložitev, zakaj ga je sodišče rešilo nezakonito.

9. S tretjim vprašanjem tožnik v bistvu sprašuje, ali je v konkretni zadevi izkazana javna korist (tretji odstavek 19. člena ZJC-B), in sicer ali po obstoječi javni poti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC, ki določa, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Kot navedeno, po stališču Upravnega sodišča za izkazanost cestnega prometa v smislu 2. člena ZJC ni odločilno, kolikšne dele naselja cesta povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov/stanovalcev ima od nje korist in ali vodi do določenih hiš, ali pa vodi naprej in se povezuje na drugo javno cesto, ampak je ključno, da je kategorizirana v skladu z merili za kategorizacijo. Tožnik temu ne nasprotuje s kratko navedbo pravnih argumentov, s katerimi zatrjuje nezakonitost navedenega stališča, kar pomeni, da je predlog v tem delu nepopoln.

10. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče predlog glede navedenih vprašanj zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP). V preostalem delu (glede prvega vprašanja) pa je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).