Jedro

Med solastniki ni bilo dogovora o uporabi solastninskih prostorov v naravi, uporaba posameznih prostorov pa se je skozi čas spreminjala, zato dejanska etažna lastnina ni mogla nastati.

V sporni stanovanjski hiši dejanska etažna lastnina ni bila učinkovito oblikovana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik in prva toženka sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ..., v izmeri 86,55 m2 in kletnega prostora v izmeri 33,58 m2. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo do končne odločitve.

2. Tožnik v pravočasnih pritožbi nasprotuje izdaji delne sodbe. Meni, da pri eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov njena izdaja ni možna, zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Trdi, da je sodišče po eni strani pritrdilo tožniku, da je pravni promet prostorov potekal v skladu z zatrjevanim, po drugi strani pa je štelo, da do dokončnega dogovora solastnikov o rabi prostorov ni prišlo. Vztraja pri stališču, da v konkretnem primeru na večstanovanjski hiši obstoji dejanska etažna lastnina. V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na sodno prakso, sprejeto v podobnih primerih. Ponovno povzema vse sklenjene pravne posle, ki so se vršili v zvezi s spornimi prostori. Vztraja, da je prva toženka kupila tisto stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe iz leta 1961. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj izpovedi prve toženke o tem, da je A.A. oporekal tožnikovi uporabi stanovanja, ni upoštevalo v kontekstu razpolaganja s stanovanjem. Poudarja, da je pravno zmoten zaključek sodišča, da so se s pravnimi posli prenašali zgolj solastniški deleži. Vsebina pogodb med strankami namreč ni sporna, na njihovi podlagi pa so se kupovala točno določena stanovanja. Na sam nastanek etažne lastnine tudi ne vpliva izgradnja prizidka. V tem delu uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugem odstavku 339. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povrnitev pravdnih stroškov.

3. Druga toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila, prva toženka pa v pravočasnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju odločalo zgolj o primarnem tožbenemu zahtevku. Za izdajo delne sodbe se je odločilo zaradi specifičnosti dejanske in pravne narave spora (točka 26 obrazložitve). Na podlagi obravnavanja je štelo, da je samo eden od zahtevkov zrel za končno odločbo, kar je dopusten razlog za izdajo delne sodbe (prvi odstavek 314. člena ZPP). Pritožbeni očitki o nedopustnosti izdaje delne sodbe so zato neutemeljeni, glede na določilo prvega odstavka 286.b člena ZPP pa so tudi prepozni. O tem, da bo sodišče odločalo zgolj o primarnem zahtevku, sta bili pravdni stranki namreč opozorjeni na naroku za glavno obravnavo (list. št. 320), tožnik takšni odločitvi ni nasprotoval, zato je ne more uveljavljati kasneje.

6. Predmetna pravda izvira iz nepravdnega postopka, ki teče od leta 1983 in v katerem pravdni stranki razdružujeta svoje solastno premoženje. Ker je tožnik vztrajal, da je njegov solastninski delež na nepremičnini večji od vknjiženega, ga je nepravdno sodišče napotilo na pravdo, o kateri sodišče sedaj odloča. Medtem ko tožnik s podrednim tožbenim zahtevkom uveljavlja, da je njegov delež na solastni nepremičnini višji od vknjiženega, s primarnim terja ugotovitev, da je lastnik točno določenega dela te nepremičnine (stanovanja v pritličju in dela kleti). Trditvena podlaga za oba zahtevka je sicer enaka.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v sporni stanovanjski hiši dejanska etažna lastnina ni bila učinkovito oblikovana, kar je bistvena razlikovalna okoliščina z zadevo II Ips 390/2009, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo že ob prvem sojenju, sedaj pa svoje razloge ponavlja. Vrhovno sodišče je (v zadevi II Ips 390/2009) zapisalo, da etažna lastnina ni učinkovito oblikovana, če eden izmed solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja drugih določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi, kot tudi ne, če je med solastniki sklenjen dogovor o uporabi solastnine. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema (več o tem v 8. točki te obrazložitve), med tožnikom in bratom A. ni bilo dogovora o uporabi nepremičnine, zato je bil tudi sprožen nepravdni postopek, si je pa tožnik samovoljno sčasoma začel prilaščati prostore, čemur so ostali solastniki (najmanj prva toženka in A. A.) vseskozi oporekali. To pomeni, da je tožnik samovoljno in brez soglasja preostalih solastnikov določil, kaj njegov delež predstavlja v naravi. Tudi glede na preostalo sodno prakso, ki jo v pritožbi navaja tožnik, je za presojo, ali gre za pravo ali za navidezno solastnino (in posledično za dejansko etažno lastnino), treba ugotoviti, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izvenknjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji. In se v obravnavanem primeru ni.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je bil ob sicer natančno opisanem predmetu vsakokratne pogodbe (s katerimi so se prenašali preostali deli nepremičnine) istočasno zapisan delež z ulomkom, ki ustreza v zemljiško knjigo vpisanemu solastninskemu deležu, zato zastavljena trditvena podlaga ne more pripeljati do uspeha, ki ga v tej pravdi zasleduje tožnik. Ker tožnik na zaslišanju ni uspel prepričljivo pojasniti, kako je prišlo do določitve posameznih solastninskih deležev, čeprav je pri posameznih pravnih poslih sodeloval, to tudi pritožbeno sodišče utrjuje k prepričanju, da posebnega dogovora o uporabi posameznih prostorov ni bilo, opisi prostorov v posameznih pogodbah pa niso nastali ob soglasju vseh solastnikov. Da med solastniki ni bilo dogovora o uporabi solastnih prostorov v naravi, uporaba posameznih prostorov pa se je skozi čas spreminjala, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika, prve toženke in priče A. A. Zlasti prva toženka, pa tudi njena sinova B. B. in C. C. so potrdili, da so člani družine prve toženke uporabljali tudi prostore v pritličju ter da so se po posameznih prostorih v celotni stanovanjski zgradbi večkrat selili.

9. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča glede priposestvovanja kot pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice. Tožnik je sicer nastanek lastninske pravice na posameznem delu nepremičnine skušal prikazati s trditvijo, da se tisti del nepremičnine, ki ga zaseda sam, ni prenašal z nobeno od pogodb, ki so se sklepale za preostale dele nepremičnine, in iz tega izpeljuje, da naj bi bilo jasno, kaj torej v naravi predstavlja njegov solastniški delež (tisti del, s katerim nobena od solastnic oziroma njuni pravni predniki niso razpolagali). Taka izpeljava je enostavno zgrešena, saj tožnik ni izkazal, od kod sploh naj bi izviralo osnovno upravičenje (pravni temelj), na podlagi katerega si lasti ta, točno določen del nepremičnine. Ob dejstvu, da sta toženki dokazali, da tožnik ob vseh ugotovljenih okoliščinah, ki jih s pritožbo ne izpodbija, ni mogel biti v dobri veri, je povsem pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da si je tožnik posamezne prostore pričel prilaščati v izključno uporabo brez soglasja ostalih solastnikov, kar pa ne more voditi v nastanek dejanske etažne lastnine.

10. Pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je posledica zavrnitve njegove pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor prve toženke pa v ničemer ni prispeval k predmetni odločitvi, zato stroške nosi sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).