Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala odstopa od pogodbe in zato ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo odstopa od pogodbe in zastaranjem zahtevka na tej podlagi?

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 163.804,61 EUR na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine na kredit. Revizija se dopusti v delu, ki se nanaša na odločitev glede plačila 18.675,19 EUR po pogodbi o finančnem leasingu, glede vprašanja: „Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala odstopa od pogodbe in zato ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo odstopa od pogodbe in zastaranjem zahtevka na tej podlagi?“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča stranka in pravni prednik toženca 20. 8. 1998 sklenila pogodbo o finančnem leasingu za sušilno lakirno kabino in opremo za servis, dne 21. 6. 1999 pa še pogodbo o prodaji na kredit s pridržkom lastninske pravice za nepremičnino, in sicer lokal ... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravna prednica toženca ni plačevala obrokov ne po prvi ne po drugi pogodbi, da je zato tožnica pogodbi razdrla in zahteva po prvi pogodbi plačilo 18.675,19 EUR, po drugi pogodbi pa plačilo 163.804,61 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po pogodbi o finančnem leasingu, tožnica sopogodbenika ni v skladu s pogodbo opozorila na zamudo, da sopogodbeniku ni dala tako dolgega dodatnega roka za izpolnitev, kot bi ga po pogodbi morala, niti ni izkazala vročitve odstopa od pogodbe. Ugotovilo pa je tudi, da je po tej pogodbi tožnica zahtevala obroke od 10. 9. 2001 do 10. 9. 2002, da naj bi dopis pravnemu predniku toženca poslala 11. 11. 2002, da je tožbo vložila šele 18. 11. 2005 in da je zato terjatev tožnice na podlagi drugega odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zastarala. Zato je tožbeni zahtevek na podlagi prve pogodbe zavrnilo. Glede zahtevka za plačilo 163.804,61 EUR po pogodbi o prodaji nepremičnine na kredit s pridržkom lastninske pravice, pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je bila ta pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov, zato je odločilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je odločitev v zvezi z obema tožbenima zahtevkoma potrdilo. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da za uveljavljanje zahtevka po drugi pogodbi tožnica nima pravnega interesa, ker že razpolaga z izvršilnim naslovom. Odločitev glede zastaranja pa je prav tako potrdilo vendar s spremenjenimi razlogi. Navedlo je, da tožeča stranka sploh nikoli ni trdila, da je pogodbo razdrla, da gre torej za zahtevek za izpolnitev pogodbe, ki pa pri gospodarskih pogodbah prav tako zastara v treh letih.

3. Zoper takšno odločitev tožeča stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja najprej, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da nikoli ni trdila, da je odstopila od pogodbe. Opozarja, da je te trditve postavila v dveh pripravljalnih vlogah, ki jih prilaga, in da je bilo tudi ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje sporno le, ali je bil odstop od pogodbe tožencu pravilno vročen. Tožeča stranka opozarja, da prav te ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi izpodbijala, sodišče druge stopnje pa na te navedbe ni odgovorilo, ker je zavzelo napačno stališče, da trditev v zvezi z odstopom od pogodbe sploh ni podala. Tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da se vročitev odstopa lahko izkazuje tudi z drugimi dokazi in ne le s potrdilom o oddaji pošiljke in da je posledično tudi napačna odločitev o zastaranju zahtevka. Zastaranje je po njenem mnenju začelo teči šele 20. 11. 2002, potem ko je pravna prednica toženca dne 11. 11. 2002 prejela dopis o odstopu in ko se je iztekel dodatni devetdnevni rok za izpolnitev obveznosti. Meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni pa tudi, da je napačna odločitev, da za tožbo v zvezi z drugo pogodbo nima pravnega interesa. Poudarja, da izvršljiv notarski zapis ni odločba, saj nima učinka pravnomočnosti in se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 75/2006 in II Ips 858/2006. 4. Predlog v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 163.804,61 EUR na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine na kredit, ni dovoljen, v delu, ki se nanaša na plačilo 18.675,19 EUR po pogodbi o finančnem leasingu, pa je utemeljen.

5. Z zadnjo novelo ZPP spremenjena ureditev instituta revizije določa tudi okvire, kdaj je dovoljeno vložiti direktno revizijo in kdaj je treba izpeljati postopek s predlogom za dopustitev revizije. Direktna revizija je dovoljena takrat, kadar zakon to izrecno določa, sicer pa v vrednostno določenih okvirih iz 367. člena ZPP. Revizija je po izrecnih določbah drugega in tretjega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, ali če jo je dopustilo sodišče. Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta je urejeno v 39. in naslednjih členih ZPP, vendar je zakonodajalec za presojo pravice do revizije in s tem tudi predloga za njeno dopustitev določil še posebno pravilo v novem petem odstavku 367. člena ZPP. Po tej določbi pravilo o ločenem obravnavanju posameznih zahtevkov ali njenih delov iz drugega odstavka 41. člena ZPP ne velja, če je odločitev o reviziji glede še spornih zahtevkov odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki je skupno za vse navedene zahtevke.

6. V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka na podlagi dveh različnih pogodb, odločitev o zahtevkih pa ni odvisna od skupnega pravnega vprašanja. Za presojo dovoljenosti predloga za dopustitev revizije je zato treba upoštevati vrednost spornega predmeta na podlagi vsake od pogodb. Tožbeni zahtevek za plačilo 163.804,61 EUR na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine na kredit presega vrednost 40.000,00 EUR, ki je prag za dovoljenost direktne revizije, to pa pomeni, da predlog za dopustitev revizije v tem delu ni dovoljen. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP v tem delu predlog tožnice za dopustitev revizije zavrglo.

7. Zahtevek za plačilo 18.675,19 EUR po pogodbi o finančnem leasingu pa ne presega vrednosti 40.000,00 EUR zato je predlog za dopustitev revizije v tem delu dovoljen. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje o tem zahtevku z verjetnostjo izkazala zatrjevano kršitev postopka, zato je predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo na podlagi prvega odstavka 367.a in tretjega odstavka 367.c člena ZPP.