Jedro

Tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, saj ima glede postavljenega tožbenega zahtevka že izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko predlaga izvršbo.

Tožeča stranka v postopku niti ni zatrjevala, da je odstopila od pogodbe zaradi njene neizpolnitve. Trdila je le, da je tožena stranka v letu 2001 prenehala s plačevanjem obrokov leasinga, tako da ni plačala trinajstih zadnjih obrokov, zaradi česar jo je z opominom z dne 11. 11. 2001 pozvala, da plača še zadnje neplačane obroke. Glede na navedeno gre pri zahtevku tožeče stranke, ki vtožuje še zadnjih trinajst neplačanih leasing obrokov, za izpolnitveni zahtevek po navedeni pogodbi in ne za kondikcijski zahtevek zaradi odstopa od pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II.Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 4.475.322,61 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2002 do plačila zavrnilo (1. točka izreka), v delu, v katerem je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 39.254.137,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2002 do plačila, pa je sodišče tožbo zavrglo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo tudi dolžnost povrnitve pravdnih stroškov toženi stranki (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma podrejeno, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP, pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka v obravnavani zadevi vtožuje plačilo po pogodbi o finančnem leasingu št. 0409/98 z dne 20.8.1998 in po pogodbi o prodaji na kredit s pridržkom lastninske pravice št. 0879/99 z dne 24.6.1999. Glede pogodbe o prodaji na kredit:

7. V delu, s katerim tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede zahtevka za plačilo zneska 39.254.137,08 SIT po pogodbi o prodaji na kredit (2. točka izreka izpodbijane odločbe), pritožba ni utemeljena. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta stranki navedeno prodajno pogodbo sklenili v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (A7), ki je izvršilni naslov (2. odst. 17. člena) in kot tak izenačen z izvršljivo sodno odločbo. Sodišče je tako pravilno po uradni dolžnosti ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, saj ima glede postavljenega tožbenega zahtevka že izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko predlaga izvršbo. S pavšalnim pritožbenim sklicevanjem na sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da ima tožeča stranka kljub temu, da razpolaga z notarskim zapisom s klavzulo o neposredni izvršljivosti, pravico do dajatvenega zahtevka, pritožnik ni uspel omajati odločitve sodišča prve stopnje. Za dajatveni zahtevek se pravni interes res domneva, vendar pa mora sodišče skladno z 274. členom ZPP tožbeni zahtevek zavreči, če ugotovi, da pravni interes tožeče stranke ni podan. Ker pritožnik morebitni neprimernosti izvršilnega naslova ni oporekal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo. Neutemeljeno pritožbo je zato v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pogodbe o finančnem leasingu:

8. Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, v katerem pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede zneska 4.475.322,61 SIT, ki ga tožeča stranka vtožuje po pogodbi o finančnem leasingu (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Prvostopenjsko sodišče je zahtevek po pogodbi o finančnem leasingu zavrnilo, ker naj bi le-ta zastaral. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni spoštovala 13. točke pogodbe glede dolžine naknadnega roka, prav tako pa za dopis z dne 11. 11. 2002 (A13) ni predložila dokazila o oddaji priporočene pošiljke na pošto, zaradi česar ni (pravilno) odstopila od pogodbe. Ker je zadnji neplačani obrok po pogodbi o finančnem leasingu zapadel 10. 9. 2002, tožba pa je bila vložena 18. 11. 2005, kar je po poteku triletnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 372. člena ZOR, je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. 9. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je zahtevek po pogodbi o finančnem leasingu zastaral. Vendar ne zato, ker tožeča stranka ni pravilno odstopila od pogodbe. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v obravnavani spis ugotavlja, da tožeča stranka v postopku niti ni zatrjevala, da je odstopila od pogodbe zaradi njene neizpolnitve. Trdila je le, da je tožena stranka v letu 2001 prenehala s plačevanjem obrokov leasinga, tako da ni plačala trinajstih zadnjih obrokov, zaradi česar jo je z opominom z dne 11. 11. 2001 pozvala, da plača še zadnje neplačane obroke. V prid slednjemu je tudi trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2010, da predmet leasinga tožeči stranki nikoli ni bil vrnjen. Glede na navedeno gre pri zahtevku tožeče stranke, ki vtožuje še zadnjih trinajst neplačanih leasing obrokov, za izpolnitveni zahtevek po navedeni pogodbi in ne za kondikcijski zahtevek zaradi odstopa od pogodbe.

10. Skladno z navedenim je bistveno, da je zadnji neplačani obrok potrditvah tožeče stranke same zapadel v plačilo 10. 9. 2002. Od tega dne dalje terja od neplačane vtoževane glavnice tudi zakonske zamudne obresti. Ker za terjatev iz gospodarske pogodbe velja triletni zastaralni rok iz 2. odstavka 372. člena ZOR, je bila terjatev tožeče stranke po sporni pogodbi o finančnem leasingu, ob vložitvi tožbe dne 18. 11. 2005 že zastarana.

11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker torej tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP).