Jedro

Sporno stanovanje bilo zgrajeno z namenskimi sredstvi za gradnjo upokojenskih stanovanj. Taka pravna presoja izključuje pasivno legitimacijo tožene stranke (mestne občine), torej njeno sposobnost, da je v pravdi zavezana v materialnopravnem pomenu in sposobnost, da izpolni v tožbi izraženo zahtevo tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala, da ji po določbah Stanovanjskega zakona proda stanovanje štev. 3 v prvem nadstropju zgradbe v Ljubljani za kupnino v znesku 514.934,00 SIT. Od tožene stranke je tudi zahtevala, da ji izstavi za vknjižbo v zemljiško knjigo sposobno listino, po kateri se bo vknjižila kot lastnica stanovanja, ker bo sicer to listino nadomestila sodba. Ugotovilo je, da tožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana, ker ni lastnica spornega stanovanja.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Lastnica stanovanja, o katerem je pravda, je z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona postala tedanja Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ko je podala vlogo za njegov odkup, jo je podala toženi stranki, ki je bila tedaj še lastnik stanovanja. Zato bi se stanovanje lahko odkupilo po pogojih Stanovanjskega zakona. Kasnejša dogajanja med toženo stranko in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne morejo vplivati na izgubo tožničinih pravic. Tožena stranka je v letu 1992 prodala več stanovanj v istem stanovanjskem bloku, v katerem se nahaja sporno stanovanje. Trditve v pogodbi z dne 11.2.1993, da so bila stanovanja zgrajena z denarjem, namenjenim za gradnjo stanovanj upokojencem, niso dokazane. Utemeljen je tudi tožničin predlog za združitev te pravde s pravdo, ki teče proti stanovanjskemu skladu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). S tem bi bil nastali pravni problem enotno in dokončno rešen.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitve, ki se v izpodbijani sodbi nanašajo na lastninski status spornega stanovanja na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ, dne 19.10.1991), spadajo tudi v okvir dejanske presoje. Revizijska graja, ki v tem obsegu sojenju na drugi in prvi stopnji očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vsebinsko graja ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizija izpodbijani sodbi tudi (nejasno) očita, da zaradi nepostavitve izvedenca o vprašanju, ali so bila sredstva za gradnjo spornega in ostalih stanovanj v stanovanjskem bloku namenska (114. člen SZ), ni navedla razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa je sodišče druge stopnje enak pritožbeni ugovor tožeče stranke že obravnavalo in ga zavrnilo. Navedlo je okoliščine dejanske narave, po katerih že ob uveljavitvi SZ tožene stranke ni mogoče obravnavati kot lastnika spornega stanovanja, temveč tedanjo Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Izpodbijana sodba torej ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija.

Opisane dejanske ugotovitve imajo za posledico pravno presojo, da je sporno stanovanje bilo zgrajeno z namenskimi sredstvi za gradnjo upokojenskih stanovanj. Kasnejši sklep Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane in na njem temelječa pogodba o prenosu lastništva na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) uporabo določbe 114. člena SZ le potrjujeta. Že taka pravna presoja izključuje pasivno legitimacijo tožene stranke, torej njeno sposobnost, da je v pravdi zavezana v materialnopravnem pomenu in sposobnost, da izpolni v tožbi izraženo zahtevo tožeče stranke. Glede na določbi 117. in 118. člena SZ, je lahko tožen na prodajo stanovanja le tisti, ki je lastnik in ki lahko kupcu omogoči pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (primerjaj 20. in 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Tožeča stranka take sposobnosti ob vložitvi tožbe zanesljivo ni imela. Od nje torej ni mogoče zahtevati prodaje stanovanja in prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Končno pa je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev glede zavrnitve tožničinega predloga za združitev te pravde s pravdo, ki jo vodi proti ZPIZ. Izpodbijana sodba je navedeno odločitev opredelila kot sklep procesnega vodstva, proti kateremu ni pritožbe.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).